Glasbo, ki se ustvarja in sprejema v istem prostoru in času, namreč plemenitijo delikatnost trenutka, tveganje nepovratnosti in nenazadnje kolektivno ustvarjanje. Improvizacija je praviloma kreacija, ki nastane v sodelovanju med publiko in glasbenikom, pri čemer je zelo razširjeno prepričanje, da se glasba dokončno realizira šele s poslušalsko kontekstualizacijo. Čeravno morda ne povsem zavestno, se nova plošča umetnika, kontrabasista in elektrofonika (pa tudi organizatorja in založnika) Tomaža Groma s svojo zvočno zasnovo zelo izrazito umešča tudi v ta sklop refleksij. Groma lahko namreč često slišimo v zelo raznolikih glasbenih situacijah, od gledališča do v site-specific kolektivnih improvizacijah, tako da navaden posnetek njegovega solo nastopa morda nudi nekoliko preveč omejen vpogled. Toda temu se pričujoča plošča, ki nosi naslov Sam, za …, izogne s tem, da jo lahko le s pridržkom umestimo v okvir neidiomatske improvizacije, ki je sicer Gromov modus operandi v živo. Na daleč bi po svojem videzu sem še nekako sodila, že malce bližji prisluh pa nam razkrije, da gre za nekaj ravno nasprotnega – za komponirani idiom Tomaža Groma.
(iz kritike Anžeta Zormana (Odzven))
Kritika: Radioštudent (Luka Seliškar 2017)
Kritika: Odzven (Anže Zorman 2014)
Review: Crow With No Mouth (Jesse Goin 2014)
Video (youtube): double double bass, electronics
Video (youtube): double bass solo
