SKLADBA ZA HARMONIKO

Zvočna instalacija

  • 1.10.2011 - galerija na Gregorčičevi 3, Ljubljana

  • Tomaž Grom: zamisel in kompozicija
  • Vasja Progar: programiranje v okoljih: Arduino, Pure Data, Processing
  • Špela Trošt: tekst

  • Kljub nadzoru in omejitvam, se ne zavedamo ujetosti in verjamemo, da smo svobodni. Ustvarjalna svoboda kot privilegij umetnosti je zmota. Sem, če sem pod kontrolo.

  • Povezava na video (youtube)

  • ... Za instalacijo se je sicer zdelo, da se je spoprijela s temeljno maksimo dobrega komponiranja, ki pravi, da je ustvarjalna svoboda mogoča samo ob jasnih omejitvah, a je delo možno brati tudi z druge strani, kot prikaz družbenih in medčloveških razmerij, ki določajo ustvarjanje. Instalacija je na koncu izpadla kot posrečena igra, v kateri je obiskovalec sodeloval v kreativnem procesu, v katerem je nadzor nad drugim tako izvajal kot mu je bil tudi podvržen.
  • Primož Trdan (Dnevnik 08.10.2011)

  • ... pa se pomudimo še pri instalaciji, ki je bila na ogled in posluh vseh pet dni festivala. To je »Skladba za harmoniko« Tomaža Groma. Gre za precej preprosto, a notranje in izvedbeno kompleksno postavitev, katere programski del je v različnih okoljih izvedel Vasja Progar. Zasedala je dva prostora. V prvem je bila na nekakšni omari v sredini razstavljena harmonika, ki so jo obkrožali štirje zvočniki. Slednji so predvajali računalniško generirane zvoke, ki sta jih sprožala dva senzorja na zidu. Kdorkoli je šel mimo njih ali preprosto stal na senzorski liniji, je povzročil jasno slišen zvočni rezultat. Na dan otvoritve sta v tej konfiguraciji premike izvajala dva performerja, ki sta sledila vnaprej napisani kompoziciji. To pa še ni bilo vse. Drugi, prav tako pomemben del se je odvijal v sosednji sobi. Tam je program na ekranu po sicer neznanem ključu prevajal sprožene zvoke v notno partituro. Prisoten je bil tudi harmonikar, ki je partituro izvajal v kar se da realnem času. Dogajanje je bilo torej kompleksno in igrivo, udejanjanje in prepoznavanje korelacij pa posredovano prek zanimive latence. Po demonstraciji so se tudi sami obiskovalci preizkusili v sprožanju zvokov, enkrat pa se je našel tudi nekdo, ki je poprijel za harmoniko. Gromovo instalacijo lahko seveda doživljamo in mislimo na različne načine, a vsaj v spremni besedi je avtor želel opozoriti na vprašanja nadzora, pogojenosti in iluzornosti umetniške svobode. Njena interaktivnost je bila v tem smislu polna potenciala in upam, da se je tekom festivala vsaj nekaj ljudi pozabavalo z generiranjem zvokov in igranjem nastalih partitur.
  • Marko Karlovčec (Radioštudent 05.10.2011)

harmonika harmonika harmonika