»(...) Obema zasedbama se bo na nastopu pridružila ena redkih domačih zasedb, ki posega po estetiki svobodno improviziranih godb, v kateri se nabrito združujejo posamezne izkušnje muzikov, ki z zavestnim opuščanjem le-te vnašajo v zvočni drnec skrajno ekspresivne, razgibane in členjene skupinske izkušnje. V drobljenju in iskanju vzorcev glasba Alzheimer Tria ritmično pulzira, prevrača rokerske kozolce, prosto po jazzovskem svobodnjaštvu neti ognje, hrupno maliči zvočno gmoto in raziskuje vmesno polje med akustičnimi in elektronskimi vibracijami. (...)«


Luka Zagoričnik, Muska, november-december, 2005


»(...) Še bolj pa se je to dogajalo v nadaljevanju koncertnega izživljanja, ki sta ga pričela Marjan Stanič in Tomaž Grom s kratkim, poživljajočim introm, tekom katerega se jima pridruži še kitarist Manček. V primerjavi s prejšnjim setom, ki je počasi zbudil čute in še kar nežno vzbudil možgansko valovanje, se zdaj začnem malo bolj zares. Vibracije postanejo bolj občutne, groove, ki ga zastavijo bobni in kontrabas, zadoni prepričljivo in obetajoče. Nato se počasi začne sinteza organskih in sintetičnih zvokov, v goščo iz surovega rušenja jazz rockovskega tria počasi prikapljajo en za drugim še zamolkli fender rhodes, oddaljeno čivkanje flavte in pobrkljavanje elektronskih igračk. Če je prej Devil?Man združeval več časovnih dimenzij, ki so vključevale predpripravljen material, dogovor o matricah za komade in improvizacijo na licu mesta, je sedaj ostala bolj ali manj samo še slednja. Tako se je začela dogajati sproti nastajajoča zvočna tvorba, ki je kljub že znanim sestavinam izzvenela precej drugače. Mestoma je bilo močno čutiti impulze jazza, predvsem v bas – bobni – rhodes momentih, ki so nedvomno našli svojo skupno govorico. Ob tem je bilo moč začutiti tudi odtenke progresive, kadar je v sozvočju s hrupi zadonela distorzirana kitara in naplavila na vrh vsega flavto. Skratka – moč je reči, da je praktično vsaka od kombinacij glasbil prinesla svojstven zvočni odtenek, ki je kaj kmalu sprožil novega. Treba je priznati, da je zasedba odlično barvno zafunkcionirala, pohvale vredno pa je tudi dejstvo, da kljub podobnosti v zvoku tako rhodesa z elektroniko in kitaro pa tudi s flavto skorajda ni prišlo do prebitka ene same barve, kar zna zazveneti enolično in moteče. Nasprotno – prišlo je do prijetne uglašenosti, spremenljive, raztegljive in presenetljive, ki se je dinamično izmikala zapadanju v zatežene in ponavljajoče se harmonske cikle, podedovane iz bogsigavedi katere pradavninske nagnjenosti. (...)«


Neža, Radio Študent, 17.2.2006


»Sledi kratek potep domačih pionirjev improvizirane muzike, zlogasnih Alzheimerjevih bolnikov, ki zadnji dve leti vandrajo po sceni in s pomočjo pozabljanja vsakič znova naskakujejo novonastalo situacijo z otroško ravnodušnostjo in vse bolj opazno zrelostjo. Trio Stanič – Manček – Grom zastavi svoj nastop nekoliko bolj impulzivno in dinamično. V svobodnem gibanju vzpostavi trialog med poplesujočimi tolkali, zamaknjenim kontrabasom ter sem pa tja nevrotično kitaro. Ob tem se trojica nenehno izmika daljšim in ponavljajočim se vzorcem, kot da bi bila ves čas na begu pred statičnimi in ekstatičnimi podvigi. Razen hudomušne melodično ritmične igrivosti se iz njihovega raziskovanja ne porodi nič pretresljivega, vse dokler se zasedbi ne pridružita še Boscain in Spanghero. Spoj obeh zasedb, ki zdaj postane kvintet, vendarle prinese neko občutno spremembo. Zgodi se prijetno ravnovesje med tehtnostjo in počasnostjo italijanskega dua ter alzheimerjevsko živčnostjo brez obstanka. Ko tako nekaj čaka poslušamo novonastalo zvočno goščo, je celo opaziti, da se vsa stvar sčasoma vendarle premakne v nekaj nepredvidljivega. Soočenost glasbenikov, ki so vsak v svoji formaciji bržkone en drugega že navajeni, povzroči prijetno zmedo, iz katere se izcimi muzika, polna raznolikih harmonskih barv, vse bolj aktivnega spopadanja z ritmi ter inštrumentalnega izživljanja. Po kar precej dolgem stopnjevanju in tipanju vse skupaj končno izbruhne v skupnem muzičarskem afektu in glasbeniki prešvicani in na pol mrtvi obležijo na tleh. Skoraj. V resnici po nekajminutnem nažiganju strun, prepihavanju cevi in maničnem udrihanju nastopi zatišje zamolklega klarinetno-strunskega javkanja. Le-to nekaj časa še poskuša izcimiti zadnji vzpon, a počasi pojenja, ko ugotovi, da je morda vso stvar najbolje kar zaključiti.«


Neža, Radio Študent, 13.1.07