Zven birokracije

Glasbenik, improvizator in skladatelj Tomaž Grom je v ljubljanskem Glej-u predstavil svoj novi zvočni performans, naslovljen Bruto. Grom v zadnjih letih predstavlja osrednjega ustvarjalca, ki išče kreativne izzive v različnih sodobnih zvočnih praksah, od svobodno improvizirane godbe (Alzheimer trio), elektroakustične glasbe (duet Tilt), do kreiranja glasbe za scenske umetnosti. Idejna zasnova zvočnega performensa, katere avtor je Grom, ob sugestijah Špele Trošt, je zelo enostavna- Grom namreč tekom nastopa kot edini nastopajoči izpolnjuje obrazce za Ministrstvo za kulturo in MOL, pri tem pa ozvočuje ves proces. Zvok tako sledi gibanju pisala, šelestenju papirja, brnenju tiskalnika, tleskom pečata in skozi vzorčenje nato vstopa v prostor. Ozek nabor zvokov in šumov sledi duhomornemu ritmu akcije (izpolnjevanju obrazcev), v elektronskem členjenju pa hkrati tvori tudi vzporeden svet ohlapnih ponavljajočih ritmičnih struktur, ki nastajajo v spontani akciji, a skrbno sledijo ritmu nastopa. Suhoparni birokratski obrazci tako postanejo svojstveni glasbeni zapis, notacija, birokratski proces pa del kreativnega procesa, pravzaprav srž samega dela. Zaradi ožjega nabora zvokov zvočni cel celotne predstave izpade malce monotono, a ravno preko nje v celostni sliki odlično dopolnjuje koncept nastopa. Nastop sam nam torej ponuja intimen vpogled v birokratski pol življenja umetnika, v konkretne podatke, navajanje konceptov in zasnov, vrednotenje lastnega ustvarjanja. Ta birokratski pol je nujen za preživetje umetnikov pri nas, za realizacijo njihovega dela in golo eksistenco kot kreativnih snovalcev. Obenem pa je vedno izven kreativnega horizonta umetnikovega dela. Izvirnost in moč same ideje performensa Bruto pa se nahaja ravno v tem, da goli birokratizem umešča v kreativni proces. Pri tem se njegova izraznost še ne izčrpa, saj izven same izvedbe ponuja številna premišljevanja o naturi umetniškega ustvarjanja, tako na ravni odstiranja samega procesa, kot na ravni komentarja. Nekaj teh vprašanj zastavlja že samo krajše programsko besedilo k predstavi; ''O pritisku umetniške proizvodnje/ potrošnje. O negotovosti, / …/, nenehnem boju za preživetje, nenehnem proizvajanju in ponujanju idej, konceptov, …''. Grom v suvereni izvedbi ne ponuja odgovorov, niti komentarjev, temveč predvsem hudomušno odstira trpko realnost. Morda gre lahko celo dlje. Morda z nadgradnjo, ki bi v umetniško delo vključila orkester birokratov Ministrstva za kulturo. Priložnost bo že kmalu ob zaključnih rokih različnih razpisov.


Luka Zagoričnik, DELO, 14.12.06


V Limbu ozvočene papirologije

  • Zvočni performans Bruto
  • Avtor in izvajalec Tomaž Grom
  • Zavod Sploh in Gledališče Glej
  • Premiera 10.12.2006

Zvočno eksperimentiranje kot umetniško prakso vpelje v časovno doscgljivo postdramsko panoramo John Cage v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Njegov princip (po H.-T. Lehmannu) oblikuje pomanjkanje kot predpostavko za novo izkušnjo. In išče smisel odrske izkušnje v potenciranem nič(es)u, ki ga v svojih performansih pomnožuje. V 'zvočnem performansu' Tomaža Groma gre za podobno vrsto pomanjkanja smisla. Prizorišče je pred gledalcem kot nekakšen laboratorij za proiz vajanje zvoka, po drugi strani pa nič več od delovnega kotička katerega koli ustvarjalca, ki mora biti za funkcioniranje v modernem svetu podprt z najmanj enim računalnikom in tiskalnikom. Izvorni narnen: tematiziranje obskurnega predmeta poželenja po imenu „obrazec za sofinanciranje pri Ministrstvu za kulture RS“ - tega izvajalec izpolnjuje z imeni sodelavcev, s po vsej sili okvirnimi ocenami občinstva in finančno konstrukcijo in s povzemanjem svojega ustvarjalskega namena v dikciji, ki bi se morala uskladiti z, v paragrafih določenimi, prednostnimi kriteriji in naleteti na ugoden sprejem Ministrstva. Postopoma je intenziviran sleherni zvok v prostoru, škrebljanje pisala, udarci žigov, zaradi česar se zvočno moduliranje vseh mogočih premikov sešteva v elektronsko bučnost. Grom uzvoči svoje omizje in prekvalificira zvok v absolutnega določevalca prostora. Narnen projekta, če gre vse po sreči, bodo naposled zabeležili zapisi v medijih, ki po svoje verificirajo doseženi cilj projekta in jih avtor v ilustracijo razgrne po površini med seboj in gledalc. Bruto tako (tvorka sugestij je Špela Trošt) vzarne v precep mehanizem umetniškega ustvarjanja, kot ga izvaja vzpostavljeni sistem zagotavljanja finančnih sredstev s strani države. Gromov eksperiment po eni strani ponazarja situacijo usrvarialcev izven etabliranih institucij, pri čemer pa niso institucije (kljub velikim, sistemsko zabetoniranim finančnim nesorazmerjem v odnosu do neinstitucij) nič manj prisiljene izpolnjevati iste formularje, kot soakter papirološke logike, ki vzdržuje državni aparat. Je Slovenija med državnimi formacijami v tem unikat? Pravzaprav ne, to ve kdor koli je izpolnjeval obrazec za sofinanciranje s strani katere koli od evropskih kulturnih fundacij. Tudi tam gre za „pristajanje na pogoje, ki omogočajo ustvarjalno 'svobodo '“ (kot to formulira spremno besedilo k Brutu) in ki ustvarjalca pogojno uvrstijo v sistem dotiranosti. S statuti in formularji podkrepljena birokratska obravnava umetnika je ritual, ki ga izvaja (tako imenovana) progresivna in vzgledna oblika kapitalizma, ki jo (brez pornisleka) prakticira vsa zahodna polobla. Pa čeprav se domnevna progresivnost na ta način približuje kateri zgodnejših oblik družbene ureditve, kakršna je bila značilna denimo za 19. stoletje. Prikazani radikalizirani kontekst na ta način spodbuja v prvi vrsti vprašanje o perspektivi kulturniške in umetniške drže v njem. Bi si država skrajšala pot, ko v izpolnitev ne bi ponudila niti obrazca, pač pa bi kar takoj zaprla finančno pipo in poslala umetnika s klobukom v roki na Tromostovje? Morda, dilema je retorične narave. V stvarni realnosti pa ostajata sodobni umetnik in njegova umetnost zapisana trajni negotovosti preživetja v limbu papirologije.

Primož Jesenko, Dialogi