Ponedeljek, 29. 1. ´07 ob 17.00; JEAN PHILIPPE GROSS & TOMAŽ GROM ter EMMANUELLE PELLEGRINI & IRENA TOMAŽIN v Menzi pri koritu !!! aleš 29/01/2007

* Ob še vedno deharmonizirajoči Defoniji se je organizacijska ponudba muzik in zvočnih posegov, ki se ne menijo za tradicionalne tonske zapovedi evropskih glasbenih izročil, nas že lep čas s tovrstnimi dogodki seznanjajo tudi drugi prizadevniki. Preteklo soboto so se ti izkazali v obliki zavoda Sploh in mlade ljubljanske založbe glasbe z zvočnih margin - L'Innomable. Omenjeni so nam tokrat ponudili ustvarjalca in ustvarjalko, oba v nekako logični kombinaciji z lokalnima zvočnima raziskovalcem in prevpraševalko. To je bila že na ravni organizacije hvalevredna poteza, kolikor sta bila gost in gostja na ta način postavljena v delno nepredvidljiva položaja. Od dveh tako ad hoc sestavljenih duetov sta prva nastopila kontrabasist ter komponist glasbe za gledališke in občasno filmske predstave, Tomaž Grom. Grom že nekaj let ni več zgolj klasičen kontrabasist, svoje akustično početje tako kombinira z elektronskimi podaljški in manipulacijo zvoka v živo, na primer v duetu Tilt. Nekaj podobnega se je obetalo tudi omenjeno soboto, ko se mu je na domišljeni postavitvi – na tleh, v sredi dvorane med dvema odroma – pridružil francoski obiskovalec Jean Phillipe Gross. Gross navadno obdeluje tako imenovano mešalno mizo brez vhodnega signala, tokrat pa je stopil za analogni sintetizator. No, tokrat je svoje delovanje kaj kmalu razširil in si privoščil še sprotno vpletanje v zvok Tomaževega kontrabasa. Oba sta začela igrati kot duo in se kaj kmalu posrečeno znašla skupaj v podaljšanih zvenih Tomaževih potegov z lokom čez strune kontrabasa in niže ostro brnečim Grossovim feedbackom. Proti drugi polovici primerno kratkega nastopa se je med zvočnimi viri slednjega znašlo še bobnenje zvočnika kontrabasistovega signala, ki mu Gross ni prepustil zgolj običajne vloge posrednika. Oba sta tako ob brnenjih in nežnih potegih z lokom spletla enovito zvočno gmoto. Ta je v svoji tišini želela ustvariti nekakšno prijetno meditativno naplavino, ki je uspešno preplavila bučanje bolj prilagojene muzike s sosednjega kluba, četudi ga spričo svoje začetne tišine niti ni mogla preglasiti. Sprotna kompozicija je tako potegnila nekakšen stopnjevit zvočni lok, ki pa ravno v soji stopnjevitosti nekako ni prelomil z vzpostavljenim razvojem igre ter se končal brez drznejših podvigov. Nekaj bolj nevarnega je obetal naslednji duo v podobi še ene Francozinje, Emanuelle Pellegrini in Irene Tomažin. Obe se ponašata z dejstvom, da ne izhajata iz izključno glasbenih svetov, kar sta dovolj neposredno nakazali tudi v svojem nastopu. V tem sicer nismo bili deležni ne recitiranja s strani francoske poetinje ne milozvočja Ireninega glasu. Nastop je iz začetnih šumov ter družnega glasovanja hitro prerasel tudi v vizualno predstavo, kolikor je Emanuelle tudi neobičajna postavitev v medodrje postala pretesna in se je, mrmrajoč in histerično ponavljajoč ime Shakespearove Ofelije oziroma otepanje le-tega, podala na obhod po odru, med katerim jo je v dialogu vseskozi spremljal Irenin glas. Obe sta v očitni nevoljnosti podati neko koherenco zvočnega toka – vsaj po občutku recenzenta – prisotnim precej neposredno odrekli pravico do izpolnitve še tako odprtih pričakovanj. Predstava je tako minila skozi uprizoritev – ali pač kar dogodek – prelomljene in brbkljajoče komunikacije tudi s publiko, ob kateri je slednjič obe poneslo naravnost skozi vrata prostora. Podobna hudomušna 'zlobčnost' je sledila v še eni intervenciji, ki se je – v končni piki na i – odvila v navideznem poskusu skupnega nastopa, ki je hitro prerasel v ritual ovijanja publike in nazadnje še nič hudega slutečega Groma v papirnati trak. Brez kakega intelektualiziranja je tako predvsem druga polovica sobotnih nastopajočih poskrbela za presenečenje daleč od dometa glasbenega dogodka, s tem pa na začetku omenjeno deharmoniziranje z draženjem omogočila kar celim telesom prisotnih.

Aleš Rojc, radioštudent, 29.1.07



Tilt: med akustičnimi in elektronsko procesiranimi zvoki

* Ob še vedno deharmonizirajoči Defoniji se je organizacijska ponudba muzik in zvočnih posegov, ki se ne menijo za tradicionalne tonske zapovedi evropskih glasbenih izročil, nas že lep čas s tovrstnimi dogodki seznanjajo tudi drugi prizadevniki. Preteklo soboto so se ti izkazali v obliki zavoda Sploh in mlade ljubljanske založbe glasbe z zvočnih margin - L'Innomable. Omenjeni so nam tokrat ponudili ustvarjalca in ustvarjalko, oba v nekako logični kombinaciji z lokalnima zvočnima raziskovalcem in prevpraševalko. To je bila že na ravni organizacije hvalevredna poteza, kolikor sta bila gost in gostja na ta način postavljena v delno nepredvidljiva položaja. Od dveh tako ad hoc sestavljenih duetov sta prva nastopila kontrabasist ter komponist glasbe za gledališke in občasno filmske predstave, Tomaž Grom. Grom že nekaj let ni več zgolj klasičen kontrabasist, svoje akustično početje tako kombinira z elektronskimi podaljški in manipulacijo zvoka v živo, na primer v duetu Tilt. Nekaj podobnega se je obetalo tudi omenjeno soboto, ko se mu je na domišljeni postavitvi – na tleh, v sredi dvorane med dvema odroma – pridružil francoski obiskovalec Jean Phillipe Gross. Gross navadno obdeluje tako imenovano mešalno mizo brez vhodnega signala, tokrat pa je stopil za analogni sintetizator. No, tokrat je svoje delovanje kaj kmalu razširil in si privoščil še sprotno vpletanje v zvok Tomaževega kontrabasa. Oba sta začela igrati kot duo in se kaj kmalu posrečeno znašla skupaj v podaljšanih zvenih Tomaževih potegov z lokom čez strune kontrabasa in niže ostro brnečim Grossovim feedbackom. Proti drugi polovici primerno kratkega nastopa se je med zvočnimi viri slednjega znašlo še bobnenje zvočnika kontrabasistovega signala, ki mu Gross ni prepustil zgolj običajne vloge posrednika. Oba sta tako ob brnenjih in nežnih potegih z lokom spletla enovito zvočno gmoto. Ta je v svoji tišini želela ustvariti nekakšno prijetno meditativno naplavino, ki je uspešno preplavila bučanje bolj prilagojene muzike s sosednjega kluba, četudi ga spričo svoje začetne tišine niti ni mogla preglasiti. Sprotna kompozicija je tako potegnila nekakšen stopnjevit zvočni lok, ki pa ravno v soji stopnjevitosti nekako ni prelomil z vzpostavljenim razvojem igre ter se končal brez drznejših podvigov. Nekaj bolj nevarnega je obetal naslednji duo v podobi še ene Francozinje, Emanuelle Pellegrini in Irene Tomažin. Obe se ponašata z dejstvom, da ne izhajata iz izključno glasbenih svetov, kar sta dovolj neposredno nakazali tudi v svojem nastopu. V tem sicer nismo bili deležni ne recitiranja s strani francoske poetinje ne milozvočja Ireninega glasu. Nastop je iz začetnih šumov ter družnega glasovanja hitro prerasel tudi v vizualno predstavo, kolikor je Emanuelle tudi neobičajna postavitev v medodrje postala pretesna in se je, mrmrajoč in histerično ponavljajoč ime Shakespearove Ofelije oziroma otepanje le-tega, podala na obhod po odru, med katerim jo je v dialogu vseskozi spremljal Irenin glas. Obe sta v očitni nevoljnosti podati neko koherenco zvočnega toka – vsaj po občutku recenzenta – prisotnim precej neposredno odrekli pravico do izpolnitve še tako odprtih pričakovanj. Predstava je tako minila skozi uprizoritev – ali pač kar dogodek – prelomljene in brbkljajoče komunikacije tudi s publiko, ob kateri je slednjič obe poneslo naravnost skozi vrata prostora. Podobna hudomušna 'zlobčnost' je sledila v še eni intervenciji, ki se je – v končni piki na i – odvila v navideznem poskusu skupnega nastopa, ki je hitro prerasel v ritual ovijanja publike in nazadnje še nič hudega slutečega Groma v papirnati trak. Brez kakega intelektualiziranja je tako predvsem druga polovica sobotnih nastopajočih poskrbela za presenečenje daleč od dometa glasbenega dogodka, s tem pa na začetku omenjeno deharmoniziranje z draženjem omogočila kar celim telesom prisotnih.