Glasbeni spopad s preteklostjo

Domači kontrabasist, skladatelj in improvizator Tomaž Grom v soavtorstvu s Špelo Trošt z Ništrcem nadaljuje razbiranje snovi o vlogi in umestitvi umetnika v naši domači kulturniški sferi in njenih mehanizmih, v katero je hudomušno in iskrivo dreznil že s performansom Bruto. Takrat je izpostavil umetnika, vpetega v birokratske mehanizme, in ga ob tem subverzivno vpel v umetniški proces in izkušnjo, v Ništrcu pa se spopade z lastno preteklostjo, tisto prikrito, v očeh javnosti nično, a zanj še kako pomembno. Grom je v zadnjem večplastnem projektu (poleg ponudbe poslušanja in nakupa izbranih del na različnih nosilcih zvoka, je dogodek obsegal tudi uvodni nagovor avtorja, krajšo predstavo Ko bom velik bom predstava in živo izvedbo treh kompozicij) namreč predstavil dela, ki jih je v obdobju pisal za različne gledališke in plesne predstave, vendar so ta iz takšnih ali drugačnih razlogov ostala zunaj predstav, skrita javnosti. Grom jih je razgrnil v obliki različnih, ekskluzivnih limitiranih edicij na raznolikih nosilcih zvoka (ki že sami na sebi definirajo način poslušanja glasbe – od vinilnih plošč, zgoščenk, do mp3 predvajalnika, jukeboxa, kaset in USB ključev). S tem ni izpostavil le fetišističnega značaja nosilcev zvoka, pač pa razprl problematiko usode glasbenega dela v današnji potrošniški družbi, njegovo vrednost v dobi, ko je kupovanje glasbe vse manjše, ter izpostavil dela v povsem novem pomenskem horizontu, izven izvornega konteksta, v katerem so nastajala. Predvsem pa nam je Ništrc odstrl intimen vpogled v več kot desetletno ustvarjanje avtorja, ki redko pristaja na kompromise v lastnem ustvarjanju. Poleg raznorodnih glasbenih vsebin – od elektronskih kompozicij, elektroakustičnih snovanj, gramofonske »plunderfonije« (skladba Zanka v izvedbi DJ Bakta) vse do za dva vokala ponovno aranžirane, v živo izvedene kompozicije Pasjansa (v izvedbi Nika Novaka in Marine Gumzi), smo lahko ob drobnosluhu razbrali dosledno redčenje zvočne materije, ki se je skozi leta odpirala zvenu in tišini, kot nosilcu pomena, ter se odmikala od ritma, tempa in melodije v abstraktnost. Ta pomen je seveda z Ništrcem spremenil svoj značaj, »zavrnjena« glasba pa se je osamosvojila in predvsem pokazala, da je včasih zavrnjena predvsem zato, ker je izrazno premočna. Glasba, ki je niste slišali v predstavah Tomija Janežiča, Branka Potočana, Iztoka Kovača, Sebastjana Horvata, Tijane Zinajić in drugih, je za obiskovalce (in kupce) dogodka zaživela v povsem novih entitetah, ki bodo, upajmo, zaradi njihove kvalitete prerasle namerni okvir ekskluzivnosti pričujočega projekta in se (morda?) pojavile v obliki kakšne retrospektivne izdaje. To bi si pričujoča glasba vsekakor zaslužila!

Luka Zagoričnik, DELO, 27.12.2008


Jodla in ostalih špasov ne boste slišali - intervju

Dogodek se giblje znotraj glasbenega, performativnega in vizualnega polja ustvarjanja. Kako ga sami opredeljujete?
Ništrc povezuje omenjena polja ustvarjanja s poudarkom na glasbi. Bistveni del mojega ustvarjanja je namreč povezan z uprizoritvenimi umetnostmi, pri katerih sodelujem kot glasbenik oziroma skladatelj. To bo nekakšen glasbeno-gledališko-razstavni dogodek. Pomemben del pa bo tudi tržnica, saj bom prodajal svojo nesprejeto oziroma zavrženo glasbo.
Torej boste nastopili kot performer, režiser, instrumentalist, scenograf?
Nastopil bom predvsem kot avtor svojih glasbenih del. Res pa je, da za to priložnost nisem angažiral režiserja, scenografa, oblikovalca svetlobe…
Doma ste torej temejito pospravili in ves "ništrc" boste prinesli v prostore Mestnega muzeja.
Ni bilo tako preprosto, nisem samo pospravil, temveč sem izbral in dal v različne oblike glasbena dela, ki iz tega ali onega razloga niso bila sprejeta, uporabljena, izvedena. Med brskanjem sem ugotovil, kako blizu so mi prav ta dela. Glasba, ki je uporabljena v predstavah se mi ob javni izvedbi oddalji. Zazdi se mi, da ni več moja. "Ništrce" lahko poslušam. Postanejo samostojni izdelki. So samo moji. Delujejo kot ponovno oživljenja zgodba. In te zgodbe bom na nek način zdaj delil z občinstvom. Velikokrat se zgodi, da tisto kar se meni zdi najboljše, ostane v mojem računalniku.
Boste predstavili tudi razloge za zavrnitev?
Ja, nekaj razlogov, predvsem pa okoliščine.
Kateri so najpogostejši?
Razlogi so zelo različni. Projekt se med procesom spreminja, zato so zavrnitve pogosto razumljive in sporazumne, včasih pa zame neutemeljene. rezultat nestrinjanj, celo dokazovanja moči in osebnih zamer. Včasih je zaradi finančnih razlogov zavrnjena že sama zamisel oblikovanja zvočne podobe predstave. Zanimivo bi bilo med občinstvom videti tudi poslušalce z večjo kupno močjo, ne zgolj poznavalce in ljubitelje vaše glasbe. V prvi vrsti si želim, da bi ljudje glasbo slišali. Na sam izbor občinstva nimam velikega vpliva. Je pa res, da se sprašujem, ali bo kdo kaj kupil. Posredno želim opozoriti tudi na razmerje med avtorstvom in zgolj izvajanjem, med zavednim in nezavednim avtorstvom, med zavestno kontroliranimi in naključno vzpostavljenimi pomeni in znaki. Vzpostaviti želim premislek o lastnem mediju ustvarjanja, o zavračanju lastnega medija, ustaljenih postopkov, principov, o pritisku proizvodnje/potrošnje, predvsem umetniške.
Pridobili boste zanimivo ustvarjalno izkušnjo. Kaj pričakujete?
Morda se bom po dogodku lažje pomiril s frustracijami, ki se mi dogajajo, ko moram proti svoji volji pristajati na diktat režiserja, da ne govorim o tonskih mojstrih v gledališčih. Zelo me frustrirajo konfliktne situacije in jezen sam nase, ker se jim prevečkrat ne znam izogniti.
Kako sodelujete z režiserji?
Nekaterim je že od samega začetka procesa jasna vloga glasbe, medtem ko drugi tavajo in ne vedo, zakaj pravzaprav potrebujejo glasbo. Od režiserja, oziroma gonilne sile projekta je veliko odvisno. Ključno je, kako te zna pridobiti, še posebej ko ne znaš pristopiti. Le redki znajo izraziti svoje vizije in vse sodelujoče povezati in motivirati.
Se razlikuje delo za državno institucijo od sodelovanja z manjšimi, neodvisnimi producenti?
Še pred nekaj leti bi rekel, da raje delam z neodvisnimi. Občutek imam, da so bili tedaj bolj zahtevni in odgovorni do sebe in ne prehitro zadovoljni z izdelkom, kot se dogaja v zadnjem času. Res pa je, da me včasih pri delu z nacionalnimi ustanovami zmoti njihova okornost, birokracija, nenehno sklepanje kompromisov in pretirane skrbi za občinstvo, ki mu je "treba" ponujati všečne in neproblematične vsebine. V teh ustanovah pogrešam pogum in drznost.
Ali lahko med prodajnimi izdelki pričakujemo tudi kakšen hit?
V primerjavi z uporabljeno glasbo je med ništrci več hitov.

Vesna Hauschild, Bilten BŠ, 20.10.2009