Udarniške konstrukcije v času in prostoru

Po leta 2010 izdani plošči Nepretrganost, ki gotovo spada med najbolj presežne domače izdaje na področju svobodne improvizacije, nam izdajateljska naveza zavoda Sploh in založbe L'innomable ponuja še eno močno izdajo. Če se je na albumu Nepretrganost Tomaž Grom predstavil v duu s tolkalcem Seijirom Murayamo, se pod ploščo Udarnik podpisuje skupaj s štirimi drugimi glasbeniki. S tremi od teh tvori kvartet, zadnja skladba na plošči pa je delo elektrofonika Giuseppeja Ielasija. Vendar o tem več kasneje. Glavnino plošče zavzema posnetek koncerta, ki ga je v mariborskem Kinu Udarnik zasedba izvedla decembra 2011. Poleg Tomaža Groma na kontrabasu kvartet sestavljajo Tao G. Vrhovec Sambolec na računalniku, Jonas Kocher na harmoniki in predmetih ter Michel Doneda na sopranskem saksofonu. Doneda je najstarejši član in najvidnejši akter na evropski sodobni improvizacijski sceni. Slovi predvsem po obvladovanju razširjenih saksofonskih tehnik, s katerimi prek izjemne kontrole igranje popelje onkraj konvencionalnega zvena in fraziranja tega instrumenta. Prav tako je v improvizacijskih krogih priznan Kocher, ki se razen tega udejstvuje kot skladatelj in konceptualni umetnik. Z Donedajem tvorita tudi duo, ki je že nastopil pri nas. Duo tvorita oziroma sta ga tvorila tudi Grom in Tao. Pod imenom TILT sta namreč nekaj let nazaj koncertirala po Evropi, izdala dve plošči (Tilt in Dvojnik) ter razvila sofisticirano medsebojno glasbeno govorico. Medtem ko je Tao danes aktiven predvsem na področju sodobne umetnosti, ostaja Grom eden izmed svetilnikov improvizirane in eksperimentalne glasbe pri nas. Kot organizator, aktivist in predvsem kot eden najmočnejših kontrabasistov, ki ga odlikuje klen stik z instrumentom, stalno raziskovanje, vešče obvladovanje lastnega izraza ter predvsem izjemna veščina poslušanja.

Kako torej zvenijo vsi skupaj na plošči Udarnik? Muziciranje četverice se brez dvoma umešča v milje, ki ga kroji zapuščina neidiomatske improvizacije. Hkrati je njihov pristop slišno oplojen s splošnejšim izročilom eksperimentalne elektroakustične improvizacije, vključno z odvodi v smeri redukcionizma. Opraviti imamo z igro, ki v veliki meri dispenzira z gestikulacijo žanrskih improvizacij v prid bolj nedoločenemu zvočenju. K nedoločenosti prispeva tudi sama instrumentalna postava, še posebej pa Tao z računalnikom. V slednjega ima speljane, tako kot pri duetu TILT, tudi vse signale soigralcev, ki nato predstavljajo enega izmed grobih zvočnih virov, s katerimi dela. Tega se loteva izjemno subtilno in večino časa nekako potuhnjeno. Kljub temu da gre za suverene improvizatorje, ki gotovo iščejo lastno mesto v kolektivni igri, pa imamo občutek, da nihče od njih ne stremi k diferenciaciji in izstopanju za vsako ceno. To seveda ni vrednostna sodba, kot se pri zagovornikih tega ali onega pristopa k improvizaciji rado zgodi, temveč zgolj opis slišanega.

Po eni strani se hitro znajdemo v klasičnem EAI (electro-acoustic-improvisation) okolju, vendar premore dogajanje na plošči Udarnik tudi precej samosvojo plat. Predvsem pade v uho nenavadna dinamika dogajanja in čudaške aglomeracije gostot in trajanj. Čeprav je med njimi le en elektrofonik, njegov digitalni medij ključno obarva celotno zvočno sliko. Zdi se, da na trenutke pravzaprav ne prispeva ničesar drugega kot neko nedoločljivo avro digitalne ostrine, ki se kot po čarovniji naseli v igro preostalih instrumentalistov. Na ta način uspe glasbenikom še bolj potencirati drugost in sublimnost, ki je inherentna njihovemu raziskovanju razširjenih instrumentalnih tehnik. Večino časa je tako moč slišati impresivno razpršenost, razgibanost in nelinearnost, ki pa je rezultat truda kolektivne igre in ne aplikacije procesov. Še posebej izstopa virtuoznost Groma. Vendar tukaj seveda ne mislim na konvencionalno virtuoznost, temveč na virtuoznost njegovega osebnega idiosinkratičnega izraza in, še pomembneje, virtuoznost občutljivosti in čuječnosti. A pri vsem skupaj na koncu vendarle najbolj izstopa že omenjena nedoločljivost, ki ni prisotna zgolj pri posameznih zvočnih dogodkih, temveč je jedro celotnega toka glasbe. Plošča ima redko slišano in v eksperimentalnih krogih precej iskano kvaliteto – da je vsakič potencialno slišati čisto drugače. In to ni zgolj običajna floskula o subjektivnem dojemanju umetnosti, temveč prej opazka, da je v samem dogajanju prisotna neka neujemljivost, ki skorajda samodejno sili v vsakič drugačno perspektivo prebijanja skozenj. To krhko ravnovesje vzdrževane neujemljivosti proti koncu koncertnega seta rahlo zvodeni predvsem na račun prispevka Kocherja, ki se ob tej priložnosti izkaže kot najšibkejši člen. Vpadi glasnih akordičnih klastrov harmonike zvenijo v tem kontekstu kar preveč grobo in konvencionalno glasbeno. Niso dovolj zanimivi, da bi lahko delovali kot radikalen rez v glavnino muziciranja, ki jim je predhodila; in tako pustijo predvsem vtis padca koncentracije oziroma pomanjkanja idej. Tovrstne situacije so seveda v improvizirani glasbi nekaj najbolj običajnega. Morda pa so zanimivejše, ko za seboj ne potegnejo vseh vpletenih, temveč prispevajo k ustvarjanju napetosti. Kljub temu gre še vedno za nadpovprečen improvizacijski set, ki bi bil vsaj na posnetku zanimivejši, če bi se končal nekaj minut prej.

A plošča se z zaključkom koncertnega dela ne konča. Vsebuje namreč še skladbo Konstrukt, ki je delo cenjenega sodobnega elektronika Giuseppeja Ielasija. Kot lahko preberemo na ovitku, je Ielasi kot zvočni material svoje konstrukcije uporabil še en posneti koncert četverice, in to tistega, ki so ga izvedli na Radiu Študent v istem času. Gre za svojevrsten »remix«, s to pomembno razliko, da morebitnega »izvirnika« ne poznamo. Pa tudi če bi ga, povezave s skladbo Konstrukt verjetno ne bi mogli tako jasno vzpostaviti. Kot sugerira naslov, gre bolj kot za remix za nekakšno rekonstrukcijo. V devetminutni skladbi Ielasi namreč ohrani kolektivni zvočni karakter uporabljenega gradiva in ga hkrati maliči v lastno kompozicijo. Z iztočnicami v eksperimentalnem digitalnem editiranju in zankanju vzorcev ustvari v končni fazi konsistentno skladbo, ki kljub predrugačenju obdrži duha muziciranja četverice. Na trenutke se celo zdi, da Ielasi pograbi določene sestavine in dinamike, ki so inherentne njihovi igri, ter jih na fascinanten način prečisti in razpotegne v času. Sama uvrstitev take rekonstrukcije na živo koncertno ploščo deluje sveže in pogumno, saj nam prek podvojitve in potujitve izraza omogoča globljo refleksijo o njem

Marko Karlovčec - ODZVEN (18.2.2012) Odzven


On their third album, French soprano saxophonist Michel Doneda and Swiss accordionist Jonas Kocher are joined by Slovenians Tomaz Grom (double bass) and Tao G Vrhovec Sambolec (laptop) in four tight, tense improvisations recorded at the (DA)(NE)S Festival in Maribor. Kocher's squeezebox and Doneda's squeaks work together with near telepathic precision, while Grom's growls and Sambolec's grainy drizzle add depth and drama. Filling up what would otherwise be a rather short album, Giuseppe Ielasi's remix "Konstrukt" takes recordings the quartet made at Radio Študent in Ljubljana and rounds off the rough edges, looping and scattering the bassist's woody thuds across the stereo space and layering Doneda's pants and Kocher's drones into a nine minute coda, impressive but less colourful than the live tracks.

Dan Warburton, The Wire (February 2012)


Michel Doneda/Jonas Kocher/Tomaž Grom/Tao G. Vrhovec Sambolec - Udarnik (Zavod Sploh/L'innomable, 2011)

Coproduit par deux labels slovènes, Udarnik est une suite de quatre improvisations électroacoustiques. On y retrouve le célèbre Doneda au soprano, certainement un des saxophonistes qui a le plus contribué à l'extension des techniques et des couleurs propres au soprano et au sopranino, notamment dans les années 90. A ses côtés sont présents l'accordéoniste suisse Jonas Kocher, collaborateur régulier de Doneda, ainsi que deux musiciens slovènes: Tao G. Vrhovec Sambolec à l'ordinateur et Tomaž Grom à la contrebasse.

Pour ceux qui ont entendu le duo Grom/Murayama ainsi que le solo de Kocher, vous vous douterez bien que la notion d'espace et le jeu sur les différentes dynamiques possibles sont primordiales durant cette session. Quelques passages sont d'une puissance surprenante, chacun joue fort dans des registres très intenses; mais à ces passages peuvent succéder des sortes de nappes très étirées, calmes et silencieuses où chacun joue de manière très retenue (souffle, soufflets, crépitements discrets). Moments de contemplations et d'attention/tension extrêmes, avec des interventions très espacées sur une nappe très lisse et fine. Et ce sont ces moments qui requièrent le plus d'attention, les yeux fermés et les oreilles dans le casque, le quartet nous amène dans des territoires plats aux couleurs insoupçonnées. Parties pleines de tension, mais aussi reposantes par rapport aux parties fortes, vis-à-vis des climax où la contrebasse devient percussion en explosant chaque corde sur le manche, tandis que Doneda explore des registres suraigus à peine concevables. Dynamique accentuée par les interventions fracturées de Kocher et par la discrétion de Sambolec, l'ordinateur que l'on cherche toujours mais que l'on trouve pleinement que dans les moments d'accalmie.

La cinquième et dernière pièce est un remix que l'on doit à Giuseppe Ielasi, basé sur les enregistrements de cette session qu'il a lui-même mastérisé. Pas ou peu de transformations des sources sonores, Ielasi manipule ces fragments par collage, bouclage, déconstruction/reconstruction: un remix fidèle et plutôt réussi qui joue cependant beaucoup moins sur les dynamiques que sur les couleurs.

Véritable jeu de dynamiques où la violence la plus extrême et la plus saisissante succède aux accalmies les plus contemplatives, où la présence la plus entière ne laisse que rarement préfigurer ces nappes fantomatiques, Udarnik est aussi un sommet d'écoute et de liberté, chaque musicien pouvant régulièrement jouer en petites formations (duo & trio) sans être happer par le son collectif.

Julien Héraud, Improv sphere (13.2.2012) Improv sphere


UDARNIK: Michel Doneda, Jonas Kocher, Tao G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom

Francosko-švicarsko-slovenska naveza je v Sloveniji pred dobrim letom povila serijo koncertov, ta pa je sedaj botrovala izidu posnetka navdušujoče svobodnjaške godbe. S ploščkom Udarnik četverica vrhunskih improvizatorjev dolgoletne izkušnje raziskovanja zvočnosti svojih inštrumentov sestavi v dinamičen, raziskujoč set, v katerem se ves čas izgublja otipljiva sled za virom posameznih zvokov. Razširjeni besednjaki sopranskega saksofona, harmonike in kontrabasa samostojno in skozi Vrhovčev povratni digitalni signal mojstrsko izkoristijo potencial hipnega muziciranja, ki ga v zadnji 'remiksani' skladbi nadgradi še italijanski elektronski specialist Giuseppe Ielasi.

Goran Kompoš, Mladina (27.1.2012) www.mladina.si



Skozi eter Radia Študent bomo spustili dokumente improvizacij slovensko-švicarskega kvarteta ter se tako vrnili dobro leto nazaj, v Mariborsko Kiblo in pa na naš radio, kjer so posnetki plošče Udarnik nastajali. Poleg koncertnih posnetkov pa nam Udarnik ponuja še ekskluzivni remiks, dekompozicijo zvočne materije s strani Giuseppeja Ielasija ... (v celoti!) * Tokrat v Tolpi Bumov predvajamo novo domačo izdajo v koprodukciji Zavoda Sploh in založbe L'innomable. Gre za sodelovanje dveh slovenskih in dveh švicarskih glasbenikov. Tomaž Grom na kontrabasu, elektrofonik Tao G. Vrhovec Sambolec, Michel Doneda s saksofoni in Jonas Kocher na harmoniki ter predmetih. Poslušali bomo material z dveh koncertov, posnetih v izteku pred-prejšnjega leta. Prvi štirje komadi so nastali na koncertu v okviru festivala daNes v Mariboru. Peti, posebna lepljenka, ki jo je sestavil dežurni miks mojster impro scene zadnjih let - Giuseppe Ielasi, pa vleče vzorce iz posnetkov ujetih na Radiu Študent v istih nekaj dneh, torej decembra dva deset, ko smo jih v živo pre-poslušali v različnih utrdbah slovenske impro scene.

Avtor tega prispevka je tiste dni kvartet poslušal le enkrat. No, pogojno dvakrat. In to ne v Mariboru ali na Radiu Študent. En dan je bil prisoten v studiu 14 Radia Slovenija, kjer je vpričo ostalih deset poslušalcev spustil čeljusti do tal od čudenja, kako to, da mu ob jasni in bližnji prisotnosti vseh štirih glasbenikov, dobesedno na par metrov, ne uspeva pravilno slušno razčleniti, kaj – kdo - kdaj počne. Naslednji dan, ali morda še naslednji, če ne celo prejšnji, pa je triu brez Taa Sambolca prisluhnil kar v dnevni sobi Tomaža Groma. Bili so to res dobri koncertni dnevi, če se prav spomnim, je bil večerni metelkovski in širše glasbeni urnik takrat precej slastno nabasan. In koncert kvarteta Udarnik je bil pravi ljubiteljski vrhunec. Češnja na vrhu torte.

Če se vrnemo še kako leto dlje nazaj, lahko pomnimo defonijski dogodek v Gromki, ko sta eden za drugim nastopala dvojca Tilt in Doneda – Kocher. Tilt v postavi Tomaža Groma ter Taa G. Vrhovca Sambolca je bil takrat fascinantna kombinacija radikalno razširjenih tehnik podprtega kontrabasa in dinamične ter žive laptopaške logike semplanja in procesiranja. Pravzaprav sinteza, podajanje, fliper, tilt. Doneda in Kocher pa tiho in razkošno, ravninsko, a izjemno globoko. Bel stiropor, razpadajoč po črnih hlačah harmonikaša, ter saksofonski kovčki na odru kot nepogrešljiv del nastopa saksofonista.

Udarnik je pravzaprav vkup poteg in logična nadgradnja. Je razpustitev divjega elektrončkanja dvojca Tilt in vključitev posebne akustične dinamike Donedaja in Kocherja, z dodatkom, da Tomaž Grom zveni, kot da že celo kariero igra s Švicarjema. Tao G. pušča plošči neizbrisen in nepogrešljiv pečat. Živo semplanje zvočnega toka treh glasbenikov na akustičnih inštrumentih mu odpira ogromno prostora za tvorjenje novih in temeljno drugačnih so-postavitev dogodkov, naj bo piskajoče in šumeče procesiranje piskov in šumov z začetka ali rezanje in instantno lepljenje - trigganje pred zaključnim, zadnjim delom koncertnega dela plošče. Kot tisti, ki posluša, se umakne iz ospredja, deluje znotraj prostranosti akustičnih zvokov in tako od znotraj generira dinamiko ter že skoraj komponiran linearen potek dogajanja. Doneda, Kocher in Grom briljirajo vsak na svoj izklesan način, slednji morda zvočno najbolj razkošno in sveže.

Vendar pa je ena stvar videti Tomaža Groma v živo, ko se vtira v inštrument, ga podpira, že skoraj čekira, če ima ta sploh kaj povedati. Tisto malo torej, kar plošča kot koncertni posnetek svobodno improvizirane glasbe po svoji naravi izgubi zaradi preprostega dejstva posredovanosti koncertne izkušnje, v tem posebnem primeru tudi kompenzira. Predvsem je za to zaslužen prispevek italijanskega zvočnega tehnika in umetnika Giuseppeja Ielasija. Po svoje je dovolj že njegov doprinos k miksu, katerega razsežnosti v detajle seveda ne moremo poznati, vendar pa je produkcijsko koncertni posnetek res vrhunski. Poslušanje s slušalkami odkriva onostranstvo detajlov v stereo postavitvi, Ielasi je po tem tako ali tako znan. To ga zanima. Poleg tega je zadnji posnetek s plošče, pravzaprav "dekomponiran" izdelek, remix s strani Ielasija. V njem slišimo tako njegov značilen ritmični pristop h kompoziciji in faznim modulacijam kot tiste male osebnostne pečate vsakega glasbenika posebej. Ielasi tu ne posega po zanj v zadnjem času najbolj značilnih vertikalnih tehnikah pristopa k semplanju. Izgradi linearen lok kot klasično računalniško lepljenko. Vendar tako, da ob poglobljenem poslušanju vemo, da tu ne gre za kakršnokoli golo lepljenje ali običajnost nasploh.

Žiga Pucelj, radiostudent 15.1.2012 - www.radiostudent.si



Tired tonight, so am typing while laid horizontal, with my CD Player's remote beside me so I don't even have to get up to restart the disc once it comes to an end. It must mean something when it all comes to this… Tonight's CD anyway is a recent release split between two Slovenian labels, Zavod Sploh and L'innomable named Udarnik. The bulk of the album contains a set of four quartet recordings by a group consisting of Michel Doneda, (soprano sax) Jonas Kocher, (accordion and objects) Tao G. Vrohovec Sambolec (computer) and Tomaz Grom (contrabass). The four pieces were recorded live at a festival in Maribor, Slovenia, but added to the end of the album there is a fifth track, named Konstrukt, which consists of a nine minute long reworking of a performance by the quartet on Slovenian radio by Giuseppe Ielasi that completely reinvents the music.

The four quartet pieces are generally speaking quite fiery, jagged edged recordings of a group in tune with one another and yet also seemingly pushing at one another quite aggressively. I'm not sure about the chronology behind them, whether or not the recordings were made on subsequent days, but the last couple of tracks in the CD's order seem more tense and openly confrontational than the earlier couple. This may just be a product of me settling into the group's music as I listen, but it does feel like as the quartet played together they chose to gradually spice things up, not allow the music to settle into anything too restful. The sound world is a typical mix of wheezing, hissing and whistling (sax and accordion) and groaning and buzzing (bass and computer). It all flows quite rapidly, but not so much that adrenalin seems to drive things- the group seem to listen to each other well and all of the parts of the music seem to respond and react as much as they attack, but the feeling I have is of a turbulent, troubled music constantly turning itself upside down as much as anything pretty or calming. It just doesn't ever collapse into the chaotic tumble of random sounds so often common in much improvisation by larger groups.

Then there is the fifth piece, Konstrukt, which is really something else again. Ielasi has taken the sounds of the quartet and made something more singular and vibrant from them. Right from the opening seconds the piece sounds different to the live recordings, sharper perhaps, maybe just mastered differently, but there is an electricity to the piece  right from the outset. The quartet are still in there, the sounds haven’t been processed all that much, but they have instead been layered and placed adjacent to one another in ways that really make the music come alive- seething hisses wind between clicks and cracks, twinkling electronics are scattered over groaning exhalations. There is a vague sense of rhythm injected into things as some sounds are repeated, and a general sense of compositional incisiveness and certainty, even despite the more dense structure.  It doesn’t sound improvised any more (of course it isn’t) but while the sounds are all recognisable there is a new life attached to them here, something driven by Ielasi rather than the quartet. I enjoyed everything on this CD, but while the live quartet tracks were just good, slightly feisty improv workouts, the additional reworked piece really shone for me and made me yearn for a whole album like this from Ielasi. I hope we get one someday.

Richard Pinnel (18.1.2012) - www.thewatchfulear.com



MICHEL DONEDA & JONAS KOCHER & TAO G. VRHOVEC SAMBOLEC & TOMAZ GROM - UDARNIK (CD by L'Innombale) Quite unusual to see a disc of improvised music being closed with a remix, but these things happen. Here we have a quartet of players, Michel Doneda (soprano saxophone), Jonas Kocher (accordion, objects), Tomaz Grom (contrabass) and Tao G. Vrhovec Sambolec on computer. They played in Maribor in December 2010 and its chopped into four pieces of quite interesting improvised music, which sounds quite 'object' based, utilizing 'instruments as objects' in a collage like manner, sounds bounce gently in all directions, sometimes mildly loud and mostly not. Not a wild trip, but then not a careful walk either - just a very nice disc of improvised music. The whole thing is mastered by Giuseppe Ielasi, who delivers also the remix. Taking the material played and constructing a whole new piece out of that is, as said, something that isn't done a lot in improvised music, but obviously the material can be used to some extent like this. Ielasi doesn't employ his recent trademark of short bou ncing samples, but takes a multitude of sounds and constructs more solid playing, away from the collage like live recording, and composes a likewise gentle piece of music with it. No further electronics are used, I think, just a re-arranging of the material. A fine piece and perhaps something that could be done more? It would certainly add new dimensions to improvised music. Throughout a nice release.

Frans De Waard - Vital Weekly (15.1.2012)