Suzana Kajba: Oholo! in Federacija

Neforma 81, 20. avgust ob 20. uri

(tu)kaj in naprej

prizorišče neforme 81 je zapuščen prostor vojašnice na stari vrhniki. s tematskim sklopom rekonstrukcije kot ponovne vzpostavitve živih fizisov in neživih glasbil oblikujemo nove (z)godbe, nova drugačna razmerja tako med nastopajočimi kot tudi do prostora samega.

opuščenost kliče po premičnosti, prevetritvi potencialov v sedanjosti.

robne umetniške prakse, osmišljanje prostora, preizpraševanje smisla do umetniškega ustvarjanja, družbena vpetost, (so)delovanje.

ob navzočnosti plesalke, plesalca in sedmih glasbenikov sledimo dogajanju v tem trenutku, skozi katerega je moč brati kontekste v uprizarjanju in uvide potencialov za obstoj prestrukturirane družbene resničnosti. interpetirati (po)znano resničnost z orodjem improvizacije. s pozornim očesom dovoliti neutečenemu pogledu, da osvetli, omogoči vir ustvarjalnih doprinosov. ali je učinek takojšen ali je plod določenega časovnega trajanja, je precej nebitno, štejejo navedene percepcije.

participacija protagonistov se odvije že v preteklem, poudarek v sodobnem je na soustvarjanju vsebine, udeležbi kolektiva in dueta, ki sestavljata začasno umetniško skupnost v trajanju ter komuniciranju v vselej nepredvidljivih in spremenljivih situacijah na prizorišču. procesualnost se sedaj poglablja, ohranja kontinuiteto in s tem je izvedba . . .   

neforma. fora. forma. nora. norma.

prva asociacija ob avgustovski neformi je film.
filmski nastavki, filmski kadri, scenografske postavitve,
premikajoče se fotografije različnih filmskih žanrov v svojem lastnem ritmu.

pričetek v temi oziroma brez kakršnegakoli svetlobnega vira, zvok klarineta odzvanja daleč v noč skozi zaprašeno okno in sluhovode vseh obiskovalcev, razlije se v vse pore in smeri, glasbenik prislonjen ob steno stebra. v temi pridobi zvok dodatno vrednost, obarvan je z globino. tema postaja bolj temna ob zvokih, ki se ji pridružujejo, vendar ta tema je le druga plat svetlobe. zlitje zvočnih nians s temnino prostora je tako naravno, a nenavadno, čeprav normalno.

poslušanje zvočne improvizacije enega instrumenta na začetku, medtem sledimo plesalki, svoje telo subtilno izpostavlja stenam in oknom prostora, postopoma se ji pridruži še drugo plesoče, gibalno telo. z glasbenikom tvorijo trio, pa duo, v katerem obstajata vsak zase, vzbujata prisotnosti dvojino, drug z drugim, s fizisi, materialnimi objekti. fizičnost in funkcionalnost giba nakazujeta organskost, ki seže v prizorišče (p)ogleda, v razpotja miselnih tokov.

pridruži se kontrabas, najprej eden, potem drugi. zunaj prizoriščnega prostora slišimo zvoke peska, le-ti drsijo izpod rok glasbenikov, ki besno k svojemu glasbilu ne drvijo, ampak pozorno spremljajo dogajanje, dejansko poslušajo.

pozornost ostaja budna tekom celotnega dogodka, vključno z antagonisti.

izstopa bistven narativen element, to je svetloba.
scenografska postavitev treh reflektorjev, ki se prižigajo vsak posebej ali vsi trije hkrati, kar (na)enkrat sredi dogajanja. prvi reflektor se prižge približno po prvih dvajsetih minutah, prostor je deloma osvetljen s toplo svetlobo, in to se med performativnim aktom zgodi nemalokrat. plesalca ali kakšen od glasbenikov poprime za reflektor, usmeri ga zelo pretanjeno in namensko v določen objekt, hipno akcijo, nastopajočega, kar učinkuje zelo posebno, skorajda premišljeno. načeloma je luč v rokah tehnične ekipe, tukaj s svetlobnim telesom upravljajo sodelujoči, kar ni nekaj novega, ni pa običajna praksa. deseto telo funkcionira in povezuje performativni nastop dovršeno, domiselno.

ta nenaden moment delne osvetlitve prizoriščnega prostora se izkaže kot tančica občutka intime, mehčanje usedlin . . .  kot moment, ki se z obstoječim spaja v novi luči. sunki svetlobnih snopov materializirajo neizrečeno, postavljajo pod vprašaj vse gibalne, glasovne in zvočne entitete, spet drugič sprožijo moment povezanosti z vsemi informacijami v dejanskem prostoru.

omembe vredna so prizoriščna tla, saj so za plesne ustvarjalce ključnega pomena. material tal je beton, izrabljen, na določenih mestih poškodovan, sicer drseč, a daleč od primernega ideala, česar plesalčevih namenov ne ovira zelo, kot je upravičeno zaznati pred izvedbo. trdna in hladna so tla, koreografski momenti dveh plesalcev pa uprizarjajo lahkotnost gibljivosti telesa in neposredno komunicirajo s prostorom.

prisotno dejansko stanje je lahko prepreka ali izziv, kako po neustaljenih tirnicah razviti določeno performativno dejanje drugače, s perspektivo, ki lahko povzroči preskok v umu, telesu in izvedbi. kot odskočna deska za preobrat v mišljenju, uzrtju nečesa še nevidenega, neizvedenega.

ko telo ni zgolj telo in postane medij tistih tolmačenj, morebiti zaznavnih samo na tovrstni vizualni ravni, dojemljivih samo v tem zvočnem hipu pred nami. glasbilo postane telo, ne proizvaja zgolj zvena, in tudi gib deluje kot scenski objekt, delček miniaturke.

in vsi ti na videz preprosto dani trenutki, presenečenja, čudovitosti, nenavadnosti odstirajo. kaj? 
individuum versus kolektivnost.
tišina versus glasba.
tema versus svetloba.
negibnost versus gibanje.
vstop versus izstop.

tišina ni nema tišina, je tišina predaha, trenutek v trenutku prehajanja iz ene scenske slike v drugo, trenutki postavitev. polje tišine, tudi kdaj kot suspenz. redkost podajanja impulzivne zvočnosti. sekvence, silhuete senc glasbenikov in plesalcev na stenah.

oholo! glasbeniki ne igrajo lastnih kompozicij, tokrat je v ospredju improvizirana glasba, tokrat igrajo tudi kaj drugega. kontrabasist v nekem trenutku postane plesalec in z natisnjenimi listi poezije, zatlačenimi v hlače, skakaklja naokrog v cikličnem zaporedju. drugi kontrabasist prične peti kot star pastir sredi planine, čigar glas zabuči v daljino davnine ob zvokih dud, kar naenkrat, od nikoder. bobnar pokuka skozi okno, na drugi strani ugleda plesalca, zreta drug drugemu v oči. violinist vstopi v dogajanje kot zadnji in igra ob (svoji) mizi. kitarist veselo brenka, kjerkoli. saksofonist se samoniklo vrašča. plesalka in plesalec se v ožarjeno luč sprašujeta v en glas na glas “Kdo je to (na)pisal?!”

interakcije so mini akcije, intervencije.

vstopanja in izstopanja kot poglavitni dejavniki vzpostavljanja ad hoc umetniškega procesa.
odhajanja in prihajanja, medtem ko se najvažnejše dogaja tik pred odhodom in pred prihodom.
to je čas kreiranja, vse drugo je postopek čakanja, ki določa umetniški impulz.

opazovati vključevanje plesalke, plesalca in glasbenikov v zgodbo neforme obenem opredeljuje gibe, zvoke, glasove in besede, ki se spontano odvijejo v obliki improviziranega pristopa kot odstopa od norme, forme. v zraku je norost, kvečjemu je to izključno raziskovanje, umetniško ustvarjanje, sposobnost sobivanja s soigralci v hipcu. tukaj obstaja vsak individuum zase, a hkrati upodabljajo homogeno samobitnost v gibanju, kolektiv v premikanju.

vsi akterji se že dobro desetletje ali več udejstvujejo v praksi improvizacije, raziskovalni duh nenehno žari. poseben užitek, občutek je v dogajanju, ki vsakič znova nastaja kot filmska kreacija, drsi v svojevrstnem sosledju in razpira ogromno slik, odpira neskončno vprašanj, premislekov.

ustvarjalcem sta dana prostor in svoboda, kolektiv se gradi postopoma. četudi je posameznik v gibanju in zvočenju neaktiven za kratek čas, udejanja zaključeno celoto.

prisotnost, dejanskost, soočanje, sedanjost.

odprta okna v odkruških bele barve prezračujejo trenutnost in prinašajo minljivost, tista, ki smo jih lahko odprli na stežaj.  



sodelujoči: Andreja Rauch Podrzavnik, Gregor Kamnikar, Jure Boršič, Marko Jenič, Andrej Boštjančič-Ruda, Andrej Fon, Tomaž Grom, Vid Drašler, Jošt Drašler.

Suzana Kajba
september 2020
Suzana Kajba_foto: Rada Kikelj Drašler
Suzana Kajba_foto: Rada Kikelj Drašler
Andreja Rauch Podrzavnik_foto: Rada Kikelj Drašler
Andreja Rauch Podrzavnik_foto: Rada Kikelj Drašler

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni