Zavod Sploh

Komponirati šum

Primož Trdan
pred koncertom Black Page Orchestra

Pomen šuma oziroma hrupa za glasbo je danes splošno prepoznan in dobro analiziran. O njem je popisanih vrsta traktatov in naslovila ga je vrsta umetnikov ter mislecev – od Cowella in Varèsa, katerima je pomenil čisto čutno kategorijo, »novo zvočno kemijo«, do Attalija, kateremu je predstavljal simbolno področje svobode in se ga oblast trudi urediti. Sodobna glasbena kompozicija je odlašala z vstopom v to obširno polje šuma, estetskega šuma, akustičnega frekvenčnega totala, šuma sveta, okolja, družbe, njenih protislovij, njenega kaosa. Douglas Kahn je glasbi zato upravičeno poočital, da ga ni zares sprejela; glasba je sprejela le svoj lasten šum, skrit v »nečistih« instrumentalnih zvokih, utišala pa je vsakdanji šum. Kahnov očitek zahodni umetni glasbi je širši, nikoli se ni spoprijela s spreminjajočimi se pogoji zvoka, ki jih je ključno zaznamovala fonografija. Znotraj sprejetega glasbenozgodovinskega narativa je fonograf zares sprejela le konkretna glasba, ki pa je iz fonografskega šuma hitro odstranila vsakršno reprezentativnost.

Raznoteri šum se zdi še zadnji zvočni pojav, ki je ostal na robu izrazil sodobne akademske kompozicije in onkraj tega roba. Potem, ko je akademija za svojo sprejela ter raziskala disonanco, ko je že dobro posegla v premišljanje tišine, ostaja tej glasbeni praksi še heterogen šum, ki ga skladatelji danes lahko vzamejo kot polje priostritev, iskanj napetosti in negotovosti. Nekateri skladatelji s tokratnega programa v šumu vidijo možnost, kako preseči akademskost, zavzeti kritično optiko do sveta, družbe, sodobnih medijev in tehnologij. Matthias Kranebitter, skladatelj, član in umetniški vodja Black Page Orchestra, na lastnem primeru povzema ta odnos:

Glasbo sem študiral, na akademijah sem prebil več kot desetletje in v zadnjih letih sem spoznal, kako nujno se je osvoboditi akademskega razmišljanja in preozkega gledanja na to, kaj glasba je in kje so tvoje možnosti. Zdi se mi, kot da je akademski svet obupal nad družbo in predstavlja svojo glasbo v svoji zaprti skupini ljudi. Po drugi strani pa se mi zdi dobro izkoristiti akademije – tam lahko svoj čas nameniš glasbi, se učiš, spoznaš zelo veliko različnih glasb. Sam sem nekje vmes.

Sarah Nemtsov je v White Eyes Erased želela »sprostiti poplavo energije, ki vstran odrine akademska merila primernosti, ki veljajo za večino nove glasbe.« Mikolaj Laskowski v Oh to Rub the Waxy Buddah instrumentalni šum, ozvočeno trenje, poveže s sempli. Stefan Prins izrablja in razgalja tehnologijo in mehansko fabrikacijo medijskih vsebin. Prins v ciklu Fremdkörperzlasti meri na  tujosti, nelagodja povezave telesa in tehnologije, v drugem delu pa uporablja različne zvočne datoteke, najdene na spletu, in njihove napake, »glitche«. Kranebitter reciklira že obstoječe semple in MIDI datoteke ter jih z generatorji naključja spreminja, pači, iznakazi in iz njih naredi nekaj drugega. Komponiranje postane skladanje s šumi, vrnitev v etimološko bistvo skladatelja, ki ne ustvarja več zvočnih vsebin, teh je v vsakdanjem svetu že tako preveč. Lahko jih samo še zlaga, razporeja, odmerja in umika. Kranebitter:

Material, ki že obstaja, že ima svojo strukturo in ko se nadnjo spravimo z algoritmi in drugimi orodji, vedno dobimo nenadzorovan tok iz že obstoječe strukture. To je podobno, kot če slikar ne začne delati slike na belem platnu, ampak na že obstoječi sliki, na časopisu ali čem podobnem. Vedno je tu pod-struktura. Ne zanima me popoln nadzor nad vsem. Rad delam glasbo, ki je na mikroravni kaotična, neobvladljiva, sam pa se na to odzivam. Tako opazujem tudi našo realnost, ki jo živimo. Trudimo se za nadzor svojega sveta, okolja, življenja, ampak nikoli ne moremo nadzirati vsega. V resnici smo nekje na površini te realnosti, kjer sicer lahko spreminjamo to ali ono. Kar je pod površjem, pa se dogaja brez našega nadzora in je v resnici kaos.

Kahnova lamentacija tako dobiva zapoznel odziv glasbe, potem ko je šum že sprejela in razčlenila zvočna umetnost. Mladi skladatelji, ki vse življenje živijo v medijskem, tehnološkem, vse večjem okoljskem šumu, se odzivajo nanj, naslavljajo šum in njegove družbene in medijske nosilce. Fascinacija nad šumom kot materialom je lahko kratkotrajna. Pomembno je, kako se šumu odtegniti.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni