Zavod Sploh
ZvokotokUpcomingArchiveCriticsPhotography

Zvokotok

A cycle of contemporary composed music

Zvokotok focuses on contemporary composed music. It is defined by the research of compositional procedures and often linked to music technology. It encourages and merges unique sound languages and performative innovativeness and moves contemporary compositions into new spatial and concert forms.
Zvokotok connects established institutional spaces of artistic activity with premises of the dynamic action of NGOs. It implements and maintains unburdened space of dialogue and overcome the artificial distinction between areas and venues of artistic activity.

The program in 2023 was conceived by Nina Dragičević.

In 2023, in the Zvokotok cycle, we will expand the concepts and scope of the sonic: we will not stop at reducing the auditory as exclusively musical, nor will we intervene only in sonority as omnipresence, but we will expand the object of sound's origin. We will put at the center the sonic potential of cultural, one might even say civilizational, products such as the text (and therefore, of course, intertextuality) and the visual. Sound emanates from text. The 20th and then the 21st century placed textual and visual (graphic) composition in the field between the extreme poles of composition and 'pure' improvisation, shaking up the relationship between composer and performer. If musical notation assumed that composer and performer would understand each other as precisely as possible, with new approaches to the articulation of musical ideas this is no longer only unlikely, but above all not necessary. On the one hand: a renunciation of commandment. On the other: a renunciation of following the commandment. But also, a renunciation of breaking ties in the name of independence. A renunciation of atomism. A renunciation of totality. A release. We will argue that textual and/or graphic composition is the site of humanist contact par excellence. And we need that.

The series consists of five concert evenings, i.e., performances of at least five compositions. Since textual and visual composition widens the field of interpretation - so much so that it allows (even encourages) the performer to play a compositional role - we can say that with each performance a new composition is created, but not entirely, since it is at the same time an interpretation of a specific composition. Therefore, where possible, in each concert, a particular composition (its textual or visual notation) will be performed several times, but each time with a different performing ensemble, i.e., each time anew. In a sense, we will be observing not only the performance, but the creation of a (different) composition each time. The emergence of a non-authoritarian system of communication.


The program was conceived by:
2014 - Nina Prešiček, Bojana Šaljić Podešva, Luka Juhart
2015 - Nina Prešiček, Bojana Šaljić Podešva, Luka Juhart
2016 - Tomaž Grom
2017 - Jonas Kocher
2018 - Tomaž Grom
2019 - Primož Trdan
2020 - Mauricio Valdés San Emeterio 
2021 - Luka T. Zagoričnik
2022 - Steven Loy  

17.3.2019

Zvokotok: Luka Juhart in Uroš Rojko

Zvokotok 17.3. ob 20h v Španskih borcih

Luka Juhart – akordeon
Uroš Rojko – klarinet

Predstavitev zgoščenke Works for Clarinet and Accordion (založila: Zavod Sploh, Neos)

Primož Trdan
Muzika
Spremno besedilo ob izdaji zgoščenke Works for Clarinet and Accordion

Uroš Rojko je bil najprej klarinetist, nato se je preusmeril v skladanje, zdaj pa že dalj časa ponovno nastopa tudi kot klarinetist, interpret svojih in redkeje drugih del. Luka Juhart je začel kot akordeonist, odigral je celo vrsto nove glasbe in se soočal z neštetimi idejami drugih skladateljev, preden se je odločil zapisati svoje. Začel je s skladbo za akordeon solo, a danes piše za najrazličnejše zasedbe. Oba sta vešča improvizacije, glasbene dejavnosti, ki glasbenika, izšolanega za popolno izvrševanje in zapisovanje glasbe, postavi pred novo vrsto tveganja. V improvizaciji je glasbenik odvisen od ključnega, a tolikokrat zapostavljenega glasbenega početja – poslušanja.
Specializacija je v glasbo pripeljala neslutene tehnične perfekcije in jo spremenila v navidezen predmet, izdelek, ki ga projektira, izdeluje, izboljšuje in distribuira natančno postavljen mehanizem. A to kolesje ni tisto, kar se nam daje v predanem poslušanju glasbe in v občudovanju dobrega glasbenega nastopa. Kar sprejemamo, je zvočni tok, dogajanje glasbe, je pojav, v katerem ni nič deljivega in kjer matematika odpove. V srečanju skladatelja, ki tudi aktivno muzicira in instrumentalista, ki glasbo tudi zapisuje, je nek višek nad seštevkom obojega, presežek glasbenega smisla.
To žari iz glasbe Uroša Rojka in Luke Juharta. Prvo srečanje dveh glasbenikov na odru je bila izvedba skladbe Vox leta 2004, ki je že takrat pokazala, da sta skupaj prišla glasbenika, sposobna zamišljanja in izvrševanja zahtevne, globoke glasbene snovi, a tudi prilagajanja, improvizacije. Srečala sta se skladatelj, ki ga kliče njegovo glasbilo in interpret, ki bo nekoč videl nujo v tem, da skladbi Vox zapiše nadaljevanje, neuradni drugi stavek, skladbo Unleashed. Vox zazveni iz bistvenega, iz enega samega tona, iz diha, ki mu sledi glas, nakar se tej stalnici, prvinski osi, pridružujejo novi zvočni nanosi. Unleashed se ne gradi iz glasu, ampak iz izdiha, ne iz zvena, marveč šuma. Ta je najprej neokrnjen, nato pa šum ust, šum glasbil in šum listov z notami posrka divje vrtinčenje. Prva izvedba diptiha je izstopila iz skladateljsko-izvajalsko-poslušalskega modela, zgodila se je muzika, glas se je strgal, završal in se vsul med občinstvo.
Pri Rojku in Juhartu ne gre preprosto za to, da igrata in pišeta glasbo, saj bi to pomenilo, da je med njima in glasbo razdalja, da je glasba predmet njunih operacij. Uroša Rojka in Luko Juharta slišim kot glasbenika, ki glasbita. Muzika, ki muzicirata. Tu se velja zateči k široki terminologiji, s katero se lahko izrekamo o muziki in prav nam prideta izraz družbeno občutljivega muzikologa Christopherja Smalla musicking ali pa star francoski musiquer, ki samostalnika music in musique spremenita v glagola in čudovito objemata snovanje, igranje in poslušanje glasbe.
Hkrati pa sprijemanje glasbenih vlog, ki v vsakodnevnem dojemanju ostajajo ločene, povezovanje izvajanja, skladanja in poslušanja glasbe pogosto pelje tudi v povezovanje glasbe in družbe, umetnosti in sveta. O tem priča že primer glasbenika, s katerim sta si Juhart in Rojko tako ali drugače blizu – Vinka Globokarja, v skladatelja preobraženega pozavnista, državljana sveta, sveta, ki ga v svojih nenehno kritično opazuje. Juhart vsaki skladbi doda skrbno izbrano poezijo, v Unleashed distopičnega Srečka Kosovela, pesnika, ki je v dvajsetih letih 20. stoletja napovedoval prihod »krize vseh kriz«, »smrt Evrope, kakor razkošne kraljice v zlatu«, Quasi neoliberamente pa je ena bolj očitnih Rojkovih izjav kritičnega glasbenega državljana. Ne more biti naključje, da sta glasbenika po izstopu iz družbeno odrejene vloge skladatelja in izvajalca pogledala še iz glasbe same.

Follow us
and stay informed