Zavod Sploh
ZvokotokUpcomingArchiveCriticsPhotography

Zvokotok

A cycle of contemporary composed music

Zvokotok focuses on contemporary composed music. It is defined by the research of compositional procedures and often linked to music technology. It encourages and merges unique sound languages and performative innovativeness and moves contemporary compositions into new spatial and concert forms.
Zvokotok connects established institutional spaces of artistic activity with premises of the dynamic action of NGOs. It implements and maintains unburdened space of dialogue and overcome the artificial distinction between areas and venues of artistic activity.

The program in 2022 was conceived by Steven Loy.

The series entitled Chiaroscuro presents five concerts on the theme of light, both literally and metaphorically: light as a medium and mediator of story and emotion, light as knowledge, light as intuition, light as a literal and spiritual guide, light as optimism ...

The performers are members of the ensemble Neofonía (composed of local musicians with a passion for new music) and guest artist Małgorzata Walentynowicz, a pianist specializing in new music who lives / works in Gdańsk and Cologne.

The program was conceived by:
2019 - Primož Trdan
2020 - Mauricio Valdés San Emeterio
2021 - Luka T. Zagoričnik
Zvokotok events list

3.9.2021

Zvokotok: Modro, vokalno & oranžno

Cankarjev dom, Štihova dvorana, 3.9. ob 20:00

Program:
J. P. Oliveira, N’vi'ah
J. Tenney, For Ann (rising)
G. Pompe, Modro, vokalno & oranžno, novo delo, naročilo cikla Zvokotok

Izvajalci: Irena Tomažin, glas; Anuša Plesničar, viola; Gašper Livk, kontrabas; Urška Rihtaršič, harfa; Mauricio Valdés san Emeterio, električna kitara & elektronika;Tilen Draksler, dirigent

Naslov večera povzema koncept nove skladbe Gregorja Pompeta, katere vsebinsko izhodišče je zasnova dolgoletne shematizirane abonmajske ponudbe Slovenske filharmonije. Delo predvideva izvedbo v kombinaciji elektronike in žive izvedbe štirih glasbenikov in pevke Irene Tomažin. Ob tem bomo slišali značilni studijski deli portugalskega skladatelja Joaa Pedra Oliveire (1959) ter ameriškega glasbenega teoretika in zvočnega raziskovalca Jamesa Tenneya (1934-2006).

Modro, vokalno & oranžno
V skladbi Modro, vokalno & oranžno se kompozicijsko spopadam s po mojem mnenju ključnimi spremembami klasične glasbene kulture, kakršnim smo priče v zadnjem desetletju. Naslov skladbe je povzet po treh abonmajskih ciklusih Orkestra Slovenske filharmonije, ki so v svojem poimenovanju, konceptu in vsebini dolga leta ostajali nespremenjeni. Prav takšno otrplost razumem kot enega izmed razlogov, zakaj t. i. klasična glasba ostaja vse bolj zunaj družbenega interesa, na robu izumrtja ali zaprta v slonokoščeni stolp navidezne elitne kulture. Toda če si je z dokončno historizacijo vsebine takšna kultura zaprla vrata sodobnosti, se postavlja vprašanje, katera glasba jo izpodrinja in nato tudi nadomešča? 

Skladba nosi žanrsko oznako »programska glasba«, česar pa ne gre razumeti v standardnem pomenu (glasba, ki skuša predočati jasno določeno vsebino), temveč veliko bolj dobesedno – osnovno tekstovno gradivo za skladbo predstavljajo programi koncertov Orkestra Slovenske filharmonije iz sezone 2019/20. V stavku »Modro« vokalistka recitira celotni spored modrega abonmaja, v stavku »Oranžno« naslove skladb Ludwiga van Beethovna, ki bi jih orkester igral v svojem oranžnem abonmaju ob proslavljanju 250-letnice skladateljevega rojstva, medtem ko sem pregledal besedila skladb, ki bi jih izvajali v vokalnem abonmaju, in v stavku »Vokalno« uporabil tiste besede, ki se v besedilih največkrat ponavljajo (npr. Kyrie eleison, Amen itd.). Programska izštevalnost je namenska in skuša glasbeno komentirati otrdelost, nespremenljivost, celo nekakšno imobilno pisarniškost.

Inštrumentalno gradivo za skladbo je izbrano svobodneje, pri čemer pa je treba tudi dispozicijo inštrumentov razumeti simbolično: jedro je namenjeno violi in kontrabasu, stalnima inštrumentoma simfoničnega orkestra, pa vendar nekako solistično depriviligiranima subjektoma; harfa kot diatonični inštrument stoji za klasično, njej nasprotna je električna kitara kot predstavnica kulture popularne glasbe, vokalistka pa zastopa navidezno alternativno, improvizacijsko kulturo, ki je bila sicer od vekomaj del glasbene tvornosti. Zvočno gradivo sega od klasičnega do imanentno zvočnega, a kljub svoji nevezanosti je avtorju kot osnovni ustvarjalni simbol vendarle služil znameniti motiv štirih tonov z začetka Beethovnove Pete simfonije. Na njegovi podlagi je v celoti zgrajen zadnji, variacijski stavek, v katerem motiv sicer nikoli ne zazveni v svoji neskrivenčeni podobi, potiho in v maskirani obliki pa se je naselil tudi v večino drugih nevralgičnih točk skladbe (začetek, konec). Kodo skladbe je mogoče razumeti kot avtorjev odgovor na vprašanja, ki si jih skladba zastavlja, in zatorej celotno »programsko glasbo« tudi kot nekakšen kompozicijski esej muzikologa.

Gregor Pompe

Follow us
and stay informed