Cankarjev dom, Štihova dvorana, 3.9. ob 20:00
Program:
J. P. Oliveira, N’vi'ah
J. Tenney, For Ann (rising)
G. Pompe, Modro, vokalno & oranžno, novo delo, naročilo cikla Zvokotok
Izvajalci: Irena Tomažin, glas; Anuša Plesničar, viola; Gašper Livk,
kontrabas; Urška Rihtaršič, harfa; Mauricio Valdés san Emeterio,
električna kitara & elektronika;Tilen Draksler, dirigent
Naslov večera povzema koncept nove skladbe Gregorja Pompeta, katere
vsebinsko izhodišče je zasnova dolgoletne shematizirane abonmajske
ponudbe Slovenske filharmonije. Delo predvideva izvedbo v kombinaciji
elektronike in žive izvedbe štirih glasbenikov in pevke Irene Tomažin.
Ob tem bomo slišali značilni studijski deli portugalskega skladatelja
Joaa Pedra Oliveire (1959) ter ameriškega glasbenega teoretika in
zvočnega raziskovalca Jamesa Tenneya (1934-2006).
Modro, vokalno & oranžno
V skladbi Modro, vokalno & oranžno se kompozicijsko spopadam s po
mojem mnenju ključnimi spremembami klasične glasbene kulture, kakršnim
smo priče v zadnjem desetletju. Naslov skladbe je povzet po treh
abonmajskih ciklusih Orkestra Slovenske filharmonije, ki so v svojem
poimenovanju, konceptu in vsebini dolga leta ostajali nespremenjeni.
Prav takšno otrplost razumem kot enega izmed razlogov, zakaj t. i.
klasična glasba ostaja vse bolj zunaj družbenega interesa, na robu
izumrtja ali zaprta v slonokoščeni stolp navidezne elitne kulture. Toda
če si je z dokončno historizacijo vsebine takšna kultura zaprla vrata
sodobnosti, se postavlja vprašanje, katera glasba jo izpodrinja in nato
tudi nadomešča?
Skladba nosi žanrsko oznako »programska glasba«, česar pa ne gre
razumeti v standardnem pomenu (glasba, ki skuša predočati jasno določeno
vsebino), temveč veliko bolj dobesedno – osnovno tekstovno gradivo za
skladbo predstavljajo programi koncertov Orkestra Slovenske filharmonije
iz sezone 2019/20. V stavku »Modro« vokalistka recitira celotni spored
modrega abonmaja, v stavku »Oranžno« naslove skladb Ludwiga van
Beethovna, ki bi jih orkester igral v svojem oranžnem abonmaju ob
proslavljanju 250-letnice skladateljevega rojstva, medtem ko sem
pregledal besedila skladb, ki bi jih izvajali v vokalnem abonmaju, in v
stavku »Vokalno« uporabil tiste besede, ki se v besedilih največkrat
ponavljajo (npr. Kyrie eleison, Amen itd.). Programska izštevalnost je
namenska in skuša glasbeno komentirati otrdelost, nespremenljivost, celo
nekakšno imobilno pisarniškost.
Inštrumentalno gradivo za skladbo je izbrano svobodneje, pri čemer pa
je treba tudi dispozicijo inštrumentov razumeti simbolično: jedro je
namenjeno violi in kontrabasu, stalnima inštrumentoma simfoničnega
orkestra, pa vendar nekako solistično depriviligiranima subjektoma;
harfa kot diatonični inštrument stoji za klasično, njej nasprotna je
električna kitara kot predstavnica kulture popularne glasbe, vokalistka
pa zastopa navidezno alternativno, improvizacijsko kulturo, ki je bila
sicer od vekomaj del glasbene tvornosti. Zvočno gradivo sega od
klasičnega do imanentno zvočnega, a kljub svoji nevezanosti je avtorju
kot osnovni ustvarjalni simbol vendarle služil znameniti motiv štirih
tonov z začetka Beethovnove Pete simfonije. Na njegovi podlagi je v
celoti zgrajen zadnji, variacijski stavek, v katerem motiv sicer nikoli
ne zazveni v svoji neskrivenčeni podobi, potiho in v maskirani obliki pa
se je naselil tudi v večino drugih nevralgičnih točk skladbe (začetek,
konec). Kodo skladbe je mogoče razumeti kot avtorjev odgovor na
vprašanja, ki si jih skladba zastavlja, in zatorej celotno »programsko
glasbo« tudi kot nekakšen kompozicijski esej muzikologa.
Gregor Pompe
