Mehka črta
Avtorji in izvajalci: Loup Abramovici,
Vid Drašler, Tomaž Grom, Samo Kutin, Lola Mlačnik, Eduardo Raon
»Da bi spremenili ustvarjanje glasbe v
sodelovalno in transformativno dejavnost (iz izvajalca v skladatelja v
poslušalca v skladatelja v izvajalca itd.), da bi kolektivni značaj dejavnosti usmerili
k samemu izvoru glasbe. Da bi z ustvarjanjem glasbe vzbudili občutek za družbene
razmere, v katerih živimo, in kako bi jih bilo mogoče spremeniti.« (Christian
Wolff)
Ko si glasbenik za svoje glasbilo izbere
kamen, je najmočnejša referenca skladba Kamni (1968) Christiana Wolffa.
Mehka črta ni poustvarjanje, tudi ne reinterpretacija skladateljeve izvirne kompozicijske zamisli dotičnega dela,
ampak dialog z njegovim pogledom na samo ustvarjanje glasbe. Namesto ene
avtorske avtoritarne figure, glasba kot participativna, kolektivna, ne-hierarhična,
demokratična, družbena, politična dejavnost, ki uresničuje spremembe, ki
preoblikuje stvarnost. Mar ni to nekoliko utopično? Toda upanje …
Zapoved in prepoved, obe sta vabljivi, saj
ponujata možnosti, da ju kršiš.
Zvokotok v letu 2026 pod programskim vodstvom
Tomaža Groma izpostavlja vprašanje zvočne geste kot izrazno in konceptualno
jedro sodobne kompozicije, hkrati pa razpira raziskovanje zvočnega mišljenja
onkraj interpretacije in premeščanje poslušanja v območje refleksije,
materialnosti in neposredne prisotnosti. Materialnost zvoka in telesna
prisotnost gradita zvočno izkušnjo kot prostorsko-telesni dogodek. Zvokotok se
tako izrecno odmika od tradicionalnega branja in se usmerja v ustvarjanje
zvočnih dogodkov, ki se odzivajo, reflektirajo, odzvanjajo in evocirajo, ne da
bi razlagali. uveljavlja glasbo kot misel, kot dejanje in kot navzočnost.
Glasba
– ne kot razlaga, temveč kot odziv.
– ne kot naracija, temveč kot prostor napetosti.
– ne kot reprodukcija, temveč kot dejanje v prostoru in času.
