Neforma

Ples: Leon Marič, Beno Novak
Glasba: Tea Vidmar, Vesna Godler


DVE PLUS DVA JE PET IN PLESAT

Kombinacija dveh pevk in dveh plesalcev nas napeljuje k reku: pleše tako kot ona poje/žvižga/reče. Pa bo res tako? Pregovori so pogosto strdline starih, konzervativnih vzorcev in hierarhij. Neforma pa je tu, da le-te preseže. Ne moremo pa zanikati diktatorske narave zvoka – slike se znebimo tako, da zatisnemo oči. Naša ušesa pa nimajo vek, ki bi nas obvarovale pred slišanjem (prosto po Quignardu).
Huh, bomo videli (čeprav le na posnetku in – če ne bomo mižali!).

TEA VIDMAR (1985), pedagoginja in performerka, ki deluje na področju uličnega gledališča, glasbenega gledališča, zvočne improvizacije in glasbe za pripovedovanja. Kot vokalistka sodeluje v zasedbi The Balkan Experience of Song and Ritual (plošča Initiation (2020)) ter z različnimi slovenskimi glasbenimi improvizatorji (plošči Slovenska abeceda (2019) in Forbidden Arts (2020)). V letu 2019 je ustanovila Gledališki pevski zbor GPZ in z njim ustvarila vokalno ulično predstavo Ups!, ki je prejela mednarodno nagrado odličnosti URBana LJUBLJana 2020.

Kot vokalistka improvizatorka je znana po širokem obvladovanju različnih vokalnih tehnik, od klasičnega solo petja, bluzovskih reminiscenc, inuitskega hropenja in sopenja, grlenega petja in več. Ta »več« je sposobnost neopaznega, »naravnega« prehajanja iz enega v drug zvočni svet in naprej. Ne vemo, kdaj se iz znanega, umestljivega, znajdemo v samosvojem vesolju, za katerega nimamo vatlov. Lahko je medved ali komar ali roka, ki ploskne po njem!

VESNA GODLER (1984), samozaposlena v kulturi kot pevka. Je članica dua All Strings Detached, s katerim je do sedaj posnela tri albume, Heavy Rain (2014), There's Something Painful About The Pearls (2017), Septet (2020). Je tudi članica gledališko-pevskega zbora Ups!, ki ga vodi Tea Vidmar, in orkestra Olfamoštvo pod taktirko Andreja Fona - Olfamoža:). Samostojno nastopa v različnih glasbeno-umetniških projektih v polju alternativne in eksperimentalne glasbe.

Vesna je tisti zemeljski glas mračnjaškega dua All strings detached. Glas, ki je močan in hkrati velikokrat blizu točke, ko se zlomi. Čeprav kot improvizatorka ne nastopa pogosto in nam je skoraj nepopisan list, vsakič navduši s prezenco in predanostjo trenutku. S Teo Vidmar sta že sodelovali pri mednarodno nagrajeni pevski ulični predstavi Ups! Gledališkega pevskega zbora. Bessie Smith s Kozjanskega!

LEON MARIC (1991) je kot sodobni plesalec aktiven na domači in tuji neodvisni plesni sceni. Po končani Umetniški gimnaziji za sodobni ples v Ljubljani je leta 2014 diplomiral iz smeri sodobnega plesa in študija giba ter performansa na univerzi Anton Bruckner v Linzu. Med študijem je sodeloval pri več projektih za Cie. Off Verticallity v režiji Rose Breuss. Delal je s številnimi slovenski umetniki, Matjažem Faričem, Magdaleno Reitner, Majo Delak in Lukom Prinčičem … Od leta 2014 sodeluje s koreografom Alessandrom Sciarronijem, s katerim s je udeležil bienala College Danza v Benetkah, delal pa je tudi s Francesco Scavetta, Michaelom Turinskym, Akemi Takeyo, Lukom Georgeom, Editto Braun … ter se udeležil različnih mednarodnih festivalov.
Leta 2016 je bil z Jerco Rožnik Novak soavtor predstave “Hweol ... V vrtincu časa”. Trenutno je del plesnega aktiva na SVŠGUGL.

BENO NOVAK (1991) je profesionalni sodobni plesalec ter soustanovitelj KUD Qulenium Ljubljana. Leta 2016 je diplomiral na Salzburški eksperimentalni akademiji za ples (SEAD) iz sodobnega plesa in performansa in bil nato povabljen na oddelek Tisch Dance na New York University in na plesno akademijo The Place v Londonu. Od leta 2017 redno pleše v večjih kompanijah po vsem svetu (Gary Clarke Company, Jason Mabana Dance, James Wilton dance company …). Aktivno sodeluje pri organizaciji in izvedbi festivala Kalejdoskop Kranj in Ljubljana ter sodobno-plesnega festivala Summer intensive Portugal. Že vrsto let ustvarja tudi avtorsko delo, večinoma znotraj društva Qulenium.

Plesalca iz istega gnezda, skoraj sošolca na Umetniški gimnaziji za sodobni ples. Od gimnazijskih produkcij, ki sta jih pripravljala z istimi učitelji in mentorji, nista več stala skupaj na odru, le sem in tja je eden vskočil v kakšno predstavo namesto manjkajočega drugega in jo tako zapeljal v druge kvalitete. Kaj je torej po desetletju ostalo od podobnosti? Kam so se razvile razlike?

www.sploh.si