Zavod Sploh
NeformaUpcomingArchiveCriticsPhotography

Neforma

(Ne)forma, a series of performative improvisations, connects two media, ie artists from two artistic genres, musicians who deal with sonority in a special way, and performers whose main tool is their body; nurtures and enables the development of improvisation as a practice and stage event; it study the process and welcomes mistakes, mishaps, stage disasters, as it is aware that these are the best study examples.

In 2024, the cycle will be concivied by Nataša Živković and Samo Kutin.

If we do not want Neform to become a form in itself, we must open the possibility for participating artists to propose and test their conceptual parameters. In addition to dancers and musicians, Neforma also invites writers to think about improvisation. The idea is to introduce people who have a special approach to the stage and art in general. By bringing them to the territory of a live event, we believe that this could open up creative experiences for all participants of Neforma, including the audience itself. Neforma invites artists as guests and in the same time as hosts. They can decide to change the protocols, suggest different ways of collaborating with the audience, and even the location and format of their improvisation

Programme curators
2023 Nina Fajdiga in Andrej Fon
2022 Loup Abramovici in Vid Drašler
2021 Suzana Koncut in Andrej Fon
2020 Tina Valentan in Jošt Drašler
2019 Kaja Lorenci in Jošt Drašler
2015 do 2018 Katja Legin in Jošt Drašler
2010 do 2014 Špela Trošt in Tomaž Grom

7.10.2025

Neforma #122: Tisa Neža Herlec, Neža Naglič, Alja Branc in Julija Cergolj

Neforma #122
7. 10. 2025 ob 20h, Španski borci

Tisa Neža Herlec, Neža Naglič, Alja Branc in Julija Cergolj

Pred kratkim sem sanjal suho pokrajino s kamnitimi stolpi in dva jezdeca na konjih, ki dvigata prah pod njihovim vznožjem. Eden od njiju je na pobočju presenečen vzkliknil in razjahal. Ugledal je namreč prečudno žival, ki je ležala na skalah. Trup je bil še najbolj podoben levjemu, glava pa ni spominjala na nobeno od glav meni poznanih živali. Okrogel in ploščat neporaščen obraz, kot bi bil narejen iz temnega zgubanega usnja, na katerem so zijala široka usta z desetinami ostrih zob spodaj in zgoraj. Dolg nos, tanek, bel in koščen. Koščen, pravim, ker je bil ena sama bela kost in se je začenjal visoko pri očeh, ki so na pol miže in smejoče pritrjevale zobatemu nasmešku. Žival se je namreč z užitkom predajala božanju jezdeca, ki je razjahal. Kar se mi je celo v sanjah zazdelo čudno, je bilo dejstvo, da je imelo bitje še eno oko, tik nad zgornjim zobovjem, sredi dlesni. In to oko se ni zaprlo kot preostali dve, zenica je švigala iz leve proti desni ter nazaj in pomislil sem, da temu pogledu res ni moč ubežati, dokler so usta odprta. In nič ni kazalo, da se bodo zaprla. Eden od obeh mož je pojasnil, da je to Pljuvač, in kmalu zatem je iz širokih ust zverine priletel velik pljunek na mojo desno nogo, natančneje na nart.
»Koliko sem jih že pljunila,« je spregovorila zver in se zarežala.
Ne bi nadaljeval s pripovedjo o tem, kako sem se počutil v nadaljevanju toka dogodkov, ko sem tekel med visokimi hišami in za sabo slišal korake te živali ter se spraševal, kakšne namene ima z mano.
Sanj si nisem poskusil razložiti niti si ne želim zares slišati razlage od koga, ki misli, da jih lahko razvozla. Naj živi abstrakcija in neznano!Če pogrešaš uganke in nepredvidljive situacije ali se težko spomniš sanj, morda lahko manko nadomestiš na prihodnji obetajoči Neformi!

Archive

Follow us
and stay informed