Neforma #122
7. 10. 2025 ob 20h, Španski borci
Tisa Neža Herlec, Neža Naglič, Alja Branc in Julija Cergolj
Pred
kratkim sem sanjal suho pokrajino s kamnitimi stolpi in dva jezdeca na
konjih, ki dvigata prah pod njihovim vznožjem. Eden od njiju je na
pobočju presenečen vzkliknil in razjahal. Ugledal je namreč prečudno
žival, ki je ležala na skalah. Trup je bil še najbolj podoben levjemu,
glava pa ni spominjala na nobeno od glav meni poznanih živali. Okrogel
in ploščat neporaščen obraz, kot bi bil narejen iz temnega zgubanega
usnja, na katerem so zijala široka usta z desetinami ostrih zob spodaj
in zgoraj. Dolg nos, tanek, bel in koščen. Koščen, pravim, ker je bil
ena sama bela kost in se je začenjal visoko pri očeh, ki so na pol miže
in smejoče pritrjevale zobatemu nasmešku. Žival se je namreč z užitkom
predajala božanju jezdeca, ki je razjahal. Kar se mi je celo v sanjah
zazdelo čudno, je bilo dejstvo, da je imelo bitje še eno oko, tik nad
zgornjim zobovjem, sredi dlesni. In to oko se ni zaprlo kot preostali
dve, zenica je švigala iz leve proti desni ter nazaj in pomislil sem, da
temu pogledu res ni moč ubežati, dokler so usta odprta. In nič ni
kazalo, da se bodo zaprla. Eden od obeh mož je pojasnil, da je to
Pljuvač, in kmalu zatem je iz širokih ust zverine priletel velik pljunek
na mojo desno nogo, natančneje na nart.
»Koliko sem jih že pljunila,« je spregovorila zver in se zarežala.
Ne
bi nadaljeval s pripovedjo o tem, kako sem se počutil v nadaljevanju
toka dogodkov, ko sem tekel med visokimi hišami in za sabo slišal korake
te živali ter se spraševal, kakšne namene ima z mano.
Sanj
si nisem poskusil razložiti niti si ne želim zares slišati razlage od
koga, ki misli, da jih lahko razvozla. Naj živi abstrakcija in neznano!Če
pogrešaš uganke in nepredvidljive situacije ali se težko spomniš sanj,
morda lahko manko nadomestiš na prihodnji obetajoči Neformi!