Zavod Sploh
digital 1.5UpcomingArchivePhotography

digital 1.5

digital 1.5

The digital 1.5 project is a series of five staging events that explore touch. Each event is an independent attempt to haptically read the world with a digital understanding of the physicality and the practice of mutual closeness and the coexistence of objects to which viewers are invited. The selected group of bodies establishes contact with other bodies in space – with the bodies of performers, the body of space, the sonic body, and the bodies of technological objects. The latter is an increasingly important interface for our entry into the world. By using them, the digital 1.5 questions the mediatization of closeness and intimacy, and by applying the solid digital logic of devices and their software to the soft organic bodies of people, it speculates about man, who is not only a source of information, but also a device for processing and storing data.

The touch in the digital 1.5 is a way of communicating and a means of encountering the other; it is a digitized data and a transmission medium at the same time. The project builds on the idea of ​​the medium as given by Y. Citton in his book The Ecology of Attention. The author describes the media as diffuse ecosystems that not only represent reality, but they actively form it. Thus, an ‘infrastructure of resonances that condition our attention’ is formed according to the ideas that ‘surround and fulfil us’. In this respect, thedigital 1.5 is not in search of a loud staging gesture, but it wants to provide a space of visibility or, in Citton's language, an environment of reasoning for increasingly marginalized and, at the time of the pandemic, transgressive practices of mutual closeness and touching.

digital 1.5.3
Art direction: Jan Rozman
Performers: Leon Marič, Jan Rozman, Mojca Sovdat
Music: Luka Seliškar
Costume design: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video documentation: Juš Jeraj
Photography: Nada Žgank
Executive producer: Brigita Gračner
Kino Šiška, 27.9.2021

digital 1.5.2
Art direction: Jan Rozman
Performers: Maja Kalafatić, Leon Marič
Music: Luka Seliškar
Costume design: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video documentation: Juš Jeraj
Photo: Marijo Župan
Executive producer: Brigita Gračner

25. 6. 2021, Tivoli, Ljubljana


digital 1.5.1
study / installation
Art direction: Jan Rozman
Performers: Beno Novak, Julija Pečnikar, Jan Rozman, Liza Šimenc
Music: Luka Seliškar
Costume design: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video documentation: Juš Jeraj
Photo: Marijo Župan
Executive producer: Brigita Gračner

31. 5. 2021, Fotopub, Ljubljana

14.1.2020

Ventilator #3: Katja Jurij Zlatko: Srečanje #1

Ventilator #3

Katja Legin, Jurij Konjar, Zlatko Kaučič

Predlog za delo ustvarjalcev Jurija Konjarja, Zlatka Kaučiča in Katje Legin je izšel iz srečanja, ki se je med njimi zgodilo v kontekstu 73.edicije Neforme (oktober 2019). Njihovo srečanje in ustvarjalni dialog/pogovor je bil z vseh treh strani (kot tudi s strani maloštevilčne publike) prepoznan kot dogodek in kot potencial za nadaljno skupno ustvarjanje. V duhu improvizacije, (zaenkrat še) brez razvitega »koncepta«, bodo izhajali iz interesov vsakega od njih v polju improvizacije in uprizarjanja ter presečišča ali potencialnega trenja le teh.

1. SREČANJE: situacija, kjer se dva ali več ljudi sestane, naključno ali na osnovi dogovora. Srečanje Zlatka, Jurija in Katje. Srečanje Katje, Zlatka in Jurija na vsakem javnem dogodku. Srečanje Katje, Jurija in Zlatka s publiko na vsakem od teh dogodkov. Srečanje kot potencial za spremembo. Srečanje kot prostor soočenja in pogajanja med jaz in ti, med jaz in mi. Srečanje z drugim kot (moje) ogledalo.

2. POGOVOR: pogovor kot način izmenjave. Izmenjava med Zlatkom, Jurijem in Katjo. Izmenjava med Jurijem, Katjo, Zlatkom in prisotno publiko na vsakem dogodku. Pogovor kot poslušanje. Pogovor kot izrekanje sebe pred drugim. Pogovor kot tišina med vprašanjem in odgovorom, med izrečenim/udejanjenim in odzivom na to.

3. IMPROVIZACIJA IN KOMPOZICIJA hkrati. Improvizacija je komponiranje, komponiranje je improviziranje. Je to res? Ali? Kakšno je razmerje? Kdaj počnem kaj? Kaj počnemo skupaj?

4. DOGODEK: karkoli kar se zgodi, še posebej pomembnega ali nenavadnega. Dogodek v kontekstu odrske umetnosti. Srečanje kot dogodek. Pogovor/izmenjava kot dogodek. Dogodek kot trenutek, ko vsi vemo, da se dogaja zdaj. Ko se zgodi, nam je vseeno ali je šlo za komponiran ali improviziran trenutek. Dogodek kot trenutek, ki osmisli prisotnost (Jurija, Zlatka in Katje ter publike).

Kot pravi Jurij: “Format je enoletno potovanje preko pet vrhov. Pet performansov; vmes pa pot, opazovanje okolice, dogovarjanje, počitki, izmenjave, pogovori. Kako pripraviti različne situacije v teh petih delih, kjer se (situacije) med seboj pogovarjajo? Destinacija je pet predstav; eno delo v petih poglavjih.”

Zlatko Kaučič je bobnar in tolkalec ter pedagog, ki je leta 2018 praznoval štirideset let ustvarjanja na področju jazzovske in improvizirane glasbe ter mentorstva mladim glasbenikom. Izdal je nad 60 zgoščenk, od katerih so nekatere postale prepoznavne doma in v tujini. Iz njegovega obsežnega opusa jih je bilo kar nekaj uvrščenih na razne lestvice in v izbore najboljših. Gostoval je na številnih pomembnih festivalih ter igral in snemal z velikimi imeni in inovatorji na področju jazza in improvizirane glasbe (Joëlle Léandre, Marc Ribot, Evan Parker in mnogi drugi). Posnel je precej glasbe za filme in denimo sodeloval v dokumentarcih v Španiji. V Novi Gorici vodi skupino »Kombo« in glasbeno šolo. Zasnoval je Brda Contemporary Music Festival, ki ga kurira od leta 2011.

Jurij Konjar je plesalec, improvizator, koreograf, raziskovalec, pisec, kurator in organizator, ki dela na področju plesa. Študiral je na PARTS v Bruslju ter plesal pri Les Ballets C de la B. Delal je z/za Majo Delak, Janezom Janšo, Borisem Charmatzom, Martinom Kilvadyjem. V 2007 je preživel poškodbo glave, ki je njegov fokus preusmerila na potencial sedanjega trenutka. V 2009 ga je podrobno opazovanje videa Goldbergovih Variacij Steva Paxtona popeljalo na pot improvizacijskih praks in bogatega dialoga s Paxtonom in drugimi. Njegovo raziskovanje, performans in poučevanje črpajo navdih iz odrskih izkušenj kot tudi iz kontaktne improvizacije in Tuning Scores practice Lise Nelson.

Katja Legin (Ljubljana, 1985) je že kot dijakinja SVŠGL, smeri za sodobni ples, ustvarila dve solo predstavi. Formalno plesno izobraževanje je nadaljevala na Labanu v Londonu (2004-2007). Po diplomi se je pridružila takrat novo nastali skupini EnKnapGroup (EKG), pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača. Leta 2010 je začela s podiplomskim študijem gledališke režije na AGRFT. V času študija se je posvečala raziskavam in delom v nastajanju (Try out, SUM UP, Passages), ki so se dotikali improvizacije, živosti in performativnih veščin ter kvalitet. Podobne teme so bile tudi fokus njene teroretične naloge, ki je kasneje izšla kot knjiga Dvojnosti: Performer in njegovo delo (pri MGL, 2015). Kot plesalka in performerka je sodelovala z velikim številom slovenskih koreografov/inj, avtorjev/ric. Pet let je sokurirala improvizacijski cikel Neforma (Zavod Sploh).

Archive

Follow us
and stay informed