digital 1.5

13. in 14. 11. 2024 ob 19h, Cukrarna (Performativa III.)

»kakor voda pôje kost« #3
 
Izvedba in ideja: Irena Z. Tomažin
Zvok: Tomaž Grom
 
Kako daleč potuje glas? Se ga sliši iz enega konca hodnika na drugega. Kaj se izgubi med njegovim potovanje od ust do ušes? Je bližina glasu preintenzivna, če čutiš na svoji koži toplino sape, ki ga nosi? Je poslušanje glasu taktilno? Se zamolčani glas začuti? Ga vidiš v telesu? Se sliši glas v žuganju prsta, skomiganju ramen ali pa razprti dlani? Gospod Sacks se je zamislil, nato pa rekel: »videti glas« in začel pisati.
 
»kakor voda pôje kost« #3 je povnanjen monolog o glasu, njegovi materiji ter njegovih načinih izražanja in prisotnosti v medprostoru med telesom, ki izreka, ter telesom, ki posluša in je del raziskovalnega cikla Ventilator (Zavod Sploh).
 
Predzgodba:
V prvem Ventilatorju »kakor voda pôje kost« je bil fokus zanimanja notranja intimna percepcija lastnega glasu. Udeleženci so dobili vprašanja o različnih vidikih, načinih razumevanja, čutenja, (po)slušanja glasu.  Odgovore so si zapisovali v pismu, namenjenemu v prvi vrsti sebi. Po kratkem pogovoru je avtorici ostala v spominu predvsem misel, da obstaja razlika med tokom notranjih glaso, ter tokom glasov, ki jih izrečemo in uspemo podeliti z drugimi.
 
V drugem Ventilatorju je iz teh zapisanih, nekaterih celo »narisanih« glasov ter tudi neizraženih glasov, ki so kot zapisani predvsem »neslišni«, avtorica nadaljevala tok raziskovanje o poslušanju/preslišanju glasu, slišanosti in poslušnosti glasu.  Dopolnjevala in izmišljala si je nadaljnji dialog in iz tihega zapisa naredila slišno telesno kompozicijo – med slišnim in preslišanim.
 
V tretji izvedbi, ki se bo zgodila v stranskem hodniku Cukrarne, se motrenje glasu in njegovo utelešenje zopet vrne v živ dialog namišljenih zgodb živečih v Cukrarni, trenutnih miselnih tokov prisotnih, občinstva in izvajalke, ki v prvi vrsti posluša – glas je nekakšna merska »enota«, preko katere motrimo dimenzijo časa.