Confine aperto – 11. 5. ob 21h – Galerija ŠKUC, Ljubljana
- Axel Dörner – trobenta
- Seijiro Murayama – tolkala, glas
- Urška Rihtaršič – harfa
- Gašper Livk – kontrabas
Axel Dörner (1964) je razvil enega najbolj edinstvenih glasov v polju proste improvizacije. S trobento kot generatorjem mikroskopskih zvokov, se osredotoča na zvok lastnega diha. Minimalistični način kombinira z elektronskimi vmesniki, ustvarjenimi prav zanj. Kar Dörnerja razlikuje od mnogih radikalnih minimalističnih inštrumentalistov je, da je lastne tehnike vključil v sodelovanja z maksimalističnimi free jazz skupinami, performerji in elektronskimi glasbeniki. Več kot 70 albumov z neverjetno široko paleto glasbenikov in stilov dokazuje njegovo neizmerno ustvarjalnost in odprtost.
Med njegovimi sodelavci so Alessandro Bosetti, Annette Krebs, Alexander von Schlippenbach, Zeitkratzer, Margareth Kammerer, Franz Hautzinger, Sven-Åke Johansson, John Butcher, Phil Minton, Mats Gustafsson, Splitter Orchester, Otomo Yoshihide. S temi skupinami so nastali številni radijski, televizijski in koncertni nastopi.
http://axeldoerner.orgJaponski tolkalec
Seijiro Murayama (1957) se je začel ukvarjati z improvizirano glasbo pod vplivom Vinka Globokarja in muzikologa Fumija Koizumija. Ko se je leta 1999 preselil v Pariz je začel plodna sodelovanja na področju sodobnega plesa, gledališča in performansa. Nastala so partnerstva s glasbeniki, kot so: Michel Doneda, Jean-Luc Guionnet, Éric Cordier, Lionel Marchetti in Mattin - med mnogimi drugimi. Po več kot desetletju bivanja v Evropi se je leta 2013 preselil nazaj na Japonsko, od takrat se občasno vrača v Evropo. Njegov umetniški princip je vztrajanje na ideji o pluralnih ali interdisciplinarnih odnosih med glasbo in drugimi umetniškimi disciplinami: ples, video, slike, fotografije, literatura itd, zato sodeluje z mnogimi glasbeniki, skladatelji in zvočnimi umetniki. Improvizacija je zanj vedno v ospredju, tudi če ni njegov umetniški cilj. Njegov pristop temelji na pozornosti do prostora in kraja, energije publike ter do kakovosti in doživljanja tišine na različnih ravneh. /
http://seijiromurayama.com
Urška Rihtaršič (1990) je leta 2015 zaključila študij harfe na Akademiji za glasbo, leto kasneje pa študij sociologije kulture in muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času študija je prejela dve študentski Prešernovi nagradi – za izvedbo Concertina za harfo in godala skladatelja Zvonimirja Cigliča ter za muzikološko in sociološko diplomsko delo z naslovom Med telesom in razumom. Izvajalec klasične glasbe v postmodernizmu. V letih 2017 in 2018 je bila kot raziskovalka zaposlena na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je trenutno študentka prvega letnika doktorskega študija muzikologije. Pred kratkim je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izšla njena monografija z naslovom Aleatorika in njen odmev v glasbi slovenskega povojnega modernizma. Poučuje harfo in redno deluje kot harfistka v različnih projektih, najraje kot izvajalka komorne in sodobne glasbe. Prosta improvizacija ji predstavlja občasen, a vselej dobrodošel odmik od ustaljene klasičnoglasbene prakse.
Gašper Livk (1993) končuje študij kontrabasa na Akademiji za glasbo pri rednem profesorju Zoranu Markoviču in je bivši študent filozofije na Filozofski fakulteti. Nagovarjajo ga sodobne performerske prakse in metodologije. Deluje kot asistent umetniškega vodje Dreja Hočevarja pri ciklu Re_humanizacija in Studia 8 ter je letošnji umetnik v rezidenci pri projektu Mladi Raziskovalci II. Igral je na festivalih Darmstadt Ferienkurs Open Space, Klangspuren Schwaz, Borderless Dissonance, Ljubljana Jazz festival, Bienale Koper, Improcon in Jazzinty in raznih koncertnih ciklih po Sloveniji. Njegova izvedena dela: Celota (2016; izvedeno tudi na Re_humanizaciji I), Kurirano Nenotirano ABLB’L’A” (2018) ter _Nine to five (2019; izvedeno na Re_humanizaciji VII v Osmo/zi).
