Zavod Sploh
Sluhodvod 2020NapovednikFotografijaVideo

Sluhodvod 2020

Nina Dragičević: ljubi me brzo

Delo je nastalo na podlagi literarnega teksta Nine Dragičević ljubi me brzo, objavljenega leta 2016 v literarni reviji Idiot.
Zasedba (v abecednem vrstnem redu): Nina Dragičević, Vid Drašler, Irena Tomažin Zagoričnik, Irena Yebuah Tiran

III. fragment, 3. 1. 2021, Španski borci
Izhodišče: odlomek iz ljubi me brzo – večkrat.
Tekst sicer lahko ima avtorico, a z vsako izvedbo, vsakim izrekanjem, vsakim zvočenjem vsakič proizvede tako novega avtorja kot novo delo.
Delo, ki je tvoje, ki je, ki ni tvoje, nikoli to delo.

II. fragment, 1. 11. 2020, eter Radia Študent, Odprti termin za kulturo
Radijska igra ljubi me brzo

I. fragment, 28. 9. 2020, Španski borci
Javna vaja
Koncept Sluhodvoda smo vzeli resno in tako v prvem dogodku odpiramo vrata v delovno-raziskovalni-razmišljevalni proces. Ljudje – spustili jih bomo na oder – se bodo lahko prosto gibali naokoli, prihajali, odhajali, mi pa se dobimo zato, da vadimo, diskutiramo itd.
Skratka, to ne bo koncert, vaja bo, s publiko se ne bomo obremenjevali.

V literarnem tekstu ljubi me brzo, ki je ena sama poved, dolga približno dvajset strani, se Nina Dragičević potopi v učinke akceleracije na misel sodobne ljubimke, njeno željo in beganje, radijska igra pa ozvoči tok misli, poslušalki skozi radijski aparat ničesar ne prenaša, pač pa sam aparat predstavlja skelet, v katerem misel poteka in se zvoči.

Poslušanja / pisanja:
ljubi me brzo - III. fragment
ljubi me brzo - radijska igra, II. fragment
Javna vaja - poročilo, I. fragment

22.2.2023

Sluhodvod: Fokus Zlatko Kaučič, Španski borci

22. 2. 2023 ob 20:00, velika dvorana Španskih borcev
Sluhodvod: Fokus Zlatko Kaučič
Koncert ob 70. obletnici rojstva Zlatka Kaučiča

Miha Zadnikar: uvodna beseda
Zlatko Kaučič + …

Non multa, sed multum, nas učijo Stari, in ta namig vsake toliko odzveni (ali zgolj huškne) skoz naša življenja. Ko družno z Zlatkom Kaučičem praznujemo njegovih sedemdeset let, pa nas prešine spoznanje, da je on — kajpak povsem v skladu s svojo unikatno osebo — ta klic k modrosti doumel, razvil, pregnetel, ignoriral precej po svoje. Seveda je bilo v Zlatkovih sedmih desetletjih največ mnoštva enega: glasbe, godbe, muzike, o tem ni nikakršnega dvoma. A že na tem osnovnem področju so se orodja, pripomočki, inštrumentarij od bobna, činel, od osnovne bobnarske baterije sčasoma namnožili, se po notranji oziroma špilavski potrebi spet zožili, se razmestili po tleh, po preprogi; nabirali, selili in razmetavali so se objekti, igračke, najdrobnejša in čudaška tolkala, pišuke, citre, elektrofonske mašince; zdaj krepkejši udarec zdaj občutljivejša roka sta se dotaknila raznolikih prostorov med umetniško galerijo in špelunko, jih komaj slišno pobožala ali v besu zavrnila, se soočila s preštevilnimi odrskimi karakterji, laboratorijskimi, klubskimi in festivalskimi situacijami.
 
Med davnim nebogljenim eksistenčnim krikom na ulici zahodne Evrope in velikim domačim državnim priznanjem je minilo devet življenj. In znotraj tega mnoštva enega (Zlatkove glasbe, godbe, muzike) so se dejavnosti kakor sami objekti prav tako razmahnile; intuicija in ljubezen do osnovnega početja sta prerasli v institucijo, ki je naravnost morala biti visoko organizirana. Osupli spričo spoznanja, da se je ljubezen do »enega in edinega« multiplicirala, a obenem zadržala bistvo z bogastvom kolorita (Zlatko Kaučič gre, navsezadnje, v tisto kategorijo muzičistov, ki ta svet zna, mora in hoče barvati), lahko ugotovimo tole: Mar bi ne bilo že povsem dovolj, da se en in isti človek ukvarja samo z dobrososedskimi razmerji do Italije? Mar bi ne zadoščalo že zgolj pedagoško delo, vzgoja, ostra, kritična, včasih zadirčna, a vsekakor srčna naklonjenost do mlajših kolegov, kolegic? Večina ljudi bi se ne zmogla niti lotiti katerega od omenjenih poslanstev niti ne pomisliti na zmožnosti priročnih orodij za delanje muzike, kaj šele, da bi realizirala vsaj eno. Toda v Zlatkovem življenju je bil in je čas za marsikaj. Če kdo, bo predan muzičist vedel, kaj je to čas; kako se odmeri.
 
In ko se bo kmalu, za svoj rojstni dan, Zlatko Kaučič znova pojavil pred nami, bomo najprej (če le hočemo) zapazili tisti neskončni trenutek, ki se rad zariše na razgaljeno improvizatorjevo obličje in telo: Kako začeti, da ne ponovim klišeja, žargona? Kako začeti, da bo nadaljevanje spet in vedno znova drugačno? Najboljši to znajo. A pred tem mora miniti nebroj neskončnih trenutkov, v katerih se prepustijo sami sebi, da jih lahko sprejme tudi poslušalstvo. In že spet bomo s Spinozo motrili, kako in v katerih razsežnostih se potem, med špilom, artikulirajo ideje telesa, obenem pa spoznavali, zakaj je skladje med spontanostjo in organiziranostjo tako težko dosegljivo, (u)bežno, dano kvečjemu skoz momente.
 
Miha Zadnikar      

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni