Varja Hrvatin: Naprej bi se premaknila, prosim

Naprej bi se premaknila, prosim
Varja Hrvatin

Jaz: Kaj pa je s pesmimi?
Mary Anne: Nisem mela namena pesmi vključit v taki obliki. Kokr je audia v videih, se navezujejo na pesmi. Hočem, da se samo loopa en stavk iz njih v videih.
Jaz: Ali so pesmi potem artefakt?
Mary Anne: Lahko so popisani listi v prvi sobi.
Jaz: Lahko pa iz tvojih pesmi in najinih pogovorov naredim kratko dramo – tvoja pisava in moj vidik tvojega ustvarjanja. A lahko uporabim tvoje pesmi?
Mary Anne: Z mojimi pesmimi lah delaš kar hočš.

Želodec se mi obrača
Že ob sami misli na
Ogaben sladkoben okus

Po rumeni barvi.[1]

Kdo je Mary Anne Blanche? Gre za umetniško ime, psevdonim, alterego, lik ali celostno identiteto? Vprašanje, kdo smo kot osebe, v povezavi z vprašanjem, kdo smo kot ustvarjalci in umetniki, se velikokrat spoji eno z drugim. Umetnik ne more biti v celoti ločen od lastne identitete, saj je le-ta izhodišče za njegovo umetnost. Kljub temu pa ravno skozi pretapljanje svoje realnosti in doživljanja sveta v umetniške stvaritve že vzpostavlja vzporedno interpretacijo, ki ne more biti enaka našemu internemu doživljaju. Gre za dva aspekta ene osebnosti. Mary Anne Blanche je primer zagonetnega umetniškega ustvarjanja, saj več kot očitno v celoti izhaja iz sebe ter izvaja samo sebe. Svojo umetnost črpa iz lastnih izkušenj, ki so v veliki meri avtobiografske, hkrati pa zapakirane v subtilne tančice simbolike. Svoje izkušnje polaga v umetniške situacije, različne medije ustvarjalnosti, da bi jih približala gledalcu, publiki, nekomu. Čeprav njeno delo bazira na iskrenosti, kjer sebe v vsej svoji celoti razkriva za sebe, pa za ta premik potrebuje še nekaj več;
Mene ni.
Mene brez vas ni.

Sem vi.[2]

zato se konstantno poigrava z zavajanjem in zapeljevanjem, kjer nam ni zares jasno, kdaj nas kot občinstvo potrebuje in kdaj je sama sebi skozi svojo umetnost dovolj. Kdaj ji je umetniški produkt, kot osvoboditev od spomina in pot naprej, dovolj? Mary Anne skozi vse svoje aspekte umetnosti na nek način ves čas performira. V svojih pesmih nagovarja bralca, v svojih videih gledalca, v svojih tekstih poslušalca, v svojih inštalacijah obiskovalca. Vedno je prisotna tukaj in zdaj, med nami. Nikoli ni sama sebi dovolj, čeprav si je, in nikoli njena umetnost ni sama sebi namen, čeprav si je. Pri avtobiografskem, samonanašalnem delu lahko umetniško ustvarjanje hitro postane psihološki ekshibicionizem, parafraza za neke vrste psihoterapijo skozi izgovor umetniškega konstrukta. In čeprav Mary Anne ponosno govori o ustvarjalnosti kot terapevtskem procesu, ki ji je pomagal več od vseh psihiatrov, psihoterapevtov in tablet, pa se njena ustvarjalnost ne ustavi pri terapevtskem učinku, temveč sega dlje, se razpira, tako da lahko doseže drugega;

Nekaj bom doprinesla kaotičnemu odpadu
Te civilizacije, ki je tako ali tako
Vse prej kot civilizirana.

Moji možgani so neverjetno mirni,

Kadar sem nora.[3]

ga provocira, sili k reevalvaciji same sebe in k refleksiji publike. Mary Anne skozi ustvarjalni proces instalacije sestavlja drobce in aspekte svojega odnosa do spomina. Vsak spomin, ki ga materializira in realizira skozi umetniško delo, izgubi težo in tako ustvari prostor za razbremenitev preteklosti. Tema je izbrala Mary Anne, ker se samo želi že enkrat premakniti naprej. Tema projekta, njene instalacije, je spomin, ki se ponavadi rodi iz miselnega procesa;

»To je ful smešno, ker ga ni bilo. Tomažu sem poslala pesmi, potem sem mu pokazala še videe in potem je rekel, da je to pa ravno primerno za to, kar oni delajo. Ni se moj miselni proces začel s tem projektom, ampak se je projekt vključu v moj miselni proces, ker se ubadam s to temo spomina zadnje čase in se je ful priključlo trenutnemu obdobju življenja in s čimer se mentalno in osebno ubadam, neodvisno od projekta.«

Instalacija Aspekti je živi muzej spominov. Sterilno bela soba s peroksidirano svetlobo odpira vpogled v artefakte življenja in odraščanja Mary Anne. Kako me ljudje vidijo, kaj sem in kaj od mene pričakujejo. Artefakti njene preteklosti, spominov, ustvarjalnosti in umetnosti so zbrani v prostoru, ki deluje posvečeno. Vsi predmeti so dvignjeni, živijo in umirajo nad umetnico, razstavljeni, na ogled vsem, na dotik vsem, vendar izvzeti iz bistva tega, kar njihova simbolika skriva v drugem prostoru, tam za tančico vate. Mary Anne se nauči vsega, česar ne zna, izdela vse, česar si ne more kupit, sešije vse, kar si želi nosit. Mary Anne ne verjame v pedopsihiatrijo, Mary Anne verjame v umetnost.
Kaj pa je?
A se vi nikoli ne
Prestrašite svojih

Najglobljih želja?[4]

Aspekti so dvo-delna instalacija, ki ponuja vpogled v ustvarjanje Mary Anne Blanche in odraščanje iz dveh različnih perspektiv. Mary Anne v svojem avdiovizualnem delu prepleta tako galerijsko kot individualno izkušnjo, ki gledalca pelje iz objektivnega pogleda v intimni. Objektivni pogled snuje iz vseh simbolnih objektov, ki so definirali njeno odraščanje. Te simbolne objekte skozi aktivno ustvarjanje vpelje v poetično doživljanje svojega odraščanja, s čimer jih postavi v abstrakten kontekst, razbremenjen njenih lastnih spominov, kar gledalcu prepusti vstop v lastno interpretacijo.

»Takrt k je fotr pvič šel iz bajte sem jezno vzela prvič trdi disk, kjer mamo stare videe in mam eno navado, da jih obrezujem v take mejhne videe. Prva ideja je bla, da bi najprej vse to zmontirala v en ful dolg nesramen video za moje starše, pa sem ugotovila potem, da se da ful več narest iz tega.«

Aspekti so instalacija, ki skozi spominjanje raziskuje različne odnose do preteklosti, simbolne vrednosti objektov ter njihove kreativne potencialnosti. Aspekti so subjektivni spomini, ki se vpenjajo v kolektivni spomin in v nas ostajajo za spomin. Spomin, ki ostaja za Mary Anne, je pravzaprav njena umetnost, ki sočasno ob svojem ustvarjanju in osvobajanju postaja artefakt. Mary Anne gradi svoj živi muzej spominov s komponentami svoje ustvarjalnosti. Krade in preureja simbole, kolažira jih neodvisno od njihovih primarnih pomenov ter jim pripisuje svoje. Kot artefakt razstavi violino, ker je glasba del nje ter kotalke, saj je umetnostno drsala enajst let. To sta dve plasti njenega umetniškega ustvarjanja, ki pa si vrednost v muzeju delita z narcisami.

Stockholmske narcise.

To že niso rože.[5]

Če jaz delam stvari vmes in na teh stvareh, ki so potem v videih, na teh artefaktih, to ma smisel. Mary Anne se spusti na tla, pod artefakte, pod težo spominov. Artefakti so tam v vidnem polju vsakogar, ona pa je na tleh, ker vedno vse počne na tleh. Mize in posteljo in omare ima polne artefaktov, predelanih spominov, nove umetnosti, zato ustvarja na tleh. Tam spodaj, pod nami, da jo lahko gledamo z viška, da jo lahko gledamo kot muzejsko žival v kletki svojih spominov. Umetne narcise, subtilno prešite v zaveso iz vate so ostanki grenkih spominov;

Tistim, ki so me proti lastni volji
Zavijali v vato in ...
... Tistim, ki so svoje zamenjali za

Razgled z vrha sveta in šopke umetnih narcis.[6]

Narcise, prepletene z vato, so abstraktni portal med belim in črnim prostorom. Med sterilnostjo projekcij, predsodkov in predstav ter mračnostjo notranjih krajin, kričečega jaza in vsem tem, kar Mary ne more izreči. Je pot po podzavesti, črn labirint, poln tunelov notranjega toka misli, kjer na vsakem koraku preži odtenek bleščečega ekrana, avdiovizualnega artefakta Mary-jine domišljije. Kako hočem, da me vidijo, kaj sem in kaj zares zmorem.

in na koncu je vsak sam in potem se vlačimo po zobeh dokler se ne vlačimo drug po drugem in obešamo z mostov in drug na drugega in izogibamo drug drugemu in neprijetnostim in prepirom ker smo tako polni sami sebe da smo premajhni celo za nevoščljivost zato jo razstavimo v ljubezen in sovraštvo in potem eni dobijo eno in drugi drugo dokler nekdo ne postane mi in nekdo naš  svet[7]

Artefakti belega prostora živega muzeja so avdiovizualni simboli črnega tunela spominov. Ti spomini se loopajo skozi slike, skozi zvok in ustvarjajo nove interpretacije ter asociativne toke skozi pogled gledalcev. Vsaka interpretacija spomina, ki ga Mary Anne pretopi v video, postane open source za spomin drugega. Ko se njen spomin, njen video manifestira skozi oči drugega, to ni več njen spomin, spomina se razbremeni, spomin nima več teže. In takrat vstopi rdeča barva, kot efekt, kot glitch filter, ki vstopa v videe in spomine.

Strah.
Prelijte ga s
Toplim vonjem ledu in
Okusite sladek zvok
Rdečih dotikov.

Rdeča.
Ubija zadnje drobce človečnosti,

Ki jo razdrobljeni še premorejo.[8]

Mary Anne pošlje publiko, naj stopi skozi kulisno zaveso vate. Pregrado med lepim zunanjim in temnim notranjim. Celo krožno pot instalacije, ki ima le en vhod in en izhod, brez možnosti povratka, preplete z zakusko polno simbolov, dekadentne kulinarike in barvami jeze ter zavisti.

Ko sem bila majhna
Sem zelo rada jedla
Labelle, zobno pasto
Pa tudi kakšno kremo za roke.

Pol je pa čudno da ljudje pravijo
Da sem

Z vsemi žavbami namazana.[9]

Mary Anne je celostna ustvarjalka. Ne zaradi svojih mnogih talentov, samoučenosti, šivanja, tetoviranja, ustvarjanja nakita, glasbe, videev, temveč zaradi svojega celostnega vpogleda v človeka. Kdo človek je v vseh svojih kompleksnih plasteh, v vseh svojih aspektih. Ljudje smo kompleksna bitja. Včasih nam je lažje komunicirati skozi umetnost, simbole in abstrakcije kot skozi realna čustva in izrečene besede.
Vsak izmed nas se kdaj pa kdaj
Znajde v položaju,
Ko ti varnost, ljubezen in občutek pripadnosti
Ponujajo edino še elementi,
Ki ti telo od glave do pet

Zapolnijo z obupom.[10]

Mary Anne svojih zgodb ne skriva. Razkriva jih na dlani – povsod, po sebi, po telesu, po platnih, po prostorih, po šivankah in mašinah in koraldah in žicah. Včasih pa v obliki tatujev po kožnem platnu svojega telesa. Jst nikol ne razmišljam, kaj bom, in vsak tatu je eksistencialna kriza v nekem momentu.
Jaz bi samo rada
Šla bosa v sneg,
Plesala po dežju in
Med poslušanjem trenutku primerne glasbe

Nabirala katran v pljučih in etanol v jetrih.[11]

Kdo sploh je Mary Anne Blanche?

“Sem Mary Anne Blanche, stara sem 19 let in v teoriji obiskujem srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Umetnost mi je blizu že celo življenje. Skoznjo najlažje izražam sebe in svoje misli, predvsem tiste, ki jih z besedami ne znam oziroma nočem. Pomena svojih del načeloma ne razlagam rada, saj se mi zdi, da ima umetniško delo za vsakega posameznika svoj pomen in rada vidim, da ljudje v mojih delih najdejo del sebe, tudi če na povsem drugačen način kot jaz.”

Mary Anne Blanche je pogumna umetnica, ki se ji neizprosno jebe za cel svet. Težko je odraščati sam s svojo jezo in razočaranjem, zato sem neizmerno hvaležna Tomažu, da si je izboril prostor za nekoga, kot je Mary. Želim si, da bi kot najstnica, odraščajoč s sorodnimi problemi, naletela na njeno instalacijo Aspekti. Morda bi mi bilo v tistem trenutku lažje, ker se v svojem svetu ne bi počutila tako samo, morda bi mi bilo težje, ker bi vedela, da nisem edina, predvsem pa bi cenila pogum in iskrenost, ki bi morda tudi mene opogumila, da bi našla svojo uteho in svoj jaz v umetnosti že takrat. Naprej bi se premaknila, prosim. Kljub svoji mladosti in prvim umetniškim poskusom Mary Anne izkazuje kompleksno, intermedialno šivanje in prepletanje narativov, ki se ne ustavijo pri psihologiji in zgodbi, temveč se tam šele začnejo. Šele, ko umetnik začne z raziskovanjem sebe in svojega sveta, lahko sproducira umetnost, ki bo naletela na razumevanje drugega.

“Ko bom velika, bom striptizeta, mimogrede.”[12]

[1] Mary Anne Blanche - C22H19NO4
[2] Mary Anne Blanche – Ne poznaš me
[3] Mary Anne Blanche – Na živce mi greste
[4] Mary Anne Blanche - Reklama
[5] Mary Anne Blanche – Sovražim herbarije
[6] Mary Anne Blanche – Vsem mojim očetom
[7] Mary Anne Blanche – Jaz in moji ******
[8] Mary Anne Blanche – Cianid Kraljice
[9] Mary Anne Blanche - Žavbe
[10] Mary Anne Blanche – (RAZ)UM
[11] Mary Anne Blanche - Dopust
[12] Mary Anne Blanche – PREZIRAM!