Urška Preis: Pozabljati Pavlo Debeljak

Medtem ko se spomin na Pavlo Debeljak kopiči, je spomin Pavle Debeljak zapisan pozabi. Ni le Pavlina starost tista, ki je vzrok temu procesu, temveč njeno bolezensko stanje. Diagnosticirana demenca, bolezen možganov, katere najbolj prepoznaven simptom so motnje spomina, je sčasoma povzročila Pavlino odsotnost iz njenega prej jasnega mesta v odnosu z bližnjimi. Soočanje vnukinje, Urške Preis, z mamino pozabo, je izdatno beleženje tistega, kar je še ostalo - krajev, kjer se je nek dogodek, sedaj spomin, zgodil ter Pavline gole prisotnosti v prostoru. Preis namreč ne more več skupaj z mamo obujati spominov na vse počitnice preživete pri njej doma. Z njo lahko le še zapoje ali posluša njeno recitiranje molitev. Po odzvenu v obema domačem prostoru pa je kot tujka soočena z vprašanjem: “Kako ti je kaj všeč pri nas?” 

Nastali posnetki, najsi bodo to fotografije, videi ali zvočna dokumentacija, tako ne razkrivajo Pavlinih spominov, niti ne pripovedujejo Urškinih zgodb, temveč kažejo stanje sedanjosti, vsakdan ostarele osebe. So simptom želje po ohranjanju spomina na izginjajoče in že izginulo, na vse tisto, ki ne more biti več poustvarjeno s skupnim spominjanjem. Spominjanje Pavlo namreč vleče iz pozabe, kateri je sama neizbežno prepuščena, pozabljanje pa Urško spravlja v stanje množenja, ki ga Pavla ni več zmožna. Iz kopičenja dokumentacije veje samotni klic po dialogu, na katerega odziv je vse šibkejši. Iztočnica sodelovanja Urške Preis z Urško Savič je bil zato ravno pogovor, skupno grajenje spominov ene skozi vprašanja druge. 

Pozabljati Pavlo Debeljak je instalacija fotografij, videov in zvočnih posnetkov, ki bo en teden naseljevala 8m2 majhen prostor v podhodu Plave lagune. Trčeni umi so namenjeni srečanjem prijateljev in neznancev ter njihovemu političnemu, izobraževalnemu, kulturnemu kot tudi nekulturnemu udejstvovanju. Naseljevanje Trčenih umov pušča sledi, uporaba prostora pa določa razporeditev pohištva in predmetov, poslikavo sten. Pri Trčenih sta se srečevali tudi Preis in Savič. Urški sta se večnamenskemu prostoru, kabinetu, knjižnici, občasni galeriji in mestu performativnih dogajanj odločili izbrisati spomin oz. ga zakriti do te mere, da bo poznanim postal neznan in tujim ostal nezapomnljiv. Prikazovanje nastalih fotografij se navdihuje pri razkoraku med besedo in podobo, pristop k montaži slike in zvoka pa temelji na občutku dislociranosti spomina od lastnega izvora. Njuno sodelovanje je poklon izginjajočemu se spominu ter njegovi kaotični naravi naseljevanja misli.