Urška Savič: Pozabljati in se spominjati

Ping
ej, pisal ti bo Tomaž Grom v zvezi z enim projektom
sej ti bo vse povedu
pa pol presodi, kako se ti zdi
ubistvu je tko, da jst delam projekt in potem kao rabim nekoga, na katerega bouncam stvari in me potem ta človek sprašuje nazaj in tko nekak prhajam do končnega izdelka

... pong
Spomin, pozaba, dokumentiranje, arhiviranje.
Sem pomislila, kako je spomin v bistvu tisto, na čemer plastimo naše maske, maske v smislu osebnosti, karakterja. Kot da lahko lažje prebereš babičino arhetipsko podobo … Kako lahko z njo morda zapoješ, ne moreš pa od nje pričakovati odziva ob novici, da si magistrirala … Kako naseljuje svoje telo in prostor le v zdajšnjem trenutku - kako je v resnici osvobojena »arhiva«, ki bi jo definiral. Ali je ta osvobojenost tudi svoboda, pa ne vem in se sprašujem.
Mogoče bi bilo fino, da mi podeliš nek material, ki ga že imaš in bi ga delila ne glede na stopnjo kaotičnosti, v kateri biva.

... ping.

Njena odsotnost iz prej jasnega mesta v vajinem odnosu je tvoje prej sporadično fotografiranje spremenila v izdatno beleženje. Ta material ni nosilec specifičnih spominov na posebne dogodke, ampak dokumentira monoton vsakdan, minevanje časa. Soočanje z izgubo, ki se že dogaja, je kopičenje dokumentov gole prisotnosti v prostoru.

pong,
V kuhinji na polici je nenehno prižgan lokalni radio. Mama vedno sedi za mizo ob oknu poleg radiatorja in gleda ven. Vidi polje, kjer raste koruza, in prek nje sosednjo vas. V tej koruzi sem se igrala, ko sem bila majhna, vendar se je hkrati tudi vedno malo bala. Bila je zlovešča meja med našim svetom in neznanim.

Z mamo živita moja strica, mornar Andrej in vodnar Janko. Včasih so imeli še kokoške in muclja. Zdaj je ostala le prazna kurja lopa in mucljev portret, obešen nad obešalniki pri vratih proti mamini sobi. V drugem nadstropju hiše je poleg Janetove sobe kaos, nedokončan prostor. V njem se sušijo obleke in rdeč škaf, ki naznanja to aktivnost, opazno izstopa v vsesplošnem neredu. Poleg vrta je štirna, na drugi strani hiše pa lopa in kompost.

ping,
Kaj je štirna?

pong,
Ko sem bila majhna, sem delala časovne kapsule. Ata mi je vedno podarjal kinderjajčke in v plastičen rumenjak sem spravila meni takrat pomembne reči, ki sem jih neko obdobje zbirala, nato pa zaklad zakopala nekje na vrtu. Mogoče bi se morala lotiti izkopavanja, čeprav v resnici ne bi vedela, kje začeti.

ping.
Arheološka raziskovanja odmikajo plasti zemlje, da najdejo ostanke preteklega, jih odstranijo in postavijo na ogled, v analizo gledajočih. Sledi in odtisi nepovrnljivo minljivega se znajdejo v kontekstu sedanjosti in to jim zagotovi, da niso več pozabljeni, tako kot so bili prej. Predpogoj arheološkega vračanja nazaj je ravno odmik ali pozaba, zato da lahko ob ponovnem odkritju postane predmet obravnave tukaj in zdaj, kontekstualiziran s predstavo o preteklosti.

Ohranjanje specifične konstalacije, ki nekaj drži nad gladino pozabe ali površino zemlje, zahteva orodja beleženja, tehnične proteze spomina. Tovrstna orodja se, za razliko od gibajočega ali govorečega spomina, ohranjajo v telesu zunanjem mestu, kjer se prične dogajati postopno kopičenje. Nastaja arhiv. K nakopičenemu se lahko vračamo, se s tem ponavljamo, reproduciramo in se ponovno spominjamo.

Pong –
Mama še vedno zna recitirati molitve in poje poleg ob pesmih, ki jih pozna. Na počitnicah sem se morala namesto risank ob nedeljah lepo obleči, za v cerkev. Vedno je bilo tako mrzlo ...

Ping.
Izguba spomina v današnji kulturi, ki je izrazito dokumentarna, najprej pomeni pogubo zunanjega mesta kopičenja (pade mi disk na tla, pogori soba strežnikov, kjer je fizično shranjen moj cloud, izgubim telefon, star družinski album med pospravljanjem naključno pristane v smeteh in je kasneje kot kosovna smet nepovratno zmlet v prah) in redkeje telesno in notranje temelječo nezmožnost pomnenja, ponavljanja in vračanja k poznanemu, kot to doživlja tvoja mama.

Pong …
Za lopo in kompostom, v skrajnem kotu dvorišča, za katerim so le še njive, stoji velika skala. Ata si jo je dal prestaviti tja z drugega konca parcele in želel je, da je ta kamen njegov nagrobnik, čeprav je pokopan drugje. Nekakšen spomenik je. Umrl je za rakom pri 73-ih letih. Mama je kmalu po njegovi smrti zbolela za demenco. Morda je bila takrat njena bolečina prehuda in je bila pozaba lažja? Počasne spremembe v njenem obnašanju smo opazili pozno.

... ping ...
Kot da bi namesto tega da plete, pričela parati.

pong ...
Mami je izučena za medicinsko sestro in čeprav tega poklica že dolgo ne opravlja več, še vedno skrbi tudi za druge stare ljudi. Zaveda se pomembnosti dotika, mami vedno zmasira stopala. Ob obiskih jo je spodbujala, da še vedno opravlja malenkosti, kot je ta, da sama opere solato, medtem ko strica, ko vidita, da mama več nečesa ne zmore dobro, to pač opravita namesto nje.

Dokler je lažje hodila, smo šle vsakokrat na sprehod, mimo zaplate dreves, ki je bila včasih moje sankališče, in drevesne hiške, kjer me je enkrat pičila čebela. Mesta, kjer fotografiram, se ponavljajo, saj nosijo nek spomin, ki ga lahko premestim le z opisom, kaj na podobi pravzaprav je.

... ping.
Iz razparanih niti maminega spomina si ti pričela plesti …

V Platonovih zapisih najdemo dve poimenovanji spomina: mneme označuje živ spomin in hipomneme orodje spominjanja. Slednje se v grški mitologiji pojavi v obliki pisave, ki je pričela ogrožati kapaciteto človeškega spomina in domnevno povzročala pozabo. Obsesivna želja po ohranitvi dokumentacije v moderni družbi je vzpodbujena s spremembo v delovanju kulture spomina, ki je svoje vedenje v veliki meri premestila iz človeka, narave in arhitekture na premične nosilce. V sodobni mitologiji ob nečem izvenrednem dvignemo telefon in to posnamemo. Neomejeni gigabajti se oglašujejo kot neomejen spomin. V resnici kupimo nenehno vračanje iz pozabe v spomin in ta proces je morda nekoliko daljši in zato intenzivnejši, če se temu posvetiš v temnici, tako kot to delaš ti, ampak ni pa zares drugačen. V procesu spominjanja pozabljenega se pogosto pojavi nostalgija v obliki hrepenenja po izgubljenem prostoru času, izginulem v preteklosti.

Pong
Enkrat, ko se ne spomniš, tudi te nostalgije morda ni več. Oseba pred tabo bi lahko bila kdorkoli in interier opravlja le svojo funkcijo in ni nosilec spomina.

Ping
Soočanje z izgubo ob zavedanju, da izginulo iz tvojega doživljajskega prostora naseljuje nek zunanji prostor, kamor se lahko vračaš, pomirja in blaži nastalo praznino.

Pong
»Vekomaj, amen,« bi rekla mama. To res rada ponavlja.