Mreža podatkov in šepet upora

Esej o družbi nadzora

Besedilo je nastalo v okviru cikla Sluhodvod 2021 v procesu z Boštjanom Perovškom.

 
Večina policistov za te smrti nikoli ne odgovarja ali pa je v sodnih procesih oproščena. Edini razlog, da vemo za policijske umore Carla, Alexisa, Mika in Georga, je, ker so njihove nasilne smrti sprožile množične upore proti policiji, rasizmu, državi, represiji, kapitalizmu in družbi nadzora.  

Policija kot sredstvo monopolizacije oblasti

Več kot je v družbi neenakosti, večja sila je potrebna za ohranjanje teh neenakih razmerij moči in oblasti nad dobrinami. Na mikroravni lahko to vidimo v varnostniku, ki pred ljudmi varuje police s hrano v supermarketu, ali pa v poplavi nadzornih kamer na ulicah, ki opravljajo nalogo kontroliranja množic. Na makroravni se enak vzorec pojavlja pri vojaški okupaciji celotnih teritorijev (CrimethInc 2011, 127). Ključna sila za ohranjanje teh neenakosti je policija – kot koncept in njena materialna izpeljava – uniformirana, tajna, specialna, vojaška, medsosedska, tehnološka. In tudi tista, ki živi globoko v nas.

 
Policija naj bi prebivalce specifičnega teritorija varovala – pred nasiljem za štirimi stenami, pred nasiljem na ulici ali pred nasiljem drugih oboroženih subjektov. Večine teh pojavov policija ne razrešuje, kar državi seveda ustreza. Bolj kot se prebivalci bojijo drug drugega, manj se ukvarjajo s svojo lastno podreditvijo. Ključna vloga policije namreč ni preprečevanje nasilja (še posebej, če ta ne ogroža družbenega statusa quo), temveč monopolizacija nadzora. (CrimethInc 2011, 127–131).  

  
Razvoj policije je neodtujljivo povezan z razvojem države, kapitalizma, kolonializma, patriarhata ter belske nadvlade. Policijska brutalnost in represija, ki se pogosto izteče tudi v umore, zato nista ekscesa posameznikov, temveč simptom samega bistva njihove nadzorne vloge v sodobni družbi.

  
Policija, kot jo poznamo danes, je relativno nedaven produkt. Nastala je v 18. in 19. stoletju, ko so v zametkih kapitalističnih držav vzporedno z industrijsko revolucijo začeli uvajati moderne policijske odrede, predvsem zaradi vse večje koncentracije ljudi in bogastva v urbanih okoljih. Centralizirana policija je tako utrjevala osrednjo vlogo države ter ščitila privatno lastnino kapitalistov, od katere je imela skozi davke posredno korist tudi država. (CrimethInc 2011, 127–131). V ZDA in številnih drugih britanskih kolonijah sodobna policija izvira iz suženjskih patrol. Te so lahko neomejeno patruljirale, kaznovale, ubijale in nadzirale temnopolte sužnje na plantažah. Nasilje, ki so ga izvajale nad telesi sužnjev, se preliva v sodobno policijsko nasilje nad temnopoltimi (CrimethInc 2017).  

V preteklosti so se države med seboj vojskovale za teritorij, danes med seboj sodelujejo pri ohranjanju svoje vloge v globalni ekonomiji. Vojne na mednarodnem terenu je tako zamenjala igra globalnega policista, medtem ko je policijsko delovanje na domačih teritorijih zamenjala vojna proti lastnemu prebivalstvu – najsi bo v obliki vojne proti drogam, terorju, migracijam ali političnemu nestrinjanju (CrimethInc 2011, 127–131). 

  
V času, ko je javni prostor po načinu upravljanja vse bolj podoben zasebnemu (širjenje barov na pločnikih, hierarhični nadzor mest nad kulturnim dogajanjem na ulicah itn.), se tudi nadzor vse bolj premika v zasebne roke.
Zgolj v ZDA je bilo pred desetimi leti že več kot milijon zasebnih varnostnikov – kar predstavlja bistveno večjo številko, kot pa je v tej državi policistov. Podobno je tudi v vojski, saj se vse več držav znotraj konfliktnih con zanaša na zasebne pogodbenike. Vojaška oprema, taktike nadziranja množic ter robokopizirana policija po vzoru vojske pa na domačih tleh izvaja prej omenjeno vojno proti lastni populaciji (CrimethInc 2011, 130–131). Vsako večje urbano okolje je danes tako teritorij permanentnega nizko-intenzitetnega konflikta.       

Od disciplinske družbe do družbe nadzora

Spremembo družbene kontrole je Deleuze (1990) označil za prehod iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Po Foucaultu 18. in 19. stoletje, skupaj s prvo polovico 20., veljata za disciplinsko družbo. Njene ključne značilnosti so bile vzpostavitev prostorov zaprtja, ki so jih definirali specifični zakoni. Posameznik je prehajal iz enega tovrstnega prostora v drugega: družina, šola, vojska, tovarna, vsake toliko časa psihiatrična bolnišnica in/ali zapor. Disciplinska družba je nasledila družbo suverenosti. Slednja je namesto organizacije produkcije delovala v smeri njene taksacije, raje je vladala smrti kot administrirala življenje. Po drugi svetovni vojni nastopi tretja faza, faza nadzora, ki jo označuje permanentna kriza institucij družine, tovarne, zapora, bolnišnice, šole. Kdorkoli te institucije administrira, na redni bazi najavlja njihovo reformo. A ne glede na to, koliko časa bodo te institucije propadale, je njihov konec jasen. Tovarno je denimo že zamenjala korporacija. Če je posameznik v disciplinski družbi ob vsakokratnem vstopu v novo institucijo svojo pot začel od začetka, posameznik v družbi nadzora nikoli nič ne začne ali konča, posamezne institucije se med seboj prelivajo. Nekatere metode nadzora iz disciplinske družbe ostajajo ključne za ohranjaje dominacije tudi danes, le da modificirajo svoj način dela (Deleuze 1990). Policija se pri svojem delu denimo v veliki meri zanaša na video nadzor, zbirko podatkov obraznega prepoznavanja, statističnih analiz gibanja itn.

 
Tako v disciplinski družbi kot družbi nadzora država ali korporacija nikoli nima dovolj sredstev za kaznovanje posameznikov, ki z uporom deviirajo od norme. Zato je ključna že sama fantazma, obljuba kazni. V nekdanji vzhodni Nemčiji je s tajno službo Stasi (podobno je bilo tudi v zahodnih kapitalističnih režimih – spomnimo se le Red Scarea v ZDA) v obliki ovajanja in nadziranja sosedov sodelovala šestina prebivalstva. Težava pri uporu ni bila toliko v tem, da je imel Stasi popolno kontrolo, temveč v tem, da nikoli nisi vedel, kdo so tvoji sovražniki in kdo potencialni tovariši v uporu.

 
Ključna valuta disciplinske družbe je bila informacija. V družbi kontrole je valuto informacij zamenjala valuta podatkov. Od tega, da je manjšina s prisluškovanjem, ovajanjem ali sledenjem zbirala informacije večine, smo prišli do situacije, kjer podatke večine zbira ta ista večina. Tipični primer pajkove mreže podatkov so denimo naši prispevki k samonadzoru na socialnih omrežjih. Tam prostovoljno sodelujemo v zastonjskem delu nadzora počitnic, ljubezni, strasti, užitkov in političnih mnenj sebe in drugih. K temu moramo prišteti naše sodelovanje v zbiranju, obdelovanju in uporabi podatkov s strani korporacij. Podatke jim dajemo preko nakupovalnih kartic ugodnosti, s sporočanjem lokacij na pametnem telefonu, z nekritično uporabo aplikacij in iskalnikov na internetu.

 
V igri nadzora svojo vlogo seveda ohranja tudi država: na podlagi bolj ali manj naključnih iskalnih ključev tajne službe vsakodnevno shranjujejo milijonske podatke klicev, mejlov, obrazov in gibanj. Policija na zalogo snema proteste – včasih iz tega sledijo kazni, spet drugič ne. Nič manj intenzivno tega ne počnejo mestne oblasti. Zametki pametnih mest, kjer enotne kartice pod pretvezo učinkovitega menedžeriranja naših potreb beležijo naše gibanje po javnem prevozu, odmetavanje smeti in analizirajo gibanje, v nekaterih azijskih metropolah pa že beležijo in kaznujejo tudi nenormativno vedenje, se vse bolj uveljavljajo tudi v Sloveniji.

 
Ideja Panoptikona Jeremya Benthama, na katerega se pri analizi disciplinske družbe nanaša Foucault (2004), predstavlja tipski zapor, kjer bi zadostovalo, da vse zapornike nadzira zgolj en varnostnik. Zaporniki morajo zaradi specifične arhitekture domnevati, da so stalno pod nadzorom. Koncept je danes pogosto uporabljen za opis strukture transparentnega nadzora – kombinacije vseh mogočih oblik nadzornih in samonadzornih mehanizmov v sodobni kapitalistični družbi. Ključna funkcija te oblike družbe nadzora je, da lahko v vsakem trenutku predvidevaš, da si nadziran, četudi v to ne moreš biti prepričan.

 
Če pogledamo mehanizem nadzora hitrosti v prometu, vidimo, da je veliko stacionarnih radarjev oglaševanih – ne, ker bi želeli z njimi v prvi vrsti zbirati informacije o voznikih, temveč zato, da preprečijo specifično obnašanje – v tem primeru prehitro in nevarno vožnjo. Množica nadzornih kamer po mestih ima podobno vlogo – čeprav se jih policija včasih poslužuje pri iskanju storilcev kaznivih dejanj, je njihova primarna funkcija vzbujanje občutka potencialnega nadzora in v tem smislu deluje kot preventiva pred deviacijo od normativnega konsenza sprejemljivega vedenja. Kar pa seveda ne pomeni, da dejansko skrivno zbiranje podatkov z namenom njihove uporabe kot orožja proti posameznikom in skupnosti s strani države in ob pomoči kapitala ni realno. Obstaja pa razlika med zbiranjem podatkov in njihovo oborožitvijo z namenom uporabe. 

  
Zbranih podatkov je ogromno. Samo zato, ker te zbirke podatkov zaradi svojega obsega in tehnične nezmožnosti učinkovitega procesiranja (podobno, kot je to veljajo za tone zbranega materiala v času disciplinske družbe) še niso (nujno) vprežene v boj proti svobodi in disenzu, to še ne pomeni, da bo tako tudi ostalo.

 
Ob vseprisotnosti mehanizmov nadzora se pogosto pozablja, da je iz sistema vseeno možen tudi izstop. Ljudje se lahko odločijo, da bodo uporabljali enkriptirano obliko komuniciranja, nasprotovali kameram v svojih soseskah, zaprli račune korporativnih družbenih medijev. Tehnologija ni nujno sovražnik. A potrebuje skupnostni odgovor na sistem nadzora. Odločitev pa je naša. 

Viri in literatura:

Amnesty International. Deadly Force, Police Accountability and Police Violence.
Dostopno prek: https://www.amnestyusa.org/issues/deadly-force-police-accountability-police-violence/

CrimethInc. (2011). Work. CrimethInc. Far East, Salem.



Foucault, Michel (2004). Nadzorovanje in kaznovanje. Založba Krtina, Ljubljana.

Washington Post (2021). Police Shooting Database.
Dostopno prek: https://www.washingtonpost.com/graphics/investigations/police-shootings-database/