Zavod Sploh
Sluhodvod 2023NapovednikArhiv

Sluhodvod 2023






V kontekst soočenja različnih medijev izražanja, procesov in prisotnosti. Odprt za mnogotera čitanja in samostojno sestavljanje koherentne celote zastavlja vprašanja o stanju sodobnosti ter preko tematike informacij k razmisleku o njihovi (im)potenci v sodobni družbi. 


Tu živijo vsi, 
13. 1. 2023, Cirkulacija 2
raziskovanje poslušanja drug drugega

avtorji in izvajalci: The Third Guy (Primož Sukič in Ruben Martinez Orio) in Stijn Demeulenaere

Za trenutek ostanite pri miru. Morda se usedite. Ozrite se okoli sebe, poslušajte, opazujte. Morda je okoli vas glasno, morda tiho, morda se te predstave ne ujemajo. Kaj slišite? Zvoki prihajajo od vsepovsod, iz vseh smeri. Pod pragom vaše zavesti kraj, kraj, ki se vam predstavi. To se zgodi tako z zvokom, ki ga slišite, kot s svetlobo, ki jo vidite. Od vas je odvisno, ali boste tem zvokom dali pomen in jih povezali. Začnete se osredotočati na en zvok in opazite, da je poleg njega še en zvok, morda bolj zanimiv, bolj intriganten. Zvok, ki je skoraj pod pragom vaše pozornosti. In tako poslušate naprej, preskakujete z zvoka na zvok, dokler si ne ustvarite celotnega sveta.

Stijn Demeulenaere in duo The Third Guy predstavljata projekt, v katerem terenski posnetki in glasbeni instrumenti sodelujejo z naravnim zvočnim okoljem nekega kraja. Z interakcijo v realnem času izvajalca ustvarjata plasti zvokov, ki se med seboj prepletajo in ustvarjajo večplastni trialog, povezan z linearnostjo časa in prostora.
S projektom Tu živijo vsi (Everybody Lives Here) želimo ustvariti performans, ki raziskuje zvok prostorov. Delati z zvokom nekega prostora, mu dodati svoje zvoke in z njimi poudariti zvočno identiteto prostorov, v katerih bomo igrali. Z interakcijo med tremi izvajalci in občinstvom želimo ustvariti zvočno okolje, ki raziskuje zvočno bitje krajev, njihovo akustiko, zvočno krajino ter poslušanje občinstva in nas samih.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Ne misli, da bo kdaj mimo
25. 4.–26. 1.
26, 1. 2023, Kino-uho, Slovenska kinoteka 

eksperimentalni / dokumentarni film 75'

scenarij, režija, kamera, montaža, glasba: Tomaž Grompomočnica pri montaži in producentka: Špela Trošt
zahvala: Kristian Božak Kavčič (nasveti pri montaži), Lea Aymard (nasveti pri barvnih korekcijah), Blaž Lukan (besedilo), Matej Stupica (grafika), Ana Jelnikar (prevod besedila)
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Fokus Zlatko Kaučič 
22. 2. 2023, Španski borci
Koncert ob 70. obletnici rojstva Zlatka Kaučiča

avtorji in izvajalci: Zlatko Kaučič + Jošt Drašler, Tomi Novak, Gal Furlan, Anton Lorenzutti, Žiga Ipavec, Timi Vremec, Boštjan Simon, Robi Erzetič, Ajk Vremec, Cene Resnik, Vid Drašler, Igor Bezget, Tomaž Grom, Agusti Fernandez

Non multa, sed multum, nas učijo Stari, in ta namig vsake toliko odzveni (ali zgolj huškne) skoz naša življenja. Ko družno z Zlatkom Kaučičem praznujemo njegovih sedemdeset let, pa nas prešine spoznanje, da je on – kajpak povsem v skladu s svojo unikatno osebo – ta klic k modrosti doumel, razvil, pregnetel, ignoriral precej po svoje. Seveda je bilo v Zlatkovih sedmih desetletjih največ mnoštva enega: glasbe, godbe, muzike, o tem ni nikakršnega dvoma. A že na tem osnovnem področju so se orodja, pripomočki, inštrumentarij od bobna, činel, od osnovne bobnarske baterije sčasoma namnožili, se po notranji oziroma špilavski potrebi spet zožili, se razmestili po tleh, po preprogi; nabirali, selili in razmetavali so se objekti, igračke, najdrobnejša in čudaška tolkala, pišuke, citre, elektrofonske mašince; zdaj krepkejši udarec zdaj občutljivejša roka sta se dotaknila raznolikih prostorov med umetniško galerijo in špelunko, jih komaj slišno pobožala ali v besu zavrnila, se soočila s preštevilnimi odrskimi karakterji, laboratorijskimi, klubskimi in festivalskimi situacijami.
 
Med davnim nebogljenim eksistenčnim krikom na ulici zahodne Evrope in velikim domačim državnim priznanjem je minilo devet življenj. In znotraj tega mnoštva enega (Zlatkove glasbe, godbe, muzike) so se dejavnosti kakor sami objekti prav tako razmahnile; intuicija in ljubezen do osnovnega početja sta prerasli v institucijo, ki je naravnost morala biti visoko organizirana. Osupli spričo spoznanja, da se je ljubezen do »enega in edinega« multiplicirala, a obenem zadržala bistvo z bogastvom kolorita (Zlatko Kaučič gre, navsezadnje, v tisto kategorijo muzičistov, ki ta svet zna, mora in hoče barvati), lahko ugotovimo tole: Mar bi ne bilo že povsem dovolj, da se en in isti človek ukvarja samo z dobrososedskimi razmerji do Italije? Mar bi ne zadoščalo že zgolj pedagoško delo, vzgoja, ostra, kritična, včasih zadirčna, a vsekakor srčna naklonjenost do mlajših kolegov, kolegic? Večina ljudi bi se ne zmogla niti lotiti katerega od omenjenih poslanstev niti ne pomisliti na zmožnosti priročnih orodij za delanje muzike, kaj šele, da bi realizirala vsaj eno. Toda v Zlatkovem življenju je bil in je čas za marsikaj. Če kdo, bo predan muzičist vedel, kaj je to čas; kako se odmeri.
 
In ko se bo kmalu, za svoj rojstni dan, Zlatko Kaučič znova pojavil pred nami, bomo najprej (če le hočemo) zapazili tisti neskončni trenutek, ki se rad zariše na razgaljeno improvizatorjevo obličje in telo: Kako začeti, da ne ponovim klišeja, žargona? Kako začeti, da bo nadaljevanje spet in vedno znova drugačno? Najboljši to znajo. A pred tem mora miniti nebroj neskončnih trenutkov, v katerih se prepustijo sami sebi, da jih lahko sprejme tudi poslušalstvo. In že spet bomo s Spinozo motrili, kako in v katerih razsežnostih se potem, med špilom, artikulirajo ideje telesa, obenem pa spoznavali, zakaj je skladje med spontanostjo in organiziranostjo tako težko dosegljivo, (u)bežno, dano kvečjemu skoz momente.
Miha Zadnikar  
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    
Görkem Özdemir: An imaginary landscape from the mediterranean riviera - music for cura bağlama and electronics
10. 5. 2023, Hupa Brajdič, v okviru rojstnega dne Radia Študent (RadArt)
Koncert

V tem duhu sem tudi slišal njegovo kompozicijo An Imaginary Landscape From Mediteranean. Prostor Hupe Brajdič se mi je zdel izjemno primeren za takšen nastop. Za začetek že prihod v podhod Ajdovščina ustvari določeno atmosfero in povleče določene asociacije. Prehod je liminalen vezni prostor, večinoma ostaja samo v hipu, kot vez med dvema stranema ulice. V tem primeru pa se je strdil v koncertnega, vendar za glasbo, ki je po svojem značaju pogosto prehodna po svoji institucionalni prekariziranosti, črpanju iz raznorodnih vzorcev in spogledovanju z elementi naključja (v tem primeru zvočnih odtisov na posnetkih okolice). Podhodi so tudi prostori, v katerih radi igrajo ulični glasbeniki Istanbula, ki jih lahko srečamo v strogo centralni, zgodovinski in turistificirani četrti Karikoy. Soba Hupe Brajdič je tudi ravno prav velika, da da občutek domačnega volumna in dovolj majhna, da jo je mogoče dobro zapolniti tudi ob koncertih godb, ki jih posluša manj ljudi. Zato pa so ti poslušalci zvoku toliko bolj zavezani in v ustreznem ambientu, kot je ta, lahko pride do odlične izkušnje.
Muanis Sinanović
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .   
CPG Impro (Čučnik, Pepelnik, Grom): Tok (Niti v sanjah)
17. 1. 2023, Palc
11. 8. 2023, festival Izrekanja, Celje
Interakcija govorjene besede in eksperimentalne zvočne slike

avtorji in izvajalci: Primož Čučnik (mala zvočila, gramofon, povratna zanka, teksti) Ana Pepelnik (govor, glas) Tomaž Grom (mala zvočila, elektronika, kontrabas)

Nastop Primoža Čučnika, Ane Pepelnik in Tomaža Groma je interakcija govorjene besede in eksperimentalne zvočne slike, ki pa ne služi samo kot podlaga glasovno-pomenskemu nastopu, temveč se oba medija medsebojno dopolnjujeta in sodelujeta na način godbene improvizacije. Grom in Čučnik gradita zvočnost s pomočjo kontrabasa, zvočil in igral, uporabnih predmetov, najrazličnejših tolkal in »primitivnih« izvirov zvoka (npr. igrače, radijski šum) ali z eksperimentalno rabo gramofona. Ana Pepelnik branje tekstovnega kolaža nadgrajuje s trenutnimi prebliski, menjavanjem glasovnih leg in hitrosti branja, krajšimi ponavljanji in variacijami na tekstovno podlago. Nastop je inovativen poskus povezovanja različnih govoric „besede, zvoka, hrupa, šuma, tišine“, ki jih akterji, v luči sodobnih in inovativnih tokov v glasbi dvajsetega stoletja, razumejo kot enakovredne dele celote. 

“Zvok v nastajanju: ne v razmerju do tišine, temveč do samega sebe, do zvokov iz različnih virov, ki pa so v resnici en sam zvok, elementaren, enozložen, Zvok, prihajajoč iz prav tako enih samih Ust tišine. Abstrakcija, polna igrivosti, počasi in zanesljivo uhajajoča v spomin.” (Blaž Lukan, Delo)

Primož Čučnik: TOK / #NItIvSANJAH

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni