. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Ne misli, da bo kdaj mimo
25. 4.–26. 1.26, 1. 2023, Kino-uho, Slovenska kinoteka
eksperimentalni / dokumentarni film 75'
scenarij, režija, kamera, montaža, glasba: Tomaž Grompomočnica pri montaži in producentka: Špela Trošt
zahvala: Kristian Božak Kavčič (nasveti pri montaži), Lea Aymard (nasveti pri barvnih korekcijah), Blaž Lukan (besedilo), Matej Stupica (grafika), Ana Jelnikar (prevod besedila)
»Film, ki vseskozi beži, beži pred nečim ali nekom, pred samim sabo ... Film, ki noče biti film, temveč opis, dnevnik poti, dnevov in življenj, ki so ušla, ki so ušli nadzoru, življenju samemu ... Kar je, beži, a beži tudi tisto, česar ni, in v nobenem od njiju ni nič romantičnega, še posebej pa ne boga ... Morda le čas, ki ga glasba, ki dominira nad begom, odšteva ... Odšteva? Šteje? Meri? Ne, uteleša, čeprav se zdi, da je čas nem, v tišini teče in porojeva in ugonablja oblike: bivanje sámo ...« Blaž Lukan
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Fokus Zlatko Kaučič, 22. 2. 2023, Španski borci
Koncert ob 70. obletnici rojstva Zlatka Kaučiča
avtorji in izvajalci: Zlatko Kaučič + Jošt Drašler, Tomi Novak, Gal Furlan, Anton Lorenzutti, Žiga Ipavec, Timi Vremec, Boštjan Simon, Robi Erzetič, Ajk Vremec, Cene Resnik, Vid Drašler, Igor Bezget, Tomaž Grom, Agusti Fernandez
Non multa, sed multum, nas učijo Stari, in ta namig vsake toliko odzveni (ali zgolj huškne) skoz naša življenja. Ko družno z Zlatkom Kaučičem praznujemo njegovih sedemdeset let, pa nas prešine spoznanje, da je on – kajpak povsem v skladu s svojo unikatno osebo – ta klic k modrosti doumel, razvil, pregnetel, ignoriral precej po svoje. Seveda je bilo v Zlatkovih sedmih desetletjih največ mnoštva enega: glasbe, godbe, muzike, o tem ni nikakršnega dvoma. A že na tem osnovnem področju so se orodja, pripomočki, inštrumentarij od bobna, činel, od osnovne bobnarske baterije sčasoma namnožili, se po notranji oziroma špilavski potrebi spet zožili, se razmestili po tleh, po preprogi; nabirali, selili in razmetavali so se objekti, igračke, najdrobnejša in čudaška tolkala, pišuke, citre, elektrofonske mašince; zdaj krepkejši udarec zdaj občutljivejša roka sta se dotaknila raznolikih prostorov med umetniško galerijo in špelunko, jih komaj slišno pobožala ali v besu zavrnila, se soočila s preštevilnimi odrskimi karakterji, laboratorijskimi, klubskimi in festivalskimi situacijami.
Med davnim nebogljenim eksistenčnim krikom na ulici zahodne Evrope in velikim domačim državnim priznanjem je minilo devet življenj. In znotraj tega mnoštva enega (Zlatkove glasbe, godbe, muzike) so se dejavnosti kakor sami objekti prav tako razmahnile; intuicija in ljubezen do osnovnega početja sta prerasli v institucijo, ki je naravnost morala biti visoko organizirana. Osupli spričo spoznanja, da se je ljubezen do »enega in edinega« multiplicirala, a obenem zadržala bistvo z bogastvom kolorita (Zlatko Kaučič gre, navsezadnje, v tisto kategorijo muzičistov, ki ta svet zna, mora in hoče barvati), lahko ugotovimo tole: Mar bi ne bilo že povsem dovolj, da se en in isti človek ukvarja samo z dobrososedskimi razmerji do Italije? Mar bi ne zadoščalo že zgolj pedagoško delo, vzgoja, ostra, kritična, včasih zadirčna, a vsekakor srčna naklonjenost do mlajših kolegov, kolegic? Večina ljudi bi se ne zmogla niti lotiti katerega od omenjenih poslanstev niti ne pomisliti na zmožnosti priročnih orodij za delanje muzike, kaj šele, da bi realizirala vsaj eno. Toda v Zlatkovem življenju je bil in je čas za marsikaj. Če kdo, bo predan muzičist vedel, kaj je to čas; kako se odmeri.
In ko se bo kmalu, za svoj rojstni dan, Zlatko Kaučič znova pojavil pred nami, bomo najprej (če le hočemo) zapazili tisti neskončni trenutek, ki se rad zariše na razgaljeno improvizatorjevo obličje in telo: Kako začeti, da ne ponovim klišeja, žargona? Kako začeti, da bo nadaljevanje spet in vedno znova drugačno? Najboljši to znajo. A pred tem mora miniti nebroj neskončnih trenutkov, v katerih se prepustijo sami sebi, da jih lahko sprejme tudi poslušalstvo. In že spet bomo s Spinozo motrili, kako in v katerih razsežnostih se potem, med špilom, artikulirajo ideje telesa, obenem pa spoznavali, zakaj je skladje med spontanostjo in organiziranostjo tako težko dosegljivo, (u)bežno, dano kvečjemu skoz momente.
Miha Zadnikar
