Zavod Sploh
ZvokotokNapovednikArhivKritikaFotografija

Zvokotok

cikel sodobne komponirane glasbe 

Zvokotok se posveča sodobni komponirani glasbi. Zanj je značilna raziskava kompozicijskih postopkov, pogosto v povezavi z glasbeno tehnologijo. Spodbuja in združuje samosvoje zvočne jezike, izvedbeno inovativnost in premeščanje sodobne kompozicije v nove prostorske in koncertne forme. 
Zvokotok povezuje prostore ustaljenega institucionalnega umetniškega delovanja s prostori dinamičnega delovanja nevladnih organizacij. Vzpostavlja neobremenjen prostor dialoga in presega umetno razmejitev med področji in prizorišči umetniškega delovanja.

Program v letu 2022 snuje Steven Loy.

Serija z naslovom Chiaroscuro predstavlja pet koncertov na temo svetlobe, tako v dobesednem smislu kot tudi metaforično: svetloba kot medij in posrednik zgodbe in čustev, svetloba kot znanje, svetloba kot intuicija, luč kot dobesedni in duhovni vodnik, svetloba kot optimizem ...

Izvajalci so člani ansambla Neofonía (ki ga sestavljajo domači glasbeniki s strastjo do nove glasbe) in gostujoča umetnica Małgorzata Walentynowicz, pianistka, specializirana za novo glasbo, ki živi/deluje v Gdánsku in Kölnu.


Program snovali:
2019 - Primož Trdan
2020 - Mauricio Valdés San Emeterio
2021 - Luka T. Zagoričnik

Primož Trdan: Komponirati šum, pred koncertom Black Page Orchestra, 15.5.2019

Seznam vseh Zvokotokov

17.3.2019

Zvokotok: Luka Juhart in Uroš Rojko

Zvokotok 17.3. ob 20h v Španskih borcih

Luka Juhart – akordeon
Uroš Rojko – klarinet

Predstavitev zgoščenke Works for Clarinet and Accordion (založila: Zavod Sploh, Neos)

Primož Trdan
Muzika
Spremno besedilo ob izdaji zgoščenke Works for Clarinet and Accordion

Uroš Rojko je bil najprej klarinetist, nato se je preusmeril v skladanje, zdaj pa že dalj časa ponovno nastopa tudi kot klarinetist, interpret svojih in redkeje drugih del. Luka Juhart je začel kot akordeonist, odigral je celo vrsto nove glasbe in se soočal z neštetimi idejami drugih skladateljev, preden se je odločil zapisati svoje. Začel je s skladbo za akordeon solo, a danes piše za najrazličnejše zasedbe. Oba sta vešča improvizacije, glasbene dejavnosti, ki glasbenika, izšolanega za popolno izvrševanje in zapisovanje glasbe, postavi pred novo vrsto tveganja. V improvizaciji je glasbenik odvisen od ključnega, a tolikokrat zapostavljenega glasbenega početja – poslušanja.
Specializacija je v glasbo pripeljala neslutene tehnične perfekcije in jo spremenila v navidezen predmet, izdelek, ki ga projektira, izdeluje, izboljšuje in distribuira natančno postavljen mehanizem. A to kolesje ni tisto, kar se nam daje v predanem poslušanju glasbe in v občudovanju dobrega glasbenega nastopa. Kar sprejemamo, je zvočni tok, dogajanje glasbe, je pojav, v katerem ni nič deljivega in kjer matematika odpove. V srečanju skladatelja, ki tudi aktivno muzicira in instrumentalista, ki glasbo tudi zapisuje, je nek višek nad seštevkom obojega, presežek glasbenega smisla.
To žari iz glasbe Uroša Rojka in Luke Juharta. Prvo srečanje dveh glasbenikov na odru je bila izvedba skladbe Vox leta 2004, ki je že takrat pokazala, da sta skupaj prišla glasbenika, sposobna zamišljanja in izvrševanja zahtevne, globoke glasbene snovi, a tudi prilagajanja, improvizacije. Srečala sta se skladatelj, ki ga kliče njegovo glasbilo in interpret, ki bo nekoč videl nujo v tem, da skladbi Vox zapiše nadaljevanje, neuradni drugi stavek, skladbo Unleashed. Vox zazveni iz bistvenega, iz enega samega tona, iz diha, ki mu sledi glas, nakar se tej stalnici, prvinski osi, pridružujejo novi zvočni nanosi. Unleashed se ne gradi iz glasu, ampak iz izdiha, ne iz zvena, marveč šuma. Ta je najprej neokrnjen, nato pa šum ust, šum glasbil in šum listov z notami posrka divje vrtinčenje. Prva izvedba diptiha je izstopila iz skladateljsko-izvajalsko-poslušalskega modela, zgodila se je muzika, glas se je strgal, završal in se vsul med občinstvo.
Pri Rojku in Juhartu ne gre preprosto za to, da igrata in pišeta glasbo, saj bi to pomenilo, da je med njima in glasbo razdalja, da je glasba predmet njunih operacij. Uroša Rojka in Luko Juharta slišim kot glasbenika, ki glasbita. Muzika, ki muzicirata. Tu se velja zateči k široki terminologiji, s katero se lahko izrekamo o muziki in prav nam prideta izraz družbeno občutljivega muzikologa Christopherja Smalla musicking ali pa star francoski musiquer, ki samostalnika music in musique spremenita v glagola in čudovito objemata snovanje, igranje in poslušanje glasbe.
Hkrati pa sprijemanje glasbenih vlog, ki v vsakodnevnem dojemanju ostajajo ločene, povezovanje izvajanja, skladanja in poslušanja glasbe pogosto pelje tudi v povezovanje glasbe in družbe, umetnosti in sveta. O tem priča že primer glasbenika, s katerim sta si Juhart in Rojko tako ali drugače blizu – Vinka Globokarja, v skladatelja preobraženega pozavnista, državljana sveta, sveta, ki ga v svojih nenehno kritično opazuje. Juhart vsaki skladbi doda skrbno izbrano poezijo, v Unleashed distopičnega Srečka Kosovela, pesnika, ki je v dvajsetih letih 20. stoletja napovedoval prihod »krize vseh kriz«, »smrt Evrope, kakor razkošne kraljice v zlatu«, Quasi neoliberamente pa je ena bolj očitnih Rojkovih izjav kritičnega glasbenega državljana. Ne more biti naključje, da sta glasbenika po izstopu iz družbeno odrejene vloge skladatelja in izvajalca pogledala še iz glasbe same.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni