Zavod Sploh
ZvokotokNapovednikArhivKritikaFotografija

Zvokotok

cikel sodobne komponirane glasbe 

Zvokotok se posveča sodobni komponirani glasbi. Zanj je značilna raziskava kompozicijskih postopkov, pogosto v povezavi z glasbeno tehnologijo. Spodbuja in združuje samosvoje zvočne jezike, izvedbeno inovativnost in premeščanje sodobne kompozicije v nove prostorske in koncertne forme. 
Zvokotok povezuje prostore ustaljenega institucionalnega umetniškega delovanja s prostori dinamičnega delovanja nevladnih organizacij. Vzpostavlja neobremenjen prostor dialoga in presega umetno razmejitev med področji in prizorišči umetniškega delovanja.

Program v letu 2023 snuje Nina Dragičević.

V letu 2023 bomo v ciklu Zvokotok širili koncepcije in domet zvočnega: ne bomo se ustavljali pri redukciji avditornega kot izključno glasbenega, prav tako ne bomo posegali zgolj v zvočnost kot vsenavzočnost, temveč širili objekt izvora zvoka. V središče bomo postavili zvočni potencial kulturnih, lahko bi rekli tudi civilizacijskih produktov, kot sta tekst (in zato seveda tudi intertekstualnost) in vizualno. Iz teksta seva zvok. Iz podobe prav tako. 20. in nato 21. stoletje sta v polje med ekstremna pola kompozicija in ‘čista’ improvizacija postavila tekstovno in vizualno (grafično) kompozicijo ter s tem pretresla razmerje med skladateljem in izvajalcem. Če je notni zapis predvideval, da se bosta skladatelj in izvajalec kar se da natančno razumela, z novimi pristopi k artikulaciji glasbene zamisli to ni več le malo verjetno, temveč predvsem ni nujno. Na eni strani: odpoved zapovedanju. Na drugi: odpoved sledenju zapovedi. A tudi odpoved prekinitvi vezi v imenu samostojnosti. Odpoved atomizmu. Odpoved totalnosti. Sprostitev. Zagovarjali bomo, da sta tekstovna in/ali grafična kompozicija mesto humanističnega stika par excellence. Tega pa še kako potrebujemo.

Cikel sestavlja pet koncertnih večerov, torej izvedbo najmanj petih skladb. Ker pa tekstovna in vizualna kompozicija širita polje interpretacije – in sicer tako zelo, da interpretu dopuščata skladateljsko vlogo (celo spodbujata jo) –, lahko rečemo, da z vsako izvedbo nastane nova skladba, a ne povsem, saj gre obenem za interpretacijo točno določene kompozicije. Zato bo, kjer bo to mogoče, na posameznem koncertu posamezna skladba (njen tekstovni ali vizualni zapis) izvedena večkrat, a vsakič z drugo izvajalsko zasedbo, se pravi vsakič na novo. V določenem smislu bomo torej opazovali ne samo izvedbo, ampak nastanek (vsakič druge) skladbe. Nastajanje neavtoritarnega sistema komunikacije.


Program snovali:
2014 - Nina Prešiček, Bojana Šaljić Podešva, Luka Juhart
2015 - Nina Prešiček, Bojana Šaljić Podešva, Luka Juhart
2016 - Tomaž Grom
2017 - Jonas Kocher
2018 - Tomaž Grom
2019 - Primož Trdan
2020 - Mauricio Valdés San Emeterio 
2021 - Luka T. Zagoričnik
2022 - Steven Loy  

Primož Trdan: Komponirati šum, pred koncertom Black Page Orchestra, 15.5.2019

Seznam vseh Zvokotokov

3.9.2021

Zvokotok: Modro, vokalno & oranžno

Cankarjev dom, Štihova dvorana, 3.9. ob 20:00

Program:
J. P. Oliveira, N’vi'ah
J. Tenney, For Ann (rising)
G. Pompe, Modro, vokalno & oranžno, novo delo, naročilo cikla Zvokotok

Izvajalci: Irena Tomažin, glas; Anuša Plesničar, viola; Gašper Livk, kontrabas; Urška Rihtaršič, harfa; Mauricio Valdés san Emeterio, električna kitara & elektronika;Tilen Draksler, dirigent

Naslov večera povzema koncept nove skladbe Gregorja Pompeta, katere vsebinsko izhodišče je zasnova dolgoletne shematizirane abonmajske ponudbe Slovenske filharmonije. Delo predvideva izvedbo v kombinaciji elektronike in žive izvedbe štirih glasbenikov in pevke Irene Tomažin. Ob tem bomo slišali značilni studijski deli portugalskega skladatelja Joaa Pedra Oliveire (1959) ter ameriškega glasbenega teoretika in zvočnega raziskovalca Jamesa Tenneya (1934-2006).

Modro, vokalno & oranžno
V skladbi Modro, vokalno & oranžno se kompozicijsko spopadam s po mojem mnenju ključnimi spremembami klasične glasbene kulture, kakršnim smo priče v zadnjem desetletju. Naslov skladbe je povzet po treh abonmajskih ciklusih Orkestra Slovenske filharmonije, ki so v svojem poimenovanju, konceptu in vsebini dolga leta ostajali nespremenjeni. Prav takšno otrplost razumem kot enega izmed razlogov, zakaj t. i. klasična glasba ostaja vse bolj zunaj družbenega interesa, na robu izumrtja ali zaprta v slonokoščeni stolp navidezne elitne kulture. Toda če si je z dokončno historizacijo vsebine takšna kultura zaprla vrata sodobnosti, se postavlja vprašanje, katera glasba jo izpodrinja in nato tudi nadomešča? 

Skladba nosi žanrsko oznako »programska glasba«, česar pa ne gre razumeti v standardnem pomenu (glasba, ki skuša predočati jasno določeno vsebino), temveč veliko bolj dobesedno – osnovno tekstovno gradivo za skladbo predstavljajo programi koncertov Orkestra Slovenske filharmonije iz sezone 2019/20. V stavku »Modro« vokalistka recitira celotni spored modrega abonmaja, v stavku »Oranžno« naslove skladb Ludwiga van Beethovna, ki bi jih orkester igral v svojem oranžnem abonmaju ob proslavljanju 250-letnice skladateljevega rojstva, medtem ko sem pregledal besedila skladb, ki bi jih izvajali v vokalnem abonmaju, in v stavku »Vokalno« uporabil tiste besede, ki se v besedilih največkrat ponavljajo (npr. Kyrie eleison, Amen itd.). Programska izštevalnost je namenska in skuša glasbeno komentirati otrdelost, nespremenljivost, celo nekakšno imobilno pisarniškost.

Inštrumentalno gradivo za skladbo je izbrano svobodneje, pri čemer pa je treba tudi dispozicijo inštrumentov razumeti simbolično: jedro je namenjeno violi in kontrabasu, stalnima inštrumentoma simfoničnega orkestra, pa vendar nekako solistično depriviligiranima subjektoma; harfa kot diatonični inštrument stoji za klasično, njej nasprotna je električna kitara kot predstavnica kulture popularne glasbe, vokalistka pa zastopa navidezno alternativno, improvizacijsko kulturo, ki je bila sicer od vekomaj del glasbene tvornosti. Zvočno gradivo sega od klasičnega do imanentno zvočnega, a kljub svoji nevezanosti je avtorju kot osnovni ustvarjalni simbol vendarle služil znameniti motiv štirih tonov z začetka Beethovnove Pete simfonije. Na njegovi podlagi je v celoti zgrajen zadnji, variacijski stavek, v katerem motiv sicer nikoli ne zazveni v svoji neskrivenčeni podobi, potiho in v maskirani obliki pa se je naselil tudi v večino drugih nevralgičnih točk skladbe (začetek, konec). Kodo skladbe je mogoče razumeti kot avtorjev odgovor na vprašanja, ki si jih skladba zastavlja, in zatorej celotno »programsko glasbo« tudi kot nekakšen kompozicijski esej muzikologa.

Gregor Pompe

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni