Zasedbe:
Kaja Draksler - klavir in Primož Sukič - kitara
Marina Džukljev - klavir in Zlatko Kaučič - bobni, tolkala
Nina Prešiček - klavir in Tea Vidmar - glas
V
letu 2023 bomo v ciklu Zvokotok širili koncepcije in domet zvočnega: ne bomo se
ustavljali pri redukciji avditornega kot izključno glasbenega, prav tako ne bomo
posegali zgolj v zvočnost kot vsenavzočnost, temveč širili objekt izvora zvoka.
V središče bomo postavili zvočni potencial kulturnih, lahko bi rekli tudi
civilizacijskih produktov, kot sta tekst (in zato seveda tudi
intertekstualnost) in vizualno. Iz teksta seva zvok. Iz podobe prav tako. 20.
in nato 21. stoletje sta v polje med ekstremna pola kompozicija in ‘čista’
improvizacija postavila tekstovno in vizualno (grafično) kompozicijo ter s
tem pretresla razmerje med skladateljem in izvajalcem. Če je notni zapis
predvideval, da se bosta skladatelj in izvajalec kar se da natančno razumela, z
novimi pristopi k artikulaciji glasbene zamisli to ni več le malo verjetno,
temveč predvsem ni nujno. Na eni strani: odpoved zapovedanju. Na drugi: odpoved
sledenju zapovedi. A tudi odpoved prekinitvi vezi v imenu samostojnosti.
Odpoved atomizmu. Odpoved totalnosti. Sprostitev. Zagovarjali bomo, da sta
tekstovna in/ali grafična kompozicija mesto humanističnega stika par excellence. Tega pa še kako potrebujemo.
Cikel sestavlja pet koncertnih večerov, torej izvedbo najmanj petih
skladb. Ker pa tekstovna in vizualna kompozicija širita polje interpretacije –
in sicer tako zelo, da interpretu dopuščata skladateljsko vlogo (celo spodbujata
jo) –, lahko rečemo, da z vsako izvedbo nastane nova skladba, a ne povsem, saj
gre obenem za interpretacijo točno določene kompozicije. Zato bo, kjer bo to
mogoče, na posameznem koncertu posamezna skladba (njen tekstovni ali vizualni
zapis) izvedena večkrat, a vsakič z drugo izvajalsko zasedbo, se pravi vsakič
na novo. V določenem smislu bomo torej opazovali ne samo izvedbo, ampak nastanek
(vsakič druge) skladbe. Nastajanje neavtoritarnega sistema komunikacije.
Letošnji Zvokotok snuje
Nina Dragičević.V
jedru koncepta letošnjega cikla Zvokotok je razmišljanje o zvokovnem
potencialu kulturnih, civilizacijskih produktov, kot sta tekst in
podoba. Če je notni zapis tradicionalno predvideval, da se bosta
skladatelj in izvajalec čim bolj natančno razumela, z novimi pristopi k
artikulaciji glasbene zamisli to ni več le malo verjetno, temveč
predvsem ni nujno. Ker tekstovna in vizualna kompozicija širita polje
interpretacije – in sicer tako zelo, da interpretu dopuščata
skladateljsko vlogo (celo spodbujata jo) –, lahko rečemo, da z vsako
izvedbo nastane nova skladba. Zato bo, kjer bo to mogoče, na posameznem
koncertu posamezna kompozicija izvedena večkrat, a vsakič z drugo
izvajalsko zasedbo. Opazovali bomo torej ne le izvedbo, ampak nastanek
(vsakič druge) skladbe, nastajanje neavtoritarnega sistema komunikacije.
Na
prvem koncertu Zvokotoka predstavljamo delo Félixa-Antoina Morina,
kanadskega skladatelja in vizualnega umetnika. Morin je vizualne
umetnosti študiral na Univerzi v Québecu v Montréalu, študij
elektroakustične kompozicije pa je pridobil na Konservatoriju za glasbo v
Montréalu. V zadnjih letih se posveča zlasti grafičnim kompozicijam in
raziskovanju arhitekturnih elementov glasbe.
Izvajalke in izvajalci bodo poustvarili kompozicijo iz Morinovega cikla Asemic Sound Mappings.
Zvokotok
je koncertni cikel, ki se posveča sodobni komponirani glasbi,
raziskovanju kompozicijskih postopkov, pogosto v povezavi z glasbeno
tehnologijo. Spodbuja in združuje samosvoje zvočne jezike, izvedbeno
inovativnost ter povezuje prostore ustaljenega institucionalnega
umetniškega delovanja s prostori dinamičnega delovanja
neinstitucionalnih umetniških sfer.