(Ne)poslušno 2022 program

Koncerte začenjamo ob 19:30, predstvavitev zbornika in okrogla miza ob 17:00

četrtek, 31.3. 2022

Narobe / Na robu glasbene prakse (ob 17h v mali dvorani ŠB)
Knjigo bo predstavil urednik Luka T. Zagoričnik.

Drago Ivanuša je skladatelj, pianist in harmonikar. Do leta 2021 je ustvaril glasbo za več kot 150 gledaliških in plesnih predstav, sodeloval z vidnejšimi režiserji in koreografi, konec 90’ pa je začel delovati na področju filmske glasbe, kjer je sodeloval pri pomembnejših projektih ob preporodu slovenskega filma (V leru, Kruh in mleko, Ruševine, Cirkus fantasticus in drugih). Prejel je dve nagradi Vesna na Festivalih slovenskega filma, s filmom Kruh in mleko pa nagrado Lev prihodnosti na Filmskem festivalu v Benetkah. Za svoje delo je prejel nagrado Zlata ptica. Ob delu za gledališče in film Drago Ivanuša ustvarja tudi samostojne avtorske projekte na različnih glasbenih področjih. Je avtor komorne inštrumentalne glasbe za različne zasedbe, za simfonični orkester, avtor libreta in glasbe za glasbeno dramo Orlando, za celovečerna baleta itd. Nastopa kot solo pianist (La Bête Humaine) in v sodelovanju z mnogimi glasbenimi ustvarjalci v Sloveniji in tujini.

Vita Kobal je violinistka, ki se trenutno izobražuje na jazz smeri na Gustav Mahler Privatuniversität v Celovcu pri profesorju Maxu Groschu. Po končanem šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer je pridobila klasično izobrazbo, se je začela ukvarjati z improvizacijo in svoje znanje izpopolnjevala na področju drugih glasbenih žanrov. Sodelovala je pri skupinah in glasbenih projektih kot so Sezam, Počeni Škafi, Bowrain, Kukushai in drugi. Trenutno je aktivna predvsem v raziskovanju jazz in etno glasbe, igra v zasedbah Divota in duo Vivo ter sodeluje pri projektu Magnetik z Dragom Ivanušo.

Jonas Kocher - harmonika / Gaudenz Badrutt – elektronika
Glasbenika že vrsto let sodelujeta v interdisciplinarnih projektih, z drugimi glasbeniki ali plesalci, predvsem pa kot duo, kjer je improvizacija v središču njunega muziciranja. Gre za glasbo, v kateri harmonika in elektronika postaneta eno, glasba, ki je hkrati tako razburljiva (človek ne ve, kdaj in kako se bodo pojavili zvočni dogodki, ki jih predlagata) in vznemirljiva, da kakovost zvokov, ki jih vnašata v igro, njihova raznolikost in njihovi prelomi vabijo na igrivo poslušanje, v katerem uho odkriva sape, klike, žvižganje, šelestenje in druge manifestacije zvočnega sveta, ki je tako organski kot zadržan. Badrutt in Kocher sta bila povabljena, da predstavita svoja dela na Festivalu Le Bruit de la Musique (F), Sokolowsko Sanatorium of Sound (PL), Festivalu JOLT (CH), Ring Ring Festivalu Beograd (RS), Unlimited Wels (AT) ter od leta 2012 na obsežnih turnejah po Evropi in Rusiji. Trenutno tesno sodelujeta z glasbeniki, kot so Hans Koch, Christof Kurzmann, Kai Fagaschinski ali Ilia Belorukov.

Jonas Kocher je zvočni umetnik in harmonikaš, rojen leta 1977. Močno ga zanimajo procesno usmerjena dela, nestabilne situacije in improvizacija. Aktiven je v številnih umetniških in družbenih kontekstih, njegovi stalni sodelavci so glasbeniki, kot so Joke Lanz, Axel Dörner, Jacques Demierre, Hans Koch, Gaudenz Badrutt, Tomaž Grom ali Bertrand Denzler. Sodeluje tudi z Radujem Malfattijem, Ireno Tomažin, Kasperjem T.Toeplitzom, Christofom Kurzmannom, Christianom Kestenom, Michelom Donedo, Kaijem Fagaschinskyjem in številnimi drugimi. Jonas Kocher je kot zvočni umetnik in skladatelj realiziral dela, ki se nahajajo med komponiranimi gledališkimi, instalacijskimi in koncertnimi deli. K predstavitvi svojega dela kot harmonikaša ali skladatelja so ga vabili večji festivali, kot so Festival Météo Mulhouse, Festival Le Bruit de la Musique, Art Bienale Thessaloniki, Music Unlimited Wels, Ring Ring Festival Beograd, Cerkno Jazz Festival…

Gaudenz Badrutt (*1972) že več kot 20 let deluje večinoma kot elektroakustični glasbenik na področju improvizirane in komponirane glasbe. Poznan je predvsem po sodelovanju z Jonasom Kocherjem (harmonika) in Hansom Kochom (bas klarinet, klarinet, sopranski saksofon), kot solo-izvajalec ter kot polovica elektroakustičnega dua Strøm. Badruttova glasba je skovana z zelo instrumentalno uporabo računalniškega vzorčenja/vzorčenja v živo in elektronskih naprav. Zaposlen je tudi na področjih zvočne in video instalacije ter muzikologije. Trenutno dela pri projektih z Ilio Belorukovom, Christofom Kurzmannom in Kaijem Fagaschinskim (Baldrian Quartet), Jean-Lucom Guionnetom in Frantzom Loriotom (Trio)… Koncertira doma in v tujini, vključno s festivali, kot so Jauna Musika Vilnius, RingRing Belgrade, Music Unlimited Wels, Le Bruit de la Musique Saint-Silvain-sous-Toulx (F), Sanatorium of Sound Sokolowsko (Poljska), Irtijal Beirut, Zwei Tage Zeit Zürich, Transmediale Berlin ali Taktlos/Tonart Bern. Gaudenz Badrutt živi kot samostojni glasbenik v Bielu (Švica).

Ute Wassermann - glas / Joke Lanz – gramofoni
Joke Lanz in Ute Wassermann delujeta kot duo od leta 2016. Presenečata z mešanico vokalnih, fizičnih in elektronskih akcij, premikov in rezov, super hitrih zavojev, zvitih melodij, stop & go groovov in obskurnih loopov. Leta 2019 sta izvedla odličen koncert na Konfrontationen Festivalu v Nickelsdorfu, ki ga je posnel avstrijski državni radio ORF in leta 2021 izdal na zgoščenki založbe Klangalerie. CD Half Dead Half alive se je znašel tudi na seznamu Preis der Deutschen Schallplattenkritik 2021.
… Izkušnja poslušanja vas bo morda šokirala, vendar zagotavlja veliko zabave. Če si lahko predstavljate, da redke, pisane ptice, ki imajo pridih za dadaistično nagajivost, plešejo ob anarhističnih tehno utorih, ki grozijo, da vam bodo stopili možgane, se boste morda približali temu, kar se je zgodilo v tej izjemni predstavi ...
(Eyal Hareuveni, The Free Jazz Collective, april 2021)

Joke Lanz je pionir elektronske neodvisne scene in crossover umetnik, katerega delo obsega improvizirano in eksperimentalno glasbo, noise in turntablism, performativno umetnost in musique concrète. Poleg gledališke in filmske glasbe, radijskih del, instalacij, slik in kolažev sta v njegovem delu še dve stalnici: Turntablism - ustvarjanje glasbe z manipuliranjem vinilnih plošč - in njegov dolgoletni akcijski projekt Sudden Infant, ki se je leta 2014 po 25. Letih iz sola spremenil v trio. Sodeloval je z naslednjimi ustvarjalci: Shelley Hirsch, Peter Kowald, Christian Marclay, Olaf Rupp, Astro, Z’EV, Ken Vandermark, Johannes Bauer, Lasse Marhaug, Jorge SanchezChiong, Rudolf Eb.er, Strotter Inst, Christian Weber, Charlotte Hug, Audrey Chen, Mat Pogo, Ute Wassermann itd.

Ute Wassermann je nemška vokalistka in vizualna umetnica. Po svetu nastopa kot improvizatorka, izvaja avdiovizualne glasovne performanse/instalacije in kompozicije za soliste in ansamble. Z leti je razvila vedno večji katalog večplastnih vokalnih izrazov, ki je navdihnil improvizatorje in skladatelje po vsem svetu. Njene delavnice, ki jih udeleženci pogosto opisujejo kot osvobajajočo izkušnjo, vključujejo improvizacijo ali kompozicijo od sola do zbora. Je članica zasedb, kot so: Speak Easy / Phil Minton, Thomas Lehn, Martin Blume, MUT / Thomas Rohrer, Michael Vorfeld, electrovoX / Thomas Lehn, Richard Scott, radiotweets / Birgit Ulher, Tree 23 / Joke Lanz, N.E.W. / Andrea Neumann, Sabine Ercklentz, shohob (Raed Yassin), Hatifnatten (Sabine Vogel).

Sodobni tokovi distribucije improvizirane in eksperimentalne glasbe (ob 17h v mali dvorani ŠB)
Debato z gosti vodi Miran Rusjan.
Dvajsetletno postopno uveljavljanje digitalne premene v glasbeni svet je pripeljalo do stanja, ko digitalna glasbena distribucija predstavlja edini pozitivni trend rasti znotraj glasbenega ekosistema, ki ga je v zadnjih letih znatno prizadela epidemija covida. Kako se znotraj digitalnih distribucijskih tokov obračata improvizirana in eksperimentalna glasba? Katere platforme za distribucijo posnete glasbe uporabljajo glasbeniki in založniki, kakšne so na drugi strani navade poslušalcev? Ali butična glasba terja butične pristope? Kakšno vlogo bo digitalna distribucija glasbe zavzela v času, ko se koncertni dogodki šele postavljajo na noge, ko mednarodne povezave krojijo cepilni potni listi in meddržavni konflikti? Predstavlja priložnost za širjenje dometa poslušalstva ali nevarnost za izgubo vrednosti v polju muzik, ki se postavljajo nasproti vzorcem, ki jih krojijo velikani globalne glasbene industrije?
Samo Šalamon - kitara / Bojan Krhlanko - bobni / Cene Resnik - saksofon / Jošt Drašler – kontrabas
Kvartet SALAMON, RESNIK, DRAŠLER & KRHLANKO bo predstavil novo glasbo iz prihajajočega albuma Before It Rains. Gre za mešanico improvizacije in kompozicije!
Samo Šalamon po mnenju svetovnih kritikov spada med najbolj pomembne akterje modernega jazz v Evropi. Do sedaj je posnel že več kot 30 albumov kot vodja zasedb s številnimi izjemnimi jazz glasbeniki, kot so Howard Levy, Paul McCandless, John Hollenbeck, Mark Turner, Arild Andersen, Bob Moses, Michel Godard, Drew Gress, Tony Malaby, Mark Helias, Tom Rainey, Tim Berne, Donny McCaslin, David Binney, Josh Roseman, Gerald Cleaver, John Hebert, Francois Houle, Julian Arguelles, Dominique Pifarely, Carlo DeRosa, Tyshawn Sorey, Bruno Chevillon, Stefano Battaglia, Christian Lillinger,  Arild Andersen,  Pascal Niggenkemper, Matt Brewer, Loren Stillman, John O'Gallagher in številni drugi. Prestižna angleška založba Penguin Books je prvenec Sama Šalamona z naslovom Ornethology uvrstila med 1001 najboljših plošč v zgodovini jazz glasbe! V začetku leta 2022 je izdal solo album Dolphyology: Complete Eric Dolphy for Solo Guitar.

Bojan Krhlanko je študiral na Avstrijskem deželnem konzervatoriju v Celovcu pri prof. Erichu Bachträglu in Klemensu Marktlu. Še kot študent je sodeloval s svetovno priznanimi jazz glasbeniki ter s skupino The Stroj redno koncertiral po evropskih ter azijskih državah. Trenutno ustvarja v številnih projektih: Boštjan Simon; There Be Monsteres, Brest, Samo Šalamon trio, Abstract Construction Collective, Bojan Krhlanko - Circle Of Pax. Je zelo kreativen glasbenik, ki vedno raziskuje področja neslišanega in je v letu 2014 izdal ploščo Pocket Music- Rise Of The Androids, ki je bila v celoti narejena na pametnem telefonu. Leta 2017 je postal tudi član legendarne zasedbe Laibach s katero trenutno redno koncertira širom sveta.

Cene Resnik (1978) je saksofonist, improvizator z veliko izkušnjami igranja kreativne, svobodne  jazz glasbe, s številnimi mednarodnimi sodelovanjii. Živi in ustvarja v Ljubljani. Leta 2007 je z odliko končal študij jazz saksofona v Celovcu in nato dve leti redno obiskoval New York, kjer je dobesedno spoznal “sceno”  od blizu, od nje črpal in pridobival tudi prve odrske izkušnje tam. Med leti 2007-2013 je preživel pol časa v Indiji, predvsem zaradi študija budizma in meditacijskih umikov in sicer po tibetanski tradiciji – pod vodstvom učitelja, guruja. Resnik se z tovrstno prakso neprekinjeno ukvarja že več kot 20 let. Od leta 2012 ima vrsto kritično hvaljenih projektov za priznane založbe kot so Clean Feed, Not Two Records itd. Sodeloval z zvenečimi imeni svetovne creative glasbene scene kot tudi z vrsto odličnih domačih glasbenikov : Rob Mazurek, Frank Rosaly, Torbjorn Zetterberg, Tanja Feichtmair, Emanuele Parrini, Giovanni Maier, Stefano Giust, Johannes Bauer, Phil Minton, Zlatko Kaučič itd.

Jošta Drašlerja poznamo kot kontrabasista, ki se udejstvuje v svobodni improvizaciji, free jazzu, jazzu in rockerskih ter indie rockerskih zasedbah. Ob študiju muzikologije je študiral kontrabas na Deželnem konzervatoriju v Celovcu. Učil se je tudi pri znanemu slovenskemu improvizatorju Zlatku Kaučiču, pri katerem je sodeloval v njegovih večjih zasedbah (Orchestra Senza Confini, Kombo, Cerkno Jubileum Orchestra), z bratom Vidom Drašlerjem in pihalcem Markom Karlovčecom tvori ognjevit free jazzovski trio DKD Trio, s katerim so povili ploščo in nastopali doma in v tujini. Je član Balžarlorsky-Drašler 3o, ansambla Olfamoštvo, kolektiva Oholo!, tria TiTiTi in zasedbe bobnarja Aleša Rendle, veliko pa sodeluje z Mariom Rechternom in Lindo Sharrock, Aleksandrom Škorićem in Benedictom Taylorjem. V letu 2018 je posnel solistično ploščo za kontrabas The Balloon Catcher. Aktiven je tudi kot organizator dogodkov na Vrhniki in v Bistrici ob Sotli.

Līmen II: Tilen Lebar - kompozicija, elektronika / Sae Lee - klavir / Mauricio Valdés San Emeterio - distribucija zvoka
V februarju 2021 sem po spletu okoliščin naletel na termin liminal spaces, ki v slovenskem prevodu nima drugačne označbe kot prehodni prostor. Tovrstna označba se nanaša na zapuščene stanovanjske objekte, hodnike, podhode, trgovske centre, pisarne, skladišča, tovarne itd. Prvotna namembnost vseh teh prostorov je seveda, da so zapolnjeni in obljudeni. S tem ko postanejo zapuščeni, izgubijo tudi svoj prvotni namen. Ob obisku tovrstnih lokacij ljudje poročajo o individualn ih ali celo kolektivnih emocionalnih in spominskih reakcijah, seveda znotraj širšega kulturnega okolja posameznice/posameznika. Te vključujejo dva fenomena: anemoia, ki se po svoji definiciji nanaša na doživljaj nostalgičnosti do časa ali obdobja, ki ga posameznica/ posameznik nista doživela, in kenopsia, ki označuje doživljanje atmosfere posameznega zapuščenega prostora, ki prinaša zunajkontekstualno zamolklost, kakršna prej ni bila prisotna, saj sta okolje ali prostor v svoje delovanje vključevala množice ljudi. Prehodni prostori tako omogočijo izkustvo obeh omenjenih fenomenov. Ob nadaljnji raziskavi sem naletel na mnogoterost termina liminal, ki ga najdemo na primer v antropologiji in folklori (npr. iniciacijski obredi), religiji (vnebohod, reinkarnacija), psihologiji (stanje percepcije in prehodnost, faza senzornega zazanavanja) ali filozofiji (mejnik med »enostjo« in »drugostjo«). V primeru iniciacijskih obredov mi je teorija Arnolda van Gennepa približala antropološki pogled na prehodnost. Gennep je strukturiral termin liminality in ga v tem kontekstu povezal z latinsko besedo Līmen, ki izraža ravno prehodnost ali prehod. Skladba Līmen II razvija naprej mojo fasciniranost nad tovrstno prehodnostjo in je nadaljevanje dela Līmen, ki je vključevalo zvočni instalaciji, koncert za flavto, klarinet, zvočni zapis in živo elektroniko ter je konceptualno izrabljal antropološko definicijo iniciacijskih obredov, ta pa ravno tovrstno prehodnost prostora izraža skozi tridelno Gennepovsko strukturo. Līmen II je prav tako razdeljen na tri dele. Prvi se navezuje na »pre-liminality«, ki na metaforičen način zapušča prvotno stanje in v tem primeru realizira minimalistično sozvočje tremola, ki ga izvajamo s koščkom gume na začetku klavirske strune fis1 in postopoma odpiramo prostor z izoliranimi alikvoti na struni sami. Alikvoti se postopoma oglašajo skozi imerzivno šestkanalno zvočnost. Okolje ne dopušča razvoja in je z vidika harmonije, zvoka in makroforme izredno statično. Notranje ravnovesje, ki se v tem primeru nanaša na ambisonična zvočna gibanja posameznih delcev harmonije, dopušča in opozarja na živost zvočnega materiala. V drugem delu »liminality« postopoma vključujem druge razširjene zvočne tehnike, ki zaobjemajo zgoščevanje zvočnega materiala preko lokovanja z vrvico iz umetne snovi, ki pravzaprav povzroča »dronovske« zvočnosti, ki se postopoma zlivajo s poprej omenjenim »pre-liminality« in odpirajo širino harmoničnega spektra. Vključevanje zvoka z drgnjenjem gume ob strune postopoma vključuje zvočne odnose z uporabo e-lokov in s tem odpira mikroprocese (vključujoč interference z mikrotonalnimi razlikami in utripajočo zvočnost). Postopen prehod na »post-liminality« privede do svetlih perkusivnih barv in s tem iskanja palet, ki se v prehodu zlijejo s tehniko prepariranega registra v klavirju, skoki magnetov na strune in občasnimi udarci steklenih objektov ob notranji okvir klavirja. Makrostruktura se tako navezuje na striktno predpisan sekvenčni razvoj dogodkov, ki omogočijo spremembe identitete prej omenjene statičnosti v »destruktivnost« in težijo k razgibanosti zvoka znotraj mikroprocesov ter makrostrukture, ki zaobjema razvoj zgoščevanja in postopoma gradi svojo polnost skozi »prostorsko« razporeditev zvoka. Post-liminality ponovno privede do povezav statičnega zvoka, ki pa je spremenjen in distorziran.
(Tilen Lebar)

Pianistka Sae Lee je po študiju na Glasbeni šoli Toho Gakuen v Tokiu z odliko diplomirala iz klavirja in komorne glasbe na Konservatoriju v Parizu pri Michelu Beroffu in Ericu Le Sageu. Je prvonagrajenka več tekmovanj, med njimi mednarodnih klavirskih tekmovanj mesta Padove in Alberta Roussela ter tekmovanj komorne glasbe Fnapec v Franciji, Carlo Soliva v Italiji in Cidade de Alcobaça na Portugalskem. Lee je nastopila na odrih pomembnih festivalov in dogodkov, kot Klavirski festival Enghien (Francija), na mednarodni konferenci Nevada-Semipalatinsk pod pokroviteljstvom kazahstanske vlade in UNESCA ter v televizijskem programu japonske nacionalne televizije NHK Classic Club. Kot solistka je koncertirala s Sofijsko in Plevensko filharmonijo, orkestrom Musica Collegia mesta Kojima, Filharmoničnim orkestrom Kansai, orkestrom Opus sinfonia iz Osake in Orkestrom Slovenske filharmonije. Umetniško sodeluje z baletnimi plesalci svetovnega slovesa, kot so Aurélie Dupont (direktorica in prva balerina Baleta Pariške nacionalne opere), Kevin O’Hare (direktor londonskega Kraljevega baleta) in Rachel Beaujean (umetniška direktorica Nizozemskega nacionalnega baleta). Trenutno je zaposlena na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.

Mehiški skladatelj, kitarist in improvizator Mauricio Valdés san Emeterio živi od leta 2011 v Sloveniji, kjer nadaljuje s svojimi raznolikimi dejavnostmi, največkrat povezanimi z elektroakustično glasbo. Študiral je pri Robertu Moralesu, Joséju Luisu Castillu in Åkeju Parmerudu. Kot skladatelj, organizator in raziskovalec je vpet v mednarodno dogajanje prek dela za mehiške ustanove (fundacija Harp Helú, akademija za komorno glasbo Instrumenta, Mehiški center za glasbo in zvočne umetnosti CMMAS), kot raziskovalec pa je sodeloval tudi z Millerjem Puckettejem, avtorjem sistemov Max/ MSP in Pure Data. Valdés ustvarja v različnih zvrsteh elektroakustične glasbe in zvočne umetnosti. Sprva je skladal predvsem fiksirana elektroakustična dela s kompleksnimi obravnavami raznolikega gradiva in postopno razvil vse bolj izrazito uporabo prostorskega zvoka, ki se je še posebej odrazila v 34-kanalnem delu Santa Muerte (2017). V zadnjem desetletju se ob razvijanju orodij za prostorsko projekcijo elektroakustičnih del usmerja v živo elektroniko in povezovanje skladanja z improviziranjem, predvsem na kitari, tudi preparirani, in za razvoj te prakse od leta 2010 razvija aplikacijo Arenero za živo elektroakustično modifikacijo. Trenutno deluje kot vodja avdio in tehničnih raziskav v laboratoriju HEKA pod okriljem društva PiNA v Kopru.

Tilen Lebar (1993) je saksofonist, skladatelj in improvizator ter eden tistih mladih glasbenikov, ki segajo onkraj svoje prvotne vloge interpreta, instrumentalista. Lebar je med študijem saksofona na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani ustvaril opazen skladateljski opus in sodeloval pri izpeljavi večerov kompoNISITI z deli študentov Akademije, ki ne študirajo kompozicije. Po neformalnem kompozicijskem mentorstvu Uroša Rojka na ljubljanski Akademiji je opravil magistrski študij kompozicije na Kraljevem konservatoriju v Den Haagu na Nizozemskem v razredih Petra Adriaansza, Cornelisa de Bondta in Guusa Janssena. V njegovi glasbi lahko opazujemo posebno pozornost do individualnih instrumentalnih tehnik in njihove barvne skladnosti, temeljito poznavanje tradicije zahodne umetne glasbe in hkrati eksperimentalnih tokov. Pozornost do celovite glasbene izkušnje je pokazal s celovečernim projektom Plastenje časa in delom Līmen, spojem prostorsko specifične instalacije in cikla skladb za flavto, klarinet in elektroniko. Med drugimi sodeluje z ansambli Asamisimasa, Contrechamps, Oerknal, Slagwerk Den Haag in institucijami, kot sta Eksperimentalni studio Jugozahodnega nemškega radia ter Nizozemska nacionalna opera in balet.

Ustavite se. / Stop. (2021): Nina Dragičević – kompozicija, besedilo / Irena Z. Tomažin – glas
“Vadite se umirjenosti, gospa Woolf,” rečejo Virginii Woolf. “Tudi kultura mora delati denar,” reče tisti prostak. “Nimam časa,” reče tako rekoč vsakdo. Pa da “čas je denar.” Mora torej kulturnica delati čas? Hitrost, ki naj bi čas privarčevala in torej privarčevala denar, naj bi s tem ustvarila pogoje za ustvarjanje obeh, posameznici pa preživetje. V zvočnosti vdiha in izdiha, akceleraciji vitalnosti, se zgošča sodobnost. V tresavici jezika zveneči ritem preživetvene sile. Poslušati posameznico pomeni poslušati cel svet.

Nina Dragičević je književnica, skladateljica in doktorica sociologije. Je avtorica več knjig (knjig Kdo ima druge skrbi (2014), Slavne neznane (2016), Med njima je glasba (2017), Ljubav reče greva (2019) in To telo, pokončno (2021)), elektroakustičnih kompozicij in zvočnih instalacij. Leta 2016 je izšel njen album Parallelax, leta 2019 pa album z elektroakustično opereto Gospa, tega v realnosti ni. Je tudi umetniška vodja Mednarodnega simpozijskega festivala Topografije zvoka. Leta 2021 je prejela Jenkovo nagrado, leta 2020 Župančičevo nagrado, leta 2018 je kot prva v zgodovini pesniške nagrade Vitez poezije prejela obe nagradi – nagrado strokovne žirije in nagrado občinstva. Bila je ožjem izboru za kritiško sito 2020, Veronikino nagrado 2019 in Jenkovo nagrado 2019, prejela je tudi svečano listino Univerze v Ljubljani za izjemne dosežke, leta 2018 pa je bila finalistka za evropsko nagrado Palma Ars Acustica.

Irena Tomažin je vokalistka in plesalka, ki deluje in ustvarja znotraj eksperimentalne improvizirane glasbe, v gibalno gledaliških predstavah ter poučuje svoje delavnice osredotočene na glas in gib pod imenom “moved by voice” oziroma “glasna delavnica” tako doma kot v tujini. Izdala je tri avtorske albume: Crying Games, Taste of Silence in Cmok v grlu. V svojem glasbenem oziroma zvočno eksperimentalnem delu raziskuje in razvija pokrajine glasu, ki spajajo tako besede, fragmentirane tekste, (tradicionalno) melodično petje kot tudi razširjene vokalne tehnike, vključujoč šume, tleske oziroma zvoke ustne votline, ki ne pripada (samo) glasu ampak tudi telesu. Nastopa solo in v raznih zasedbah s številnimi glasbeniki: Tomaž Grom, Lee Patterson, Xavier Charles, Christof Kurzmann, Jonas Kocher, Gaudenz Badrutt, Šalter Ensemble, Matej Bonin in drugimi. S svojim solo projektom iT in kot vokalistka je sodelovala na mnogih festivalih tako doma kot tudi v tujini. Njene kompozicije za glas in telo so bile izdane v knjigah Mathieu Copelanda Une exposition à être lue in Chorégraphier l’exposition ter uprizorjene v Ženevi, Parizu in Madridu. Doslej je ustvarila deset avtorskih vokalno-gibalnih predstav, v katerih raziskuje povezave med glasom, gesto, telesom, prostorom in zvočnostjo.

GRIFF: Ingrid Schmoliner - klavir / Emilio Gordoa – vibrafon in objekti / Adam Pultz Melbye - kontrabas
Zasedba GRIFF, ustanovljena leta 2017, je nastopila na prizoriščih in festivalih po Nemčiji in Avstriji, spomladi 2021 pa je izdala svoj debitantski album pri založbi Inexhaustible Editions.
Kombinacija klavirja, basa in vibracij je popolnoma navdihnjena, vsak inštrument sije kot pločevina hladnega srebra na temnem nebu. (www.thesoundprojector.com)
GRIFF je hkrati zmeden in vabljiv, dobrodošlo povabilo, da še naprej ugibate. (Bille Meyer, Dusted Magazine)
Pianistka in vokalna umetnica Ingrid Schmoliner živi in deluje kot freelance glasbenica, skladateljica, kustosinja in pedagoginja na Dunaju. Umetniško se giblje v zvrsteh nove glasbe, eksperimentalno-improvizirane glasbe, avantgardne glasbe, free jazza, folk fusiona in ljudske glasbe. Prav tako se v svojem delu fokusira na interdisciplinarno sodelovanje s plesalci, koreografi in video umetniki. Sodelovala je z umetniki, kot so Joachim Badenhorst, Joelle Leandre, Liz Albee in Frantz Hautzinger.

Adam Pultz Melbye je danski kontrabasist, elektro-akustični skladatelj, programer in raziskovalec, ki trenutno živi v Berlinu. Kot samostojni umetnik ter z več lastnimi in so-vodenimi projekti je veliko gostoval po Evropi, ZDA, na Japonskem in v Avstraliji. Ustvarja zvočne instalacije in pogosto sodeluje s plesalci, filmskimi ustvarjalci in vizualnimi umetniki. Njegova sodelovanja vključujejo Evana Parkera, Lotte Anker, Pata Thomasa, Axela Dörnerja in Julio Reidy.

Emilio Gordoa je mehiški vibrafonist, tolkalec in zvočni umetnik, ki živi in dela v Berlinu. Njegovo delo je bilo predstavljeno na številnih festivalih po Evropi, Srednji Ameriki in Avstraliji, zanj pa je pogosto značilno sodelovanje z drugimi umetniškimi oblikami. Nastopal je z Ute Wassemann, Johnom Butcherjem, Johnom Edwardsom, Nateom Wooleyjem, Yuko Kaseki in številnimi drugimi.

sobota, 2.4. 2022
koncert udeležencev glasbene delavnice (vodi Jonas Kocher)
Glasbenice in glasbeniki:
Tilen Kravos, Žiga Ipavec, Vid Drašler, Jure Boršič, Ina Puntar, Žiga Jenko, Lola Mlačnik, Jernej Babnik Romaniuk, Marko Jenič

Jonas Kocher je zvočni umetnik in harmonikaš, rojen leta 1977. Močno ga zanimajo procesno usmerjena dela, nestabilne situacije in improvizacija. Aktiven je v številnih umetniških in družbenih kontekstih, njegovi stalni sodelavci so glasbeniki, kot so Joke Lanz, Axel Dörner, Jacques Demierre, Hans Koch, Gaudenz Badrutt, Tomaž Grom ali Bertrand Denzler. Sodeluje tudi z Radujem Malfattijem, Ireno Tomažin, Kasperjem T.Toeplitzom, Christofom Kurzmannom, Christianom Kestenom, Michelom Donedo, Kaijem Fagaschinskyjem in številnimi drugimi. Jonas Kocher je kot zvočni umetnik in skladatelj realiziral dela, ki se nahajajo med komponiranimi gledališkimi, instalacijskimi in koncertnimi deli. K predstavitvi svojega dela kot harmonikaša ali skladatelja so ga vabili večji festivali, kot so Festival Météo Mulhouse, Festival Le Bruit de la Musique, Art Bienale Thessaloniki, Music Unlimited Wels, Ring Ring Festival Beograd, Cerkno Jazz Festival…

Doug Hammond Griot solo performance – glas, bobni, sanza
Doug Hammond je ameriški skladatelj, pisatelj, tolkalec, pevec in producent, ki živi in dela v Linzu v Avstriji. Aktiven je že približno 6 desetletij in je sodeloval z več znanimi imeni, kot so Charles Mingus, Nina Simone, Sonny Rollins, Ornette Coleman, Betty Carter, James Blood Ulmer ...

Glasba, ki je osebna za vsakega poslušalca: groove, gibanje in blues; jazz, pesmi, govorjena beseda in rap; nihanje v vse smeri, od korenin do vrha drevesa ali cvetenja vrtnice. Strastna predaja v zvoku! Performiranje s CDjev/LPjev/knjig. Odrska predstavitev glasbene pustolovščine v tem živem, živahnem 21. stoletju, za izkušnjo koncertirane fantazije. Živa pustolovščina v zvoku in izrazu.

Step That Resonates: Zlatko Kaučič - bobni / Agustí Fernándes - klavir / Martin Küchen – saksofon
Zlatko Kaučič je domači bobnar, tolkalist in skladatelj. Leta 2018 je praznoval štirideset let ustvarjanja na področju jazzovske in improvizirane glasbe ter mentorstva mladim glasbenikom. Pri njemu gre za kreativnost onstran klišejev, čistost glasbe, glasbo, ki tvega, ki provocira, ki da misliti, je kompleksna in preplet raznih glasbenih jezikov. Nujna kilometrina in izkušnje, ne le glasbene temveč tudi življenjske izkušnje. Izdal je nad 60 zgoščenk, od katerih so nekatere postale prepoznavne doma in v tujini. Iz njegovega obsežnega opusa jih je bilo kar nekaj uvrščenih na razne lestvice in v izbore najboljših. V Novi Gorici vodi skupino »Kombo« in glasbeno šolo. Zasnoval je Brda Contemporary Music Festival, ki ga kurira od leta 2011. Gostoval je na številnih pomembnih festivalih ter igral in snemal z velikimi imeni in inovatorji na področju jazza in improvizirane glasbe, kot so John Lewison, Keeny Wheeler, Paul Bley, Albert Mangelsdorff, Chico Freeman, Louis Sclavis, Peter Brötzman, Aleksander Balanescu, Ken Vandermark, Joëlle Léandre, Marc Ribot, Evan Parker in mnogi drugi. Posnel je glasbo za nekaj filmov in sodeloval v dokumentarcih v Španiji.

Agustí Fernández (Palma de Mallorca, 1954) je z odlično zasnovano kariero ter širokim in zasluženim mednarodnim ugledom eden od španskih glasbenikov velike mednarodne projekcije in svetovne reference na področju improvizirane glasbe. Fernández je sodeloval z odličnimi improvizatorji, kot so Peter Kowald, Derek Bailey, Evan Parker, Joe Morris, Barry Guy, Zlatko Kaučič, Mats Gustafsson in Peter Evans, a.m.o., ter s številnimi improvizatorji po vsem svetu. Je ali je bil član zasedb: Evan Parker Electro-Acoustic Ensemble, Barry Guy New Orchestra, Blue Shroud Ensemble, Mats Gustafsson Nu Ensemble in London Jazz Composers Orchestra, a.m.o. Do danes je izdal več kot 250 zgoščenk.

Švedski virtuoz saksofona Martin Küchen (1966) se počuti enako domače v free jazz bendih in projektih, ki se premikajo proti avantgardi. Na free jazz sceni je aktiven od sredine devetdesetih, ko je nastopal na ulicah in na postajah metroja v Stockholmu. Do zdaj je postal eden izmed vodilnih novih glasov v sodobni improvizirani glasbi, vodil je skupine, kot so Trespass Trio, Angles in All Included. Njegova nedavna sodelovanja vključujejo due s Keithom Rowejem, Andersom Lindsjöjem, Dimitro Lazaridou-Chatzigoga ali Stevom Nobleom. Küchen gostuje na mednarodnih turnejah na področjih jazza in glasbe, povezane z improm, v različnih formacijah in solo.