(Ne)poslušno 2023 program

1. Abdelnour / Mayas

Christine Abdelnour – saksofon, Magda Mayas – klavir

3. Christian Weber – kontrabas

1. Kravanja / Balžalorsky – predstavitev albuma Spomini slane puščave

Ana Kravanja – violina, Vitja Balžalorsky – kitara

2. Glitch

Emilie Škrijelj – ozvočena in preparirana harmonika

3. Schnell

Pierre Borel – saksofon, Antonio Borghini – kontrabas, Christian Lillinger – bobni

1. Koncert udeležencev glasbene delavnice

Koncert petih solov je v okviru cikla Zvokotok zasnovala Nina Dragičević.

Vid Drašler – bobni

3. Banquet of Consequences

Pierre Borel – saksofon, Tobias Delius – saksofon, klarinet, Rieko Okuda – klavir, Anil Eraslan – violončelo, Antonio Borghini – kontrabas, Steve Heather – bobni

Christian Weber – glasbena delavnica

(Ne)poslušno že od leta 2012 nastaja v produkciji Zavoda Sploh v sodelovanju z zavodom En-Knap.

Sofinancirata ga Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.

S podporo: The Swiss Arts Council Pro Helvetia

1. Christine Abdelnour – saksofon / Magda Mayas – klavir
Nadvse izkušeni, tehnično in kreativno karseda prefinjeni inštrumentalistki, ki ena ob drugi, v takšnih in drugačnih zvočnih in obzvočnih konfiguracijah, svoje variante izraznosti skupaj pleteta že od leta 2005, ko sta se spoznali na festivalu Iritjal v Bejrutu. Morda je res, da bo njun nastop utemeljen na goli saksofonski in klavirski godbi, a obe do temeljnega inštrumenta pristopata z neprimerljivo širšo senzibilnostjo, brez večjega ozira na utemeljene zvočne konvencije; skratka celostno – v polnem pomenu besede. Christine in Magda se zvoka, zvočnih potencialov lotevata skoraj povsem mimo tradicionalnih pripovednih učinkov – zvok je prvenstveno koncipiran kot večno gnetljiva tvarina, pripravna za mnogotere modulacije in dekonstrukcije, obhode v neznano, v vsa še ne obdelana akustična polja. Prav tako se raba samega inštrumenta prelevi v načelno preizkušanje mej, očitnih fizičnih limitov; zvočnost je premišljeno razširjena, pričakovani inštrumentalni standard razpotegnjen do točke tvorjenja pravega malega orkestra najrazličnejših tekstur, barv, včasih manj, včasih bolj glasnih tišin, prepihov, šumov in intuitivne ritmike.

2. Na ta veseli dan kulture
večkanalna zvočna instalacija
Tomaž Grom s 111-imi ustvarjalkami in ustvarjalci

»Bojazljiva rit redko spusti vesel prdec.«
Luteranska modrost

Zvočna instalacija se osredotoča na naše razmerje do dela, naše užitke, tesnobe in obsesije povezane z delom, ujetnike lastnega dela in ekonomsko suženjstvo, poblagovljenje dela kot vrednosti na trgu dela, normativni diktat družbeno koristnega dela-človeka-dejavnosti …

Avtorji zvočnih materij:
Aleš Hvasti, Ana Čigon, Andraž Polič, Andrej Boštjančič, Andrej Fon, Andrej Koruza, Andrej Morovič, Anita Wach, Anja Novak, Aphra Tesla, Arjan Pregl, Barbara Kukovec, Beno Novak, Blaž Božič, Blaž Lukan, Blaž Šef, Bojan Jablanovec, Boris Petković, Borja Močnik, Borut Kržišnik, Boštjan Gorenc, Boštjan Perovšek, DISKOlektiv, Dragana Alfirević, Drago Ivanuša, Dušan Teropšič, Eduardo Raon, Gal Škrjanec Skaberne, Gašper Piano, Gregor Gruden, Gregor Podlogar, Igor Remeta, Igor Štromajer, Ina Puntar, Irena Z. Tomažin, Iuna Ornik, Ivan Peternelj, Ivo Poderžaj, Iztok Kovač, Jaka Šimenc, Jan Rozman, Janez Janša, Janez Janša, Janez Križaj, Jaša Mrevlje, Jošt Drašler, Jože Bogolin, Jure Boršič, Jurij Konjar, Katarina Juvančič, Katarina Stegnar, Katja Legin, Kristina Aleksova, Le Singe Executif, Lenka Đorojević, Leon Vidmar, Luka Juhart, Luke Dunne, Marcandrea Bragalini, Mare Bulc, Marko Jenič, Marko Mandić, Martin Ukmar, Matej Ocepek, Matej Recer, Matej Stupica, Mateja Pucko, Matija Vastl, Mauricio Valdés San Emeterio, Meta Grgurevič, Miha Bezeljak, Miha Ciglar, Miha Horvat, Milko Lazar, Mojca Zupančič, Nataša Živković, Nejc Prah, Nika Rozman, Nina Fajdiga, Nina Meško, Olja Grubić, Omar Ismail, Polona Janežič, Primož Bezjak, Primož Čučnik, Primož Sukič, Rok Kravanja, Rok Zalokar, Ryuzo Fukuhara, Samo Kutin, Sebastian Cavazza, Stane Tomazin, Suzana Koncut, Špela Trošt, Tao G. Vrhovec Sambolec, Tea Vidmar, Tina Janežič, Tine Grgurevič, Tomaž Grom, Tone Škrjanec, Urban Kušar, Uroš Kaurin, Urša Adamič, Urška Preis, Vanja Djuran, Vesna Godler, Vitja Balžalorsky, Vito Weis, Zala Dobovšek, Žiga Ipavec, Žiga Jenko, Žigan Krajnčan.

3. Christian Weber – kontrabas
Zagotovo eden bolj učinkovitih in plodnih trenutno delujočih basistov v evropskem prostoru bo tokrat po zvenskih prostranstvih kontrabasovskega inštrumenta postopal sam. Švicarski glasbenik, ki redno nastopa z ansambli za sodobno komponirano glasbo, producira muziko za film, gledališče, raznorodne plesne performanse, hkrati pa znano plemenito udriha kot član dadaistične rokovske formacije Sudden Infant, je skozi leta pokazal, da zna po svojem inštrumentu poseči izrazito širokopotezno. Že skoraj docela nonšalantno pravzaprav sopostavlja kreativno-tehnične kontraste ostrih pizzicatov in perkusivnih topotov, omamnih razmazovanj in zbadanj z lokom, pretkanih preseganj gole strunske godbe, kjer še najdiskretnejši predeli okvirja inštrumenta ne ubežijo pred glasbenim potencialom. Poleg zavidljive muzikalne opreznosti, ki jo izkaže v solo kontekstih, pa Webber večkrat plete tudi z nadvse močnim, a v nobeni instanci predvidljivim pripovednim zagonom – izpostavljeni motivi so v nepsrestanem gibanju, občutenjski vzorci so jasni, a po naravi pač toliko variabilni, da se praktično vse poslušalčeve tematske slutnje kažejo kot skrajno nestanovitne, malone utekočinjene.

1. Ana Kravanja – violina, Vitja Balžalorsky – akustična kitara
Kar združuje Ano in Vitjo in kar se navsezadnje rado pokaže na njunih skupnih nastopih, je neke vrste globoka senzibilnost za izredno oprezno muzikalno komunikacijo in zvočno kombinatoriko, ki jo črpata z aktom neprestanega in vsestranskega zvenskega novačenja. Dva standardna strunska inštrumenta in kontekst njune sopostavitve v godbi so v enem oziru vselej pripravni za kakšne tradicionalistične konotacije, a angažmaji Ane in Vitje so kakršnimkoli jezičnim omejitvam vedno vneto oporekali. Lahko bi rekli, da muzicirata karseda popotniško – vseskozi ostajata na preži za svežimi možnostmi zvenskih razširitev; brenčita, cvilita, postopata z nepredvidljivimi intervali, vsak zvok najde svoje mesto, vsak najmanjši glasbeni dogodek dobi priložnost nadaljnjega razvoja,vendar na način, da so vse poti in ovinkarjenja prepuščena vpadljivo vzajemnim intuicijskim prepuščanjem. Svobodnjaško muziciranje v duu je seveda sploh dobra priložnost za izkazovanje zmožnosti držanja koncentracije ter obče niti v kolektivnih godbenih procesih in po vsem, kar smo od niju do danes že imeli priložnost slišati, sta Ana in Vitja prav zagotovo muzičista, od katerih ne gre pričakovati nič drugega kot neprimerlljivo plodno in živopisano zvočno krojenje.

2. Emilie Škrijelj – harmonika, elektronika
Emilie, preprosto rečeno, od svoje harmonike zahteva veliko. A se ji veliko, če že ne vse, tudi povrne. Pod njenimi prsti in neomajnim kreativnim zagonom inštrument postane igrivo polje abstrakcij, umetelnih zvočnih zabrisov in, lahko bi rekli, nepredstavljivih slik, polnih najrazličnejših tekstur, vrezanih s topoti, klofutami, drgnjenji, krčevitimi raztezovanji in tehnološkimi adaptacijami. Skozi njene pretkane medigre pronica slutnja, kot da želi izstisniti zrak in z njim vse mogoče zvočne pojavnosti iz še najmanjših kotičkov in lukenj inštrumenta, kot da ob vsakokratni godbeni situaciji izvaja neke vrste muzikalno vivisekcijo in se podaja v globinska raziskovanja najneznatnejših anatomskih značilnosti harmonike. Med drugim se v svojih delih in nastopih ukvarja tudi z neposrednim vzporejanjem z elektroakustičnimi pristopi in metodami, ko v kontekstih raziskovanja raznih gramofonskih intervencij, modularnih sintetizatorjev in terenskih posnetkov harmoniko zapelje na neskončno variabilen teritorij elektronske obdelave, manipulacij, prikrivanj in vmeščanj v popolnoma nove situacijske strukture.

3. Schnell: Pierre Borel – saksofon, Antonio Borghini – kontrabas, Christian Lillinger – bobni
Kako karseda celovito prestreči jazzovkse konvencije? Ob takšnih vprašanjih se nam hitro zvrsti kopica možnih, tudi najbolj teoretskih odgovorov in zgodovinskih referenc na vse občudovanja vredne poskuse radikalne demokratizacije procesa muziciranja in odnosov med glasbenimi elementi, popolne izravnave muzicističnih vlog, razbremenitve forme in razpustitve kakršnihkoli solističnih vzgibov. Pierre Borel, Antonio Borghini in Christian Lillinger zadevo speljejo v svojskem, recimo temu elegantno retrospektivnem zamahu. Tradicijo in njene konvencije prekoračijo tako, da jo v prvi vrsti celostno zaobjamejo, študiozno dekonstruirajo in v ključnem trenutku pospešijo njene stagnirajoče temlje in integralne klišeje. Za osnovo si namreč vzamejo bebopovske postulate in izrazoslovje, z namenom, da bi jih skozi živo, muzicistično in z njo eksplicitno telesno prakso transformirali do točke, kjer tako na individualni kot kolektivni ravni godejo na samih skrajnih robovih muzikalnih sposobnosti, kjer kreativne vajeti in generativno vlogo prevzamejo goli mišični spomin, intuicija in glasbeno nezavedno. Skratka, kompletna, predvsem pa tenkočutna akceleracija – skozi radikalen poseg v standardizirano, v najosnovnejši temelj jazzovske tendence ponovno vrinejo improvizacijo.

2. Zvokotok (kuratorica Nina Dragičević)
Program
Wadada Leo Smith,  Jaya (2010)
Vid Drašler – bobni
Luka Juhart – harmonika
Hanan Hadžajlić – flavta
Bojan Krhlanko – bobni
Irena Yebuah Tiran – glas

Letošnji Zvokotok, ki ga kurira Nina Dragičević, se prvenstveno ukvarja s temeljnim širjenjem objekta izvora zvoka in posega v vizualno, v obdelavo teksta, intertekstualnosti. Tokratni predmet dela ali bolje osnova za globoko povezovalno interpretativno akcijo bo čudovita grafična kompozicija Jaya, ki jo je leta 2010 osnoval famozni Wadada Leo Smith. Čikaški AACM (Association for the Advancement of Creative Musicians), katerega integralen del je bil v svojem času tudi Smith, je sploh znan po kovanju živahne dialektike med improvizirano in formalno notirano glasbo. Smith je skozi leta zgradil stanovitno in izčrpno ideologijo okoli improvizirane glasbe in ilustrirane partiture – Ankhrasmation ji pravi (neologizem, sestavljen iz “Ankh”, egipčanskega simbola za življenje, “Ras”, etiopske besede za vodjo, in “Ma”, univerzalnega izraza za mamo). Njegove partiture se znano skoraj povsem izogibajo tradiconalnim oznakam in usmeritvam in dajejo prednost simboličnim aranžmajem živahnih barv, linij in oblik. Še bolj ključno (prav tako kot docela skladno s konceptom letošnje edicije Zvokotoka) pa se zdi Smithovo razumevanje komponistične in izvajalske prakse kot inherentno družbene, povezovalne dejavnosti – individualni interpretativni aparati in ekspertize vseh sodelujočih so pomembne vsaj toliko, kolikor je ključna praksa medosebnega poslušanja in vzajemnega grajenja skupne, celostne zvočne tvarine.

3. Banquet of Consequences: Pierre Borel – altovski saksofon, Tobias Delius – tenorski saksofon, klarinet, Rieko Okuda – klavir, Anil Eraslan – violončelo, Antonio Borghini – kontrabas, Steve Heather – bobni
S povsem svežim projektom italijanski kontrabasist Antonio Borghini predstavlja svoje mnoge skladatlejske zamisli in ambicije. Njegovo poglavitno polje zanimanja je vedno bila kolektivna godba in utemeljevanje širokopoteznih strategij za razvijanje intrigantnih presekov komponističnega dela in skupinske improvizacije, katere vitalnost se kaže v raznorodnih besednih in telesnih komunikacijskih medigrah. Že denimo v muziciranju izmuzljivega kvarteta Die Hochstapler, ki je lansko leto v sklopu Defonije nastopil v metelkovski Gromki, se obelodanijo podobni kreativni principi – malone kvartopirski znakovni dialog, ki žene godbo v fluidna prehajanja med neizpodbitno intuitivnim muziciranjem in vnaprej pripravljenimi strukturami –, a novi Banquet of Consequences zagotovo predstavlja še obsežnejši potop v tankočutne akcije skupinskega angažmaja in nagona po individualni invenciji v trenutku.

Besedila je pripravil Luka Hreščak