6.–8. april 2023, Španski borci
1. Abdelnour / Mayas
2. Na ta veseli dan kulture
3. Christian Weber – kontrabas
1. Kravanja / Balžalorsky – predstavitev albuma Spomini slane puščave
2. Glitch
3. Schnell
Pierre Borel – saksofon, Antonio Borghini – kontrabas, Christian Lillinger – bobni
1. Koncert udeležencev glasbene delavnice
2. Kompozicija: Wadada Leo Smith, Jaya (2010)
Koncert petih solov je v okviru cikla Zvokotok zasnovala Nina Dragičević.
3. Banquet of Consequences
Pierre Borel – saksofon, Tobias Delius – saksofon, klarinet, Rieko Okuda – klavir, Anil Eraslan – violončelo, Antonio Borghini – kontrabas, Steve Heather – bobni
Jaša Bužinel: Slovenska glasba na dosegu dlani: pomen platform za pretakanje glasbe
(Ne)poslušno se ukvarja z uprizarjanjem, razvojem, reflektiranjem in širjenjem raziskovalnih praks v glasbi in zvočenju. Sklop raznovrstnih dogodkov, srečevanja, predstavljanja založniška dejavnosti, udejanjanje mednarodnih mreženj in diskusije za šankom večplastno naslavljajo to pestro ustvarjalno polje. (Ne)poslušno druži gostujoče glasbenike, zainteresirane domače ustvarjalce, publiko in strokovno javnost. Kot tak ni zgolj festival določene glasbe, marveč je tudi in predvsem udejanjanje odprtosti, sodelovanja in fleksibilnosti.
(Ne)poslušno že od leta 2012 nastaja v produkciji Zavoda Sploh v sodelovanju z zavodom En-Knap.
Sofinancirata ga Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.
1. Christine Abdelnour – saksofon / Magda Mayas – klavirNadvse
izkušeni, tehnično in kreativno karseda prefinjeni inštrumentalistki, ki
ena ob drugi, v takšnih in drugačnih zvočnih in obzvočnih
konfiguracijah, svoje variante izraznosti skupaj pleteta že od leta
2005, ko sta se spoznali na festivalu Iritjal v Bejrutu. Morda je res,
da bo njun nastop utemeljen na goli saksofonski in klavirski godbi, a
obe do temeljnega inštrumenta pristopata z neprimerljivo širšo
senzibilnostjo, brez večjega ozira na utemeljene zvočne konvencije;
skratka celostno – v polnem pomenu besede. Christine in Magda se zvoka,
zvočnih potencialov lotevata skoraj povsem mimo tradicionalnih
pripovednih učinkov – zvok je prvenstveno koncipiran kot večno gnetljiva
tvarina, pripravna za mnogotere modulacije in dekonstrukcije, obhode v
neznano, v vsa še ne obdelana akustična polja. Prav tako se raba samega
inštrumenta prelevi v načelno preizkušanje mej, očitnih fizičnih
limitov; zvočnost je premišljeno razširjena, pričakovani inštrumentalni
standard razpotegnjen do točke tvorjenja pravega malega orkestra
najrazličnejših tekstur, barv, včasih manj, včasih bolj glasnih tišin,
prepihov, šumov in intuitivne ritmike.
2. Na ta veseli dan kulturevečkanalna zvočna instalacija
Tomaž Grom s 111-imi ustvarjalkami in ustvarjalci
»Bojazljiva rit redko spusti vesel prdec.«
Luteranska modrost
Zvočna
instalacija se osredotoča na naše razmerje do dela, naše užitke,
tesnobe in obsesije povezane z delom, ujetnike lastnega dela in
ekonomsko suženjstvo, poblagovljenje dela kot vrednosti na trgu dela,
normativni diktat družbeno koristnega dela-človeka-dejavnosti …
Tomaž
Grom je k sodelovanju povabil številne umetnice in umetnike, ki delajo
na področju sodobne umetnosti. Vabilu se je odzvalo več kot 100
ustvarjalk in ustvarjalcev, nekateri so svoje delo opravili z veseljem,
drugi s tesnobo, tretji so ga vljudno zavrnili ali pa se povabilu sploh
niso odzvali.
Avtorji zvočnih materij:
Aleš
Hvasti, Ana Čigon, Andraž Polič, Andrej Boštjančič, Andrej Fon, Andrej
Koruza, Andrej Morovič, Anita Wach, Anja Novak, Aphra Tesla, Arjan
Pregl, Barbara Kukovec, Beno Novak, Blaž Božič, Blaž Lukan, Blaž Šef,
Bojan Jablanovec, Boris Petković, Borja Močnik, Borut Kržišnik, Boštjan
Gorenc, Boštjan Perovšek, DISKOlektiv, Dragana Alfirević, Drago Ivanuša,
Dušan Teropšič, Eduardo Raon, Gal Škrjanec Skaberne, Gašper Piano,
Gregor Gruden, Gregor Podlogar, Igor Remeta, Igor Štromajer, Ina Puntar,
Irena Z. Tomažin, Iuna Ornik, Ivan Peternelj, Ivo Poderžaj, Iztok
Kovač, Jaka Šimenc, Jan Rozman, Janez Janša, Janez Janša, Janez Križaj,
Jaša Mrevlje, Jošt Drašler, Jože Bogolin, Jure Boršič, Jurij Konjar,
Katarina Juvančič, Katarina Stegnar, Katja Legin, Kristina Aleksova, Le
Singe Executif, Lenka Đorojević, Leon Vidmar, Luka Juhart, Luke Dunne,
Marcandrea Bragalini, Mare Bulc, Marko Jenič, Marko Mandić, Martin
Ukmar, Matej Ocepek, Matej Recer, Matej Stupica, Mateja Pucko, Matija
Vastl, Mauricio Valdés San Emeterio, Meta Grgurevič, Miha Bezeljak, Miha
Ciglar, Miha Horvat, Milko Lazar, Mojca Zupančič, Nataša Živković, Nejc
Prah, Nika Rozman, Nina Fajdiga, Nina Meško, Olja Grubić, Omar Ismail,
Polona Janežič, Primož Bezjak, Primož Čučnik, Primož Sukič, Rok
Kravanja, Rok Zalokar, Ryuzo Fukuhara, Samo Kutin, Sebastian Cavazza,
Stane Tomazin, Suzana Koncut, Špela Trošt, Tao G. Vrhovec Sambolec, Tea
Vidmar, Tina Janežič, Tine Grgurevič, Tomaž Grom, Tone Škrjanec, Urban
Kušar, Uroš Kaurin, Urša Adamič, Urška Preis, Vanja Djuran, Vesna
Godler, Vitja Balžalorsky, Vito Weis, Zala Dobovšek, Žiga Ipavec, Žiga
Jenko, Žigan Krajnčan.
3. Christian Weber – kontrabasZagotovo
eden bolj učinkovitih in plodnih trenutno delujočih basistov v
evropskem prostoru bo tokrat po zvenskih prostranstvih kontrabasovskega
inštrumenta postopal sam. Švicarski glasbenik, ki redno nastopa z
ansambli za sodobno komponirano glasbo, producira muziko za film,
gledališče, raznorodne plesne performanse, hkrati pa znano plemenito
udriha kot član dadaistične rokovske formacije Sudden Infant, je skozi
leta pokazal, da zna po svojem inštrumentu poseči izrazito
širokopotezno. Že skoraj docela nonšalantno pravzaprav sopostavlja
kreativno-tehnične kontraste ostrih pizzicatov in perkusivnih topotov,
omamnih razmazovanj in zbadanj z lokom, pretkanih preseganj gole
strunske godbe, kjer še najdiskretnejši predeli okvirja inštrumenta ne
ubežijo pred glasbenim potencialom. Poleg zavidljive muzikalne
opreznosti, ki jo izkaže v solo kontekstih, pa Webber večkrat plete tudi
z nadvse močnim, a v nobeni instanci predvidljivim pripovednim zagonom –
izpostavljeni motivi so v nepsrestanem gibanju, občutenjski vzorci so
jasni, a po naravi pač toliko variabilni, da se praktično vse
poslušalčeve tematske slutnje kažejo kot skrajno nestanovitne, malone
utekočinjene.
1. Ana Kravanja – violina, Vitja Balžalorsky – akustična kitaraKar
združuje Ano in Vitjo in kar se navsezadnje rado pokaže na njunih
skupnih nastopih, je neke vrste globoka senzibilnost za izredno oprezno
muzikalno komunikacijo in zvočno kombinatoriko, ki jo črpata z aktom
neprestanega in vsestranskega zvenskega novačenja. Dva standardna
strunska inštrumenta in kontekst njune sopostavitve v godbi so v enem
oziru vselej pripravni za kakšne tradicionalistične konotacije, a
angažmaji Ane in Vitje so kakršnimkoli jezičnim omejitvam vedno vneto
oporekali. Lahko bi rekli, da muzicirata karseda popotniško – vseskozi
ostajata na preži za svežimi možnostmi zvenskih razširitev; brenčita,
cvilita, postopata z nepredvidljivimi intervali, vsak zvok najde svoje
mesto, vsak najmanjši glasbeni dogodek dobi priložnost nadaljnjega
razvoja,vendar na način, da so vse poti in ovinkarjenja prepuščena
vpadljivo vzajemnim intuicijskim prepuščanjem. Svobodnjaško muziciranje v
duu je seveda sploh dobra priložnost za izkazovanje zmožnosti držanja
koncentracije ter obče niti v kolektivnih godbenih procesih in po vsem,
kar smo od niju do danes že imeli priložnost slišati, sta Ana in Vitja
prav zagotovo muzičista, od katerih ne gre pričakovati nič drugega kot
neprimerlljivo plodno in živopisano zvočno krojenje.
2. Emilie Škrijelj – harmonika, elektronikaEmilie,
preprosto rečeno, od svoje harmonike zahteva veliko. A se ji veliko, če
že ne vse, tudi povrne. Pod njenimi prsti in neomajnim kreativnim
zagonom inštrument postane igrivo polje abstrakcij, umetelnih zvočnih
zabrisov in, lahko bi rekli, nepredstavljivih slik, polnih
najrazličnejših tekstur, vrezanih s topoti, klofutami, drgnjenji,
krčevitimi raztezovanji in tehnološkimi adaptacijami. Skozi njene
pretkane medigre pronica slutnja, kot da želi izstisniti zrak in z njim
vse mogoče zvočne pojavnosti iz še najmanjših kotičkov in lukenj
inštrumenta, kot da ob vsakokratni godbeni situaciji izvaja neke vrste
muzikalno vivisekcijo in se podaja v globinska raziskovanja
najneznatnejših anatomskih značilnosti harmonike. Med drugim se v svojih
delih in nastopih ukvarja tudi z neposrednim vzporejanjem z
elektroakustičnimi pristopi in metodami, ko v kontekstih raziskovanja
raznih gramofonskih intervencij, modularnih sintetizatorjev in terenskih
posnetkov harmoniko zapelje na neskončno variabilen teritorij
elektronske obdelave, manipulacij, prikrivanj in vmeščanj v popolnoma
nove situacijske strukture.
3. Schnell: Pierre Borel – saksofon, Antonio Borghini – kontrabas, Christian Lillinger – bobniKako
karseda celovito prestreči jazzovkse konvencije? Ob takšnih vprašanjih
se nam hitro zvrsti kopica možnih, tudi najbolj teoretskih odgovorov in
zgodovinskih referenc na vse občudovanja vredne poskuse radikalne
demokratizacije procesa muziciranja in odnosov med glasbenimi elementi,
popolne izravnave muzicističnih vlog, razbremenitve forme in razpustitve
kakršnihkoli solističnih vzgibov. Pierre Borel, Antonio Borghini in
Christian Lillinger zadevo speljejo v svojskem, recimo temu elegantno
retrospektivnem zamahu. Tradicijo in njene konvencije prekoračijo tako,
da jo v prvi vrsti celostno zaobjamejo, študiozno dekonstruirajo in v
ključnem trenutku pospešijo njene stagnirajoče temlje in integralne
klišeje. Za osnovo si namreč vzamejo bebopovske postulate in
izrazoslovje, z namenom, da bi jih skozi živo, muzicistično in z njo
eksplicitno telesno prakso transformirali do točke, kjer tako na
individualni kot kolektivni ravni godejo na samih skrajnih robovih
muzikalnih sposobnosti, kjer kreativne vajeti in generativno vlogo
prevzamejo goli mišični spomin, intuicija in glasbeno nezavedno.
Skratka, kompletna, predvsem pa tenkočutna akceleracija – skozi
radikalen poseg v standardizirano, v najosnovnejši temelj jazzovske
tendence ponovno vrinejo improvizacijo.
2. Zvokotok (kuratorica Nina Dragičević) Program
Wadada Leo Smith, Jaya (2010)
Vid Drašler – bobni
Luka Juhart – harmonika
Hanan Hadžajlić – flavta
Bojan Krhlanko – bobni
Irena Yebuah Tiran – glas
Letošnji
Zvokotok, ki ga kurira Nina Dragičević, se prvenstveno ukvarja s
temeljnim širjenjem objekta izvora zvoka in posega v vizualno, v
obdelavo teksta, intertekstualnosti. Tokratni predmet dela ali bolje
osnova za globoko povezovalno interpretativno akcijo bo čudovita
grafična kompozicija Jaya, ki jo je leta 2010 osnoval famozni Wadada Leo
Smith. Čikaški AACM (Association for the Advancement of Creative
Musicians), katerega integralen del je bil v svojem času tudi Smith, je
sploh znan po kovanju živahne dialektike med improvizirano in formalno
notirano glasbo. Smith je skozi leta zgradil stanovitno in izčrpno
ideologijo okoli improvizirane glasbe in ilustrirane partiture –
Ankhrasmation ji pravi (neologizem, sestavljen iz “Ankh”, egipčanskega
simbola za življenje, “Ras”, etiopske besede za vodjo, in “Ma”,
univerzalnega izraza za mamo). Njegove partiture se znano skoraj povsem
izogibajo tradiconalnim oznakam in usmeritvam in dajejo prednost
simboličnim aranžmajem živahnih barv, linij in oblik. Še bolj ključno
(prav tako kot docela skladno s konceptom letošnje edicije Zvokotoka) pa
se zdi Smithovo razumevanje komponistične in izvajalske prakse kot
inherentno družbene, povezovalne dejavnosti – individualni
interpretativni aparati in ekspertize vseh sodelujočih so pomembne vsaj
toliko, kolikor je ključna praksa medosebnega poslušanja in vzajemnega
grajenja skupne, celostne zvočne tvarine.
3. Banquet of
Consequences: Pierre Borel – altovski saksofon, Tobias Delius – tenorski
saksofon, klarinet, Rieko Okuda – klavir, Anil Eraslan – violončelo,
Antonio Borghini – kontrabas, Steve Heather – bobniS povsem svežim
projektom italijanski kontrabasist Antonio Borghini predstavlja svoje
mnoge skladatlejske zamisli in ambicije. Njegovo poglavitno polje
zanimanja je vedno bila kolektivna godba in utemeljevanje širokopoteznih
strategij za razvijanje intrigantnih presekov komponističnega dela in
skupinske improvizacije, katere vitalnost se kaže v raznorodnih besednih
in telesnih komunikacijskih medigrah. Že denimo v muziciranju
izmuzljivega kvarteta Die Hochstapler, ki je lansko leto v sklopu
Defonije nastopil v metelkovski Gromki, se obelodanijo podobni kreativni
principi – malone kvartopirski znakovni dialog, ki žene godbo v fluidna
prehajanja med neizpodbitno intuitivnim muziciranjem in vnaprej
pripravljenimi strukturami –, a novi Banquet of Consequences zagotovo
predstavlja še obsežnejši potop v tankočutne akcije skupinskega
angažmaja in nagona po individualni invenciji v trenutku.
Besedila je pripravil
Luka Hreščak