Impro Primoža Čučnika, Ane Pepelnik in Tomaža Groma je interakcija
govorjene besede (tekstovni kolaž) in zvočne slike, ki se dopolnjujeta
in dogajata na način godbene improvizacije. Grom in Čučnik gradita
zvočnost s pomočjo instrumentov, zvočil, igral, uporabnih predmetov,
tolkal in drugih »primitivnih« izvirov zvoka (igrače, radijski šumi) in
živo rabo gramofona, računalnika in zvočnih značilnosti prostora. Impro
je poskus povezovanja različnih govoric: besede, zvoka, hrupa, šuma,
tišine, ki jih akterji v luči sodobnih, svobodnih in inovativnih tokov v
glasbi 20. stoletja razumejo kot enakovredne dele celote.
»Zvok
v nastajanju: ne v razmerju do tišine, temveč do samega sebe, do zvokov
iz različnih virov, ki pa so v resnici en sam zvok, elementaren,
enozložen, Zvok, prihajajoč iz prav tako enih samih Ust tišine. [...]
Abstrakcija, polna igrivosti, počasi in zanesljivo uhajajoča v
spomin.« (Lukan 2006)
