V običajnem
čustvenem razmerju je spomin tista mrtva praznina iz preteklosti, ki
nam lahko povzroča težave. Pri brezpogojni ljubezni nas, prav nasprotno,
praznina spomina ohranja v stiku z ljubljeno osebo. Odsotnost spomina
polni praznino z zvoki in podobami, ki so se shranile v času in
prostoru. Sporočilo iz
preteklosti je čas na tajnici, ki še vedno teče. Fotografija je na videz
negiben čas, ki pa se zmore ravno zdaj drseče premikati za nazaj. In
ustvari film. V tem filmu je ljubezen tista, ki te komaj čaka. Njej si
obljubil, da spet prideš.
Primož Čučnik
V
čem je razlika med družinskim filmom, še tako težkim, in umetniškim
izrazom, še tako težkim? V tem, da prvi za vedno ostane v družinskem
albumu, drugi pa se vpiše v zgodovino umetniških posegov v čas. Film
Tomaža Groma Komaj čakam, da prideš je umetniški izraz. Ne samo zato,
ker se z njim izraža dokazan glasbeni ustvarjalec, ampak zato, ker se ob izzivu soočenja s težko izgubo v resnici radikalno
sooča z medijem, s katerim se izraža. Kako to, da slika in zvok ne
gresta skupaj? Zakaj je včasih nem posnetek najbolj zgovoren? Kako si
lahko s projekcijo pretekle podobe prikličem ne le spomin, ampak tudi
prihodnost? Vse to so vprašanja, na katera film izjemno intimno
odgovarja. Se vidimo.
Stojan Pelko
dokumentarni film 29'59'' / 2021
Avtor: Tomaž Grom
Scenarij in montaža: Tomaž Grom, Špela Trošt
Kamera: Tomaž Grom, Špela Trošt, Katja Legin, Benjamin Kovač, Žiga Gruden
Zvok in glasba: Tomaž Grom
Distribucija/kontakt: brigita.gracner(at)gmail.com
