30.3. ob 21h – CONFINE APERTO –
Galerija Škuc
Usmerja Mario Batelić
Čemú se ukvarjaš z glasbo?
Čému se v glasbi posvečaš?
Nastopam od
devetega leta starosti. Od takrat sta bila glasba in moj inštrument moja
tolažba, moje odrešenje, obup in agonija, moj najboljši prijatelj in moj
najhujši sovražnik. Dalo mi je dalo trenutke svetega veselja in trenutke
neskončne žalosti. Naučilo me je, da ni dobrega ali slabega, je samo obstoj in
kar naredimo iz tega. Naučilo me je, da se temu predam. In to presega vse druge
izkušnje. Želim se še naprej predajati, zato igram glasbo.
In ko igram,
poskušam doseči iskrenost naslednje odigrane note, izmenjati čustva, odpreti se
in kanalizirati vse, kar želi biti kanalizirano.
V glasbi se posvečam tehnični
dovršenosti, pravilnosti stilske interpretacije in izražanju znotraj teh tesnih
okvirjev (klasične glasbe), na drugi strani pa raziskovanju sebe skozi
neomejene prostranosti proste improvizacije. Slednje mi zaradi drugačnosti od
tega, kar sem počela prej več kot pol svojega življenja, predstavlja poleg
svobode tudi ogromen izziv, saj me prisili, da samo sebe utemeljujem in se tako
izognem delanju stvari preprosto zato, ker lahko.
Zakaj muziciram? Zato, ker lahko.
Od petnajstega
leta se posvečam svobodni improvizaciji, in sicer elektroniki (digitalni ali
analogni).
Prosta improvizacija je zame najbolj zanimiva in
zahtevna oblika komunikacije, če jo primerjam z verbalno ali vizualno
komunikacijo. Upošteva raznolike dejavnike
(prostor, občinstvo, energija ...), ki jih v bolj klasičnih performativnih situacijah
nespametno ignoriramo in sprejmemo.
Glasba je zame
način, kako se bolje izraziti, moj instrument pa mi je pokazal svetlobo. Danes
se posvečam razširjenim tehnikam in zvočnosti. Zame je pomembna raznolikost
barv (glasbenikov in inštrumentov).
Confine aperto ne bo le koncert, bo pogovor, okrogla miza, predavanje,
srečanje, izmenjava, soočanje vseh prisotnih.
