"Četudi utegne zveneti neprimerno, bi rad takoj tvegal
trditev, da je Trpljenje device Orleanske deviški film in obenem film
razdevičenja. Bilo je prvič, da se je v gibljivih slikah ponovil Kristusov pasijon,
z vso neposrednostjo fizike in resnice, vrženo pred široko odprte oči, ki so jo
velike freske, bleščeči oltarji in domače poslikani pasijoni ob vznožjih cerkva
dali samo simbolično, lahko dali samo slutiti. Čeprav Dreyerjev film ne govori
samo o Kristusu in je bilo do leta 1928 posnetih že ničkoliko biografij
(pretežno v formi zgodovinskih spektaklov), je bilo prav tu treba prvič zares
poklekniti pred gibljivimi podobami: Kristijani (tisti seveda, ki ne
potrebujejo posredovanja matere cerkve) so pokleknili pred svetim obličjem RenéeJeanne Falconetti, ki so ga zlahka
zenačili z Jezusovim, tisti drugi verniki, ki jim je takrat skokovito zraslo
število, cinefili, ki so lahko skusili božansko moč čistih filmskih podob,
osvobojenih okov klasične filmske gramatike in dramatike, pa so pokleknili pred
še danes nedoumljivo simfonijo velikih planov, fizike obrazov, ki so v čisti
tišini povedali vse, kar lahko človek pove človeku. In prvi med njimi, v
stotinah nikoli istih velikih planih zveličan obraz Odrešenice, prvi v vsej
zgodovini filmske umetnosti, ki ga je samo zanjo (čisto deviškega, nikdar
ujetega v veliki plan) žrtvovala RenéeJeanne Falconetti in ga ni poslej nikoli
več dala nobenemu filmu.
Med nemimi filmi, ki jih lahko zares gosti samo
tišina, je Dreyerjevo Trpljenje device Orleanske najsvetejši zgled. Zato sem
bil zelo potrt, ko mi je Miha, ki ve za to, sporočil, da neki Tomaž Grom piše
zanj glasbo. Ko je igral prvič, ga seveda nisem prišel poslušat. Prišel sem po
koncu, samo vprašat, kako je bilo, slišat o katastrofi, prejet novo potrdilo o
Trpljenju v tišini. Toda nihče ni mogel deliti mojega prepričanja. Ko je igral
drugič, sem prišel v dvorano. Ostal sem do konca, poiskal Tomaža in mu dal roko.
Bil je blizu tišine, skoraj tam."
Besedilo v zgoščenko je prispeval
Vlado Škafar
Kritika:
