kraj: Radio Študent, Ljubljana
čas: 26. maj 2020 ob 10.00
prireditev: CONFINE APERTO v sklopu oddaje Afterparty na Radia Študent
godci, ki niso bili najavljeni vnaprej:
Žiga Golob in Jelena Soro
O pričakovanjih, omejenosti in svobodi
Ker sem imela pri usmerjanju in zapisovanju tega teksta proste roke, sem se odločila izpostaviti nekaj misli kot tudi momentov Confina aperto, ki so se mi zdeli zanimivi in pomembni. Za razliko od drugih usmerjevalcev Confina aperto, ki so bili k sodelovanju povabljeni, sem bila jaz na nek način delegirana v sklopu obveznosti do Zavoda Sploh. Seveda ni šlo za neprijetno opravilo. Na nek način me je veselilo, da se v skupnem dogodku povezujeta dve inštituciji, ki predstavljata pomemben mejnik tako v mojem osebnem življenju kot tudi v domačem kulturnem okolju, pri čemer je ena 50 let star medij s samosvojo kritično držo, drugi pa 20-letni zavod za umetniško produkcijo in založništvo, s pomembno vlogo na področju razvoja proste improvizacije. Ne nazadnje pa se je Confine aperto odvil v sklopu legendarne oddaje Afterparty, ki tudi buči v ušesa že dobro desetletje in je gostil vrsto izjemnih koncertov v živo domačih in tujih izvajalcev.
Za razliko od drugih usmerjevalcev sem vnaprej vedela, s kom bo pogovor potekal, kar lahko prinese določene prednosti z vidika pregledovanja dela in zgodb obeh glasbenikov, čeprav nisem povsem prepričana, ali bi v nasprotnem primeru vprašanja zasnovala drugače, bi pa verjetno pogovor lahko stekel v drugačni luči. Afterparty Confine se je pričel s takrat že skoraj nujnim kramljanjem o karanteni, njenih prednostih in predvsem slabostih ter o novi zasnovi letošnjega koncertnega cikla, ki predvideva, da izvajalci predhodno ne vedo, s kom bodo igrali. Torej s klasičnimi informacijskimi vsebinami, ki so pomembne za radijskega poslušalca in bi jih lahko preskočili v primeru koncerta v drugem prostoru z že izoblikovano in fizično prisotno nišno publiko. Fizična prisotnost in časovnost koncerta sta bili drugače pogojeni – koncert na radiu z omejeno minutažo koncerta in pogovora, brez publike, ki bi bila tam brez obveznosti (poleg mene so bili prisotni snemalci in tehnik za šipo).
Kakorkoli, približno dvajsetminutno zvočno zlitje se mi je zdelo presenetljivo harmonično ali povedano po domače – v moji luči se je vse poklopilo. Prav to občutje pa je sprovedlo moj spodrsljaj oziroma čudno oblikovano izjavo, da se mi koncert sploh ni zdel tako impro, ampak precej melodičen, čeprav svojih misli nisem niti približno želela izpostaviti s temi besedami, a se mi je v tistem momentu zareklo. Seveda sem bila hitro podučena o spornosti svoje izjave s strani obeh glasbenikov, kar je pogovor naredilo tudi bolj atraktiven, prav tako pa sta oba opozorila ali vsaj v meni spodbodla neke dileme, ki se mi zdijo pomembne. Goloba moti, da pojem impro dandanes pogosto nosi s sabo pričakovanje, kako naj bi izgledal oziroma kako naj bi se slišal – tudi ko gre za prosto improvizacijo, to ni zagotovilo, da ne bo prišlo do ritmike, melodij in harmonij. Postregel je tudi z Globokarjevo trditvijo, da je edina prava improvizacija takrat, ko z nekom prvič improviziraš, čemur smo s tem koncertom kot seveda tudi s samim ciklom zadostili. Jelena pa je po drugi strani opomnila na svobodo, ki jo tovrstno igranje da glasbeniku, in v sklopu katere ne slediš šablonam, pridobljenim pri klasičnem izobraževanju in poslušanju glasbe.
Če sta omenjena glasbenika govorila o tem, da ju motijo pričakovanja o impru in njegovem zvenu in da jima je ravno ta svoboda nepričakovanja in ne-okvirjev še kako potrebna, pa mene dodatno vznemirja še vprašanje, čemu je to pomembno širše, ne zgolj z vidika glasbenika samega. Problem je torej, da se skuša improvizacijo na nek način skodificirati in interpretirati, in to ne zgolj v polju glasbene improvizacije. Omenjeno me je spomnilo na tekst izpred nekaj let, ki naj bi postal moja magistrska naloga, a pravega momenta zanjo še verjetno nekaj časa ne bo. Spomnilo pa me je seveda tudi na nekatere vsebine avtorjev, ki so bili takrat na mojem bralnem seznamu. V prvi vrsti sem dobila asociacijo na prevratniške oziroma subverzivne prakse, na katere opozarjata Deleuze in Guattari, kjer sta pomembna postajanje in proces namesto reprezentacije. Na prakse, ki ne želijo biti predvidljive, temveč ostajajo odprte za neznan in nepričakovan izzid. Na prakse, ki so žive, nekonzervativne ter zavračajo kontrolo in monopol nad interpretacijo. V primeru glasbe bi jih lahko postavili kot protipol kulturni industriji s svojimi zanesljivimi kodi komunikacije, ki vodi v standardizacijo, podreditev opazovalcev in njihovo pomiritev. Ta živost, nekodificiranost in svoboda v prosti improvizaciji je torej pomembna, saj ohranja njeno subverzivno moč.
Prav tako pa mi je dala misliti tudi sama beseda svoboda, ki se jo omenja v povezavi z improvizacijo. Gre tukaj res za svobodo in za kakšno svobodo gre? V temu prevpraševanju in raziskovanju sem naletela na delo glasbenika in akademika Joséja Manuela Amara de Menezes z naslovom Creative Process In Free Improvisation, kjer sicer zajame mnogo več od tega, kar bom omenila na tem mestu. Mi je pa v spominu ostal delček, ki se nanaša na to svobodo oziroma prosto 'strukturo'. Omenja namreč, da se morajo glasbeniki brez podpore referenta, ki bi priskrbel nek sklop kognitivnih, čustvenih in zaznavnih struktur za pomoč pri produciranju glasbenega materiala, in brez nekoga, ki bi vodil proizvodnjo pričakovanj, skoncentrirati na komunikacijo, interakcijo na precej globlji ravni. Ob odsotnosti sklopa pravil, ki bi vodili produkcijo oziroma ustvarjanje glasbe, je usmerjanje glasbe odvisno od tega, kako vsak izmed glasbenikov vpliva in se odziva na glasbeni material, ki ga proizvajajo drugi. Bolj kot je struktura prosta, bolj aktivna bo interakcija. Torej, četudi glasba ni zakodirana, ne pomeni popolne svobode, saj glasbenik ne more početi karkoli in kadarkoli. Če torej govorimo o skupinski improvizaciji, je lahko svoboda vedno zgolj v globoki pozornosti in odgovornosti tudi do drugih.
Brigita Gračner
