Ičo Vidmar: Confine #2, 15.2.2020

Usmerjanje

kraj: Galerija ŠKUC, Stari trg, Ljubljana
čas: 15. februar 2020 ob 21.00
prireditev: CONFINE APERTO

So povabila, ki so vesela. Tole je že bilo takšno. Povabljen sem bil kot usmerjevalec dogodka v na novo tipajočem, forme muziciranja in predvsem predstavitve iščočem ciklusu Confine aperto, pa še obljubljeni honorar je bil čisto spodoben. To ni kar za odmet, predvsem za tiste med nami, ki že leta nekako krmarimo med glavnim kulturnim novce dajalcem, se pravi zaposlovalcem – to je država z nečim, kar uradno imenuje kulturna politika – in privatnim trgom. Zadnje čase sicer bolj spotoma slišim in občasno preberem, da je to na “sceni” (kaj ta megleni izraz je, naj mi nekdo enkrat končno razloži) predmet prerekanj in zbadanj. Eno torišč razhajanj ali jamranj, saj videti je tako, bi lahko bil neenak dostop do virov financiranja, odrov, postav, datumov, to pa na to “impro-sceno” (vnovič?), ki naj bi bila ne-hierarhična, “utopistična” (z obljubo realnih možnosti za takšno udejanjenje), deluje slabo; eni so zraven, drugi ne, eni so se poinstitucionalizirali, drugi so outsiderji, eni se slinijo zraven, drugi pokončno dvigujejo sredince itd.

Kot sociolog kulture tem scenam, krožkom za začetek raje rečem kulturne (glasbene) formacije, da vemo, o čem govorimo, in s tem izhodiščem takoj opazujemo nestalna razmerja znotraj njih, ki vključujejo frakcijske (estetske in organizacijske) razkole, odpadništva, zavezništva, in navzven do širšega družbenega okolja, kjer delajo in so locirane. Pri nas se te družbene lokacije precej hitro spozna, celo prešteje se jih lahko; vsaj glede tega je – začasno ji recimo impro-glasbena formacija – razmeroma enostavna.

Je lahko potemtakem del establišmenta? Kulturnega establišmenta? Ne se hecat', lahko je milostno pripuščena v kakšnega od kulturnih programov ali projektov, ki so javno financirani; ampak to je še zmerom obrobje. Lahko da je tipična “anti-umetnostna umetnost”, ki goji po malem čudaško “anti-elitno elitnost”, toda ta zarotniška zaveza formacije je bolj obrambni mehanizem kot karkoli drugega.

Skratka, bil naj bi usmerjevalec(nekakšen govorični kretničar ali usmerjevalno govorilo) in pri tem so mi bile odmerjene povsem proste roke. Edino, kar je zame zares nenavadno pri takšnem dogodku, je, da je zares edina znana postavka enačbe točno ime kretničarja, ne pa glasbenikov, ki vendarle delajo, naredijo dogodek.

Kot navedeno zgoraj, ti glasbeniki (Tomaž Grom nas je informiral, da so se prijavili na dogodek in bili med številnimi izbrani) so bili Igor Lumpert (tenorski saksofon),  Piero Bittolo Bon (altovski saksofon) in Andrej Boštjančič Ruda (električna kitara), heterogena družba, ki je skočila v impro tipanje. Če hočete, dogodek in njegov odbir je bil v prostorih galerije ŠKUC – “kuriran” – sovražim vnos umetnjakarskega žargona in galerijsko-muzealskega diskurza na področje improvizacije, a tega se zaustaviti očitno ne da. Tudi MENT je baje kuriran, pa Sonica, pa jazz festival, pa … Temu se po domače reče sestavljanje in odbiranje programa z nekim premislekom, motivom, namenom.

Sam sem kot kretničar, usmerjevalec vseeno pripravil nekaj uvodnih besed. Nekaj izrečenega je bilo namenjenega neodvisnim glasbenim formacijam (to ni nekakšen “indie”, da ne bo zablod) iz mojih izkušenj z raziskovanja v New Yorku in dolgoletnega poznavanja evropskih razmer, ampak prav posebej sem se v uvodu posvetil Galeriji ŠKUC.

Prevečkrat se pozablja, da je Galerija ŠKUC zgodovinsko prvi redni pridobljeni, razmeroma avtonomni, neodvisni “sprva študentski” prostor za “sceno”, vse od leta 1977. Ta prostor, zaradi prostorske konfiguracije in precej dolgega odjeka kar zoprn za koncerte, no, vsaj za poslušalstvo, je že toliko časa prostor likovnih razstav, performansov, predavanj, druženj, “hepeningov”, celo ploščarne in kultnega lokala v nekem vrelem obdobju na začetku devetdesetih let. Že samo dejstvo, da po toliko letih še deluje – z vsemi padci, neumnostmi upraviteljev, tudi s kuratorsko galerijsko vzvišenostjo vred – je v Ljubljani nekaj posebnega, še zlasti, če govorimo o strogem starem središču mesta, ki se silovito preobraža, pogoltno gentrificira.

Tudi to, da je ŠKUC z galerijo vred na seznamu javnih podpor, zaradi česar lahko galerija obratuje, ni kar nekaj danega. Lahko vihamo nos, ali je to to ali ni, toda tudi ŠKUC je pridobitev in ostalina družbenih bojev – za prostor, možnosti za delovanje. In to je treba znati ceniti in ne spati zraven. Povsem mogoče je, da je to del inercije, vendar je ta inercija vsaj del historičnega priznanja pomena tega prostora v Ljubljani. Poudarimo raje, da obstoj takega prostora ni nič samoumevnega, ni naturalizirano dejstvo. Zato je vaš usmerjevalec tudi s tem malo popravljal kolektivni zgodovinski spomin.

Le čemu ga ne bi, v galeriji sem kot gimnazijec in zelen študent videl koncerte (tedaj so bili zelo redko posejani v mestu), med drugim Vinka Globokarja, Marka Breclja, Tomaža Pengova, Andreja Trobentarja, Hupove razstave, prvi nastop bodoče Ane Monro (Mare Kovačič – kot ptič in Roza ob komadu “Ja” zasedbe The Art Ensemble of Chicago), prvo razstavo Dušana Mandića, pa skupine Irwin in pozneje Marka Jakšeta; tam je Rastko Močnik predaval ob jazz festivalu, iz tega je nastal spis “Godba skozi očala”, kasneje pa še o postmodernizmu in pogledu TV gledalca, tam smo si ogledali kultnega pornjaka Deepthroat, filme Dušana Makavejeva in včasih prisostvovali projekcijam eksperimentalnih filmov – tujih in domačih, recimo dogodkom Slobodana Valentinčiča. Navsezadnje je bil ŠKUC ključna ljubljanska točka v začetku devetdesetih let, ljubljansko vrelišče, zbirališče, žur plac, kjer se je v napol zaprti zabavi celo ženil moj tovariš; tja je zašla tudi Druga godba.

Skratka, utrip, “vibracije”, kot se včasih reče, so bile v tem placu precej dobre, včasih pa prav evforično nore. Na to opozoriti pred koncerti improvizatorjev (tudi niza koncertov Friforme) je vredno. Placi niso dani, so priborjeni; ali doživijo notranjo transformacijo ali zarukajo (kot KUD France Prešeren), je pa druga zgodba in prava točka za z dobro argumentacijo podprt fajt na vseh ravneh. Ljubljanske izkušnje nas zaenkrat učijo, da je enkrat izgubljen plac skoraj po pravilu izgubljen. Oblikujejo jih ljudje, zainteresirane skupine, naredijo jih ustvarjalci in obiskovalci, ne naključni pohajkovalci in ne kuratorji današnjega časa.

Zato je bil špil treh, ki se niso poznali, v redu; standardno tipajoč, poln lukenj, stekanj v kar zanimive meditativne reči, umikov in izpostavljanj, tak normalen impro špil; še vedno predvidljiv v nepredvidljivosti.

Usmerjanje pogovora po špilu z debato 12–14 glav dogodku verjetno ne more škoditi, ne govorilu ne drugim govorečim. Toliko o formacijah, placih in ne-hierarhičnih konturah, ki so ali pa niso. Zanje vedno poskrbijo formacije same ali pa se začenjajo sesedati. Ko to nekdo od zunaj zazna, je erozija običajno hitrejša.