K dogodku izpred domala
dveh let in pol se vrnemo z izostreno noto zapažanja, nemara tudi za
stopnjo zrelejši: Mar se ne zdi, kakor da je vse, kar se je odvilo v
bolj ali manj globoki zapori, karanteni, sredi burnih protestov in
družbeno-političnega nelagodja, beleženja spontanega (a še kako
pričakovanega!) padca osnovnih delavskih pravic v kulturi in
ustvarjanju, mar ni to podobno rubriki, v kateri, recimo, za nekaj let
nazaj ugotavljamo, katere knjižne izdaje so sfrlele mimo in bile ne
dovoljšno zapažene, ker je imela potencialna recenzentska oziroma
kritiška populacija druge opravke, neodložljivo in zelo sprotno delo z
razmislekom, kaj se nam pravzaprav dogaja? Pri tem se v hipu najdemo
sredi paradoksa: Če bi bila tale spremna beseda priložena maja 2020, bi
bila radikalno drugačna, nemara naivnejša, morda »pristnejša« v
zapopadenju zelo posebnega srečanja na Confine aperto v CK Španski
borci, ki mu brez zadržkov lahko rečemo kar — družinsko preštevanje
živih, preživelih. Pa je res tako? Smo s tem kaj ključnega zamudili,
opustili, prezrli?
Pisec tehle vrstic ne skriva osebnega
navdušenja nad improvizirano godbo zlasti zato in takrat, ko je podana
na navadnem srečanju, navadnem koncertu, v navadnih okoliščinah, brez
odvečnega spektakla, h kakršnemu nas sicer napeljujeta glasbena
industrija in posledično tudi papagajsko živčevje množične, večinske
želje. To se zdi celo zmagoslavje improvizacije in sorodnih muzik,
največ, kar je možno doseči kvečjemu s predano organizacijo in že
začetno odpovedjo blišču, pudru, kajpak tudi prahu. Ko rečemo, da je bil
koncert navaden, pa v slovenščini zgubimo moč izraza, ki nas napelje k
temu. S površnim branjem si namreč lahko domišljamo, da je bil koncert
vulgariziran, torej ordinaire, kakor kdaj označimo tiste osebke, ki
zadev ubesedovanja in obnašanja ne znajo plasirati, so plehki, ipd. V
mislih pa imamo drugo osnovo navadnosti: angl. common, franc. commun,
lat. communis. In čeprav namiga in nakane s to in takšno osnovo najbrž
ni treba posebej razlagati, saj historično nosi dovolj velik nahrbtnik,
si velja osvežiti misel, da communis nosi v sebi tudi moment javnosti,
demokratičnosti, skupnosti, dostopnosti, celo univerzalnosti.
Lepota
našega »družinskega« srečanja 15. maja 2020 je bila v tem, da je bilo
obenem navadno in ravno v svoji navadnosti tudi nenavadno. Slednje
kajpada spričo zelo nenavadnih zunanjih okoliščin, zaradi katerih je
navsezadnje tako dobro, natanko dokumentirano in zaradi katerih je
srečanje najverjetneje tudi prejelo usmerjanje, predavanje, razgovor
prav posebne vrste. Communis je tistega dne deloval drugače ko sicer, a
zelo izrazito: Spomniti se namreč kaže, da je bil spomladi l. 2020 tudi v
zraku in pisnih dokumentih zelo izrazit communis, celo zahteve po
osvežitvi komunizma in teoretizacija novih družbenih (produkcijskih)
razmerij na začetku pandemije in političnega trenutka nikakor niso bile
redke. Spomniti se kaže, navsezadnje, da je bilo protestniško gibanje na
lokalni ravni prav v tistem momentu zelo razprto in heterogeno. Preden
je prevladalo žlobudralo, ulični populizem, mantra z liberalističnimi
puhlicami (vladavina prava; demokracija; osnovne človekove pravice) in
razredno prikladnejše »vodstvo« (danes, po padcu vlade, v njem in z njim
uvidimo in prepoznamo dobesedno prvorazredno »civilno družbo«), so
zlasti iz anarhističnih in kulturniških krogov prihajale pobude za
radikalizacijo, predano skupščinsko delo, za osvajanje oziroma
osvobajanje, revolucioniranje političnega prostora in sprotno izumljanje
nove, a izrazite in odločne političnosti heterogenega ljudstva. Na tem
mestu nas ne zanima, zakaj heterogenost (in z njo izrazita politična
prednost) tisto pomlad ni zdržala, pač pa se osredotočimo na to, kako jo
vidimo za nazaj, kar zadeva srečanje v CK Španski borci.
Tea
Vidmar in Žiga Jenko v glasbi reprezentirata glasova, razpostavljena
krog inštrumentalne (tolkalske) vloge Gala Furlana. V zahodnem klasičnem
svetu bi rekli, da imamo na posluh dan ženski in moški glas; morda bi
jima določili še označbo po višini in njej ustreznih barvnih parametrih
(timbre). S tega gledišča (slušišča) sta umeščena v polje dovolj
vsiljive, če ne celo nasilne heterogenosti, ki ima v zahodni klasični
glasbi večstoletno neomajno vlogo in je kot taka vztrajna tudi in celo v
dosezanju homogenih izvajalskih učinkov. Kakor se zdi, tega zahodnega
klasičnega udobja ne omajejo niti študiji spolov niti družbeno-politične
(in z njimi tudi glasbene) okoliščine, kakršne spoznamo skoz XX.
stoletje. To stoletje pa nam k sreči ponudi tudi improvizirano godbo. Ne
rečemo, da se je ta zlahka odpovedala spolnim vlogam, a se je skoz
kruta razmerja in neenak položaj glasbenic že kmalu vsaj začela truditi,
da bi bilo drugače. Navsezadnje je tudi prestavljanje vzorcev
heterogenosti / homogenosti ena izmed njenih prvih zapovedi. In kadar se
ti vzorci in njihova patriarhalistična igra zamaje še pred prihodom na
oder, je zagotovljeno tudi brisanje starih vzorcev med nastopom. Mahoma
nimamo več »ženskega« in »moškega« glasu, ampak skupno, vzajemno
napotilo, ki sega mimo in čez: Lahko bi rekli, da se uspeh improvizacije
meri tudi po tem, kako spretno in nevsakdanje premaguje pasti
heterogenosti in homogenosti. Ko bi to v istem času zmoglo na politični
ravni doseči protestniško gibanje, bi presegli vsaj razredne zadržke in
prepreke, če že ne ohranili minimum revolucionarnosti v svetu, ki je
prepoln reform in reformiranja oziroma prehitrih, naknadnih korekcij.
Pretenciozno
bi bilo, ko bi zatrdili, da je trio Vidmar / Jenko / Furlan preživel
pandemijo in s svojo potjo nadaljeval izrazito zavoljo zgoraj omenjenega
izvajalskega olajšanja skoz preseganje zapovedanih vlog. Nikakor nimamo
te sle po samopašnosti. Brez dvoma pa lahko zaključimo, da se trio
skupaj počuti dobro in je skoz turbulentno obdobje ohranil — če ne celo
izostril — raziskovalno žilico. Ta se je nadaljevala z nastopom v
lokavškem klubu Štala 22. avgusta istega leta, torej v času, ko je
vsakršna možnost za heterogenejše družbeno-politične nastope med
protesti usahnila, prejela hierarhično določene, homogene protagoniste
in protagonistke, improvizacija pa je svojo pot nadaljevala mimo usodnih
pripetljajev. Lahko bi bila del njih, če smo za hip utopični, ne le
njihova žlahtna, navadna spremljevalka. Iztok Zupan je tedaj nastop
posnel in nadaljeval z dobro dokumentacijo tria: Leta 2020 je zapis
izšel pri založbi Klopotec; času ustrezno neopazno, prejkone zgolj v
zadovoljstvo vseh vpletenih, ki so prerojeni nastopili še na
Ignorofoniji, za obletnico AKC Metelkova mesto, 7. septembra letos.
Tačas je na svet privekal en otrok, Furlan je svoja tolkala primaknil k
tlom, vsem v triu se je, kakor vsakemu navadnemu človeku, pripetilo
nebroj čudnih zgod in prijetnih reči, spomin na dan v CK Španski borci,
ko je razgovor z muzičistko in muzičistoma skoz navidezno vsakdanja
vprašanja o navadnih zadevah človeka in muzikanta razodel precej osebnih
filozofskih in sorodnih prepričanj, pa se je naposled strnil še v
spremno besedo.
Improvizacija je z nami tudi zato, da
družno preživimo še tako zoprne in nadležne čase, pa čeprav je kdaj
izjemoma prezentirana v okleščeni formaciji, s preobiljem dodatne
tehnike in »na daljavo«, brez sicer neobhodne odprte poslušalske
skupnosti. Ostanejo eseji, beležke, zapiski, takšna ali drugačna
(spominska) refleksija in v tem primeru tudi dokumenti, ki nam — tako v
jazzu kakor v improvizaciji — že z naslovi dostikrat povedo precej in so
vredni dodatne analize: Album se imenuje Forbidden Arts, na njem se
nanizajo izvajalske enote »Crossing Borders«, »Hi Tones Of Peaceful
Thinking«, »Painting Your Face With Fingers« in »Singing Without Masks«.
Confine aperto - Španski borci, 15. maj 2020
pogovor - koncert - pogovor