Ko sem bil pozvan k sodelovanju na dogodku Confino
Aperto, se je občutku izziva pridružila tudi blaga izgubljenost; navsezadnje je
diskurz o glasbi krhek, sploh, če nimaš opore v glasbeno-teoretskem znanju, sam
pa niti nisem dolgoletni spremljevalec scene, ki bi z glasbeniki razvijal
načine govorjenja o glasbi. Domisliti je bilo treba format pogovora ali
predavanja, nekaj, kar bi omogočalo govor in sporazumevanje različnim skupinam
ljudi: glasbenikom, poslušalcem, naključnim obiskovalcem, »fanom«. Kot se je
pozneje izkazalo, se je nejasnost zavlekla do samega začetka dogodka. Sam se
posebej izvirnega pristopa nisem mogel domisliti, ideje, ki so se mi javljale,
pa so se mi kasneje izkazale kot prisiljene. Prav tako nisem vedel, kateri
glasbeniki prihajajo in z dvema, ki sta dejansko prišla, smo se spoznali na
samem kraju dogodka – tako kot sta se med seboj tudi ona sama. Bojan Krhlanko
je sredi turnej in zračnih križarjenj z Laibachi zadevo prespal in se zanjo,
kot smo lahko sredi dogodka slišali, tudi iskreno opravičil. Dunajčan
slovenskega porekla Matija Schellander in Portugalec Jose Lancastre sta vsak na
svoj način oddajala prijetno valovanje. Prav tako na svoj način Tomaž Grom. Pri
impro glasbenikih, se mi zdi, karakterna podoba bolj izstopa, njihove osebne
posebnosti so lažje zaznavne; in, iz nekega razloga, se v njihovi družbi dobro
počutim. To je seveda rečeno zelo splošno in prepričan sem, da bodo
muskontarji, ki se med seboj grdo gledajo, postali nekoliko skeptični. Kar naj.
Dobro počutje v družbi je vsekakor tudi dobro izhodišče za javno debato.
Nekaj dni pred dogodkom sem se končno odločil, da
bom zadevo zastavil
simple & stupid – se pravi, da bom poskušal
ovohavati bistvo dogodka ter pripraviti glasbenike h govorjenju o tistih
vprašanjih improvizacije, ki se mi zdijo bistvena. A do svojega početja sem bil
skeptičen, saj sem prepričan, da je stvar na strani prakse in ne teorije, pa ne
samo v dotičnih godbah. Prelomno delo The Concept of Mind filozofa Gilberta
Ryla, ki je pri nas zaradi relativne zapostavljenosti t.i. analitične tradicije
bržčas premalo znano, je prepričljivo pokazalo, kako odličnemu šahistu
preprosto ni treba niti znati pravil igre na izust, pa je lahko še vedno
odličen – stvar je, kot pravim, v praksi. Ali, rečeno po domače, ko enkrat
zapelješ kolo ali zaplavaš, pač pelješ kolo in plavaš. Sam imam pa takšen
položaj, da ne zgolj
pišem stvari, temveč tudi
pišem o stvareh. Tukaj
je bil še pritisk odpiranja serije dogodkov, nečesa novega, za kar naj bom
odgovoren ter s tem povezanega dejstva, da sem za izpeljavo plačan. Do samega
začetka nisem vedel, kaj točno se bo zgodilo, kljub temu, da sem imel
pripravljena vprašanja.
A nekako je steklo. Izkazalo se je namreč, da sem
tudi sam še kar utečen v praksi besedovanja in debatiranja. Preden sem
muzičista zaprosil za zvočno seanso, sem ju povprašal, kaj si mislita o
govorjenju na temo svoje glasbe. Nekoliko zadržano sta oba povedala, da jima je
to zanimivo in morda predstavlja tudi izziv – čeprav jima dolgo nisem čisto
verjel, me je njuno vztrajno ponavljanje zadovoljnosti z odgovarjanjem na
vprašanja prepričalo, da jima je tako morda tudi zares bilo.
Njun set je bil zadržano tipajoč, mešajoč različna
idiomska izhodišča in osebnostno se loveč, a ravno zato ob pripravljenih ušesih
intenziven v svoji zadržanosti. Sam se prisluhu zaradi razmišljanja o poteku
dogodka nisem mogel popolnoma posvetiti – ob spremljanju improviziranih setov
navadno izjemno padem not – zato širših izvajanj o slišanem ne bom zapisoval,
temveč se bom še naprej posvečal govorjeni vsebini in samemu konceptu dogodka
glede na njegovo izvedbo.
Ves čas je bilo pri glasbenikoma zaznati določeno
zadržanost do govorjenja: Jose je to izražal z določenim strahom, Matija pa z
določenim cinizmom – oboje pa je morda zgolj moja čudaška interpretacija ali
projekcija. Odgovori so bili kratki in enostavni, pogosto nedorečeni, vseeno pa
je bilo mogoče izvedeti par zanimivih zadev.
Jose pravi, da improvizacija v zvoku pri ljudeh ne
vzbuja nujno odpora: ni redko, da tisti, ki imajo dostop do poslušanja,
tovrstno muziciranje tudi spontano vzljubijo. Selektor Laszlo Juhazs je izrazil
fascinacijo nad naključnimi, nestalnimi obiskovalci dogodkov; kaj jih nanje
pritegne, kje se dogajajo pristopi. Sam bi najbrž rekel, da gre za ontološko
vprašanje; za spontane bližine vprašanjem o naključju, igri in praznini. Matija
je na Gromovo pobudo izpostavljal arbitrarnost opredeljevanja nekega kosa
muzike kot kompozicijo in improvizacijo ter odnos dotične arbitrarnosti do
institucionalne podpore. Sam je v preteklosti že dosegel, da so bili njegovi
posnetki zaradi podeljevanja imen klasificirani kot kompozicije. Jose je
naredil zanimivo povezavo med spiritualno in politično dimenzijo improvizacije:
spiritualna zdravilnost zvoka je prav tako tudi njegova političnost; zdraviti
ljudi je politično dejanje. Nadalje je bilo zanimivo opazovati, kako sta oba
suvereno zavrnila vpliv kulturnih elementov na njuno igranje, potem ko je bilo
izpostavljeno Josejevo iskanje stika in Matijevo zasledovanje individualne
linije. Tudi sam te teze nisem želel forsirati in sem vprašanje postavil s
previdnostjo; vendarle pa mislim, da se vpisovanju kulturnih vzorcev v zvok –
ne samo v tradicionalne načine komponiranja temveč tudi v nezavedno
improvizacije – ne moremo izogniti.
K določeni koherenci in živemu poteku debate –
kljub marsikakšni zastranitvi in zaustavitvi je prispevala tudi Gromova
moderatorska pomoč. Občutek sem imel, da publika zadevo spremlja z dokajšnjim
zanimanjem. Tudi po zaključku se je izkazalo, da se je vendarle vzpostavilo
nekakšno ognjišče, nekakšna minimalna povezava med glasbeniki in občinstvom.
Glede na to, da se je zadeva odvila prvič, da so za razvoj koncepta odprte
številne poti in da za menoj pridejo ljudje, ki so v polje improvizacije vpeti
še precej dlje kot sem sam, je resnično smotrno pričakovati, da bodo dogodki
prispevali k oblikovanju refleksije o godbah in s tem nazadnje k razvoju same
scene.
