Piske in pisci v zborniku razmišljajo o sceni, katere obrobnost ni pozicija nemoči, temveč temeljna pozicija, osnovna drža, vrednota, prek katere se ohranja, osmišlja in iz katere nato vstopa v druga kulturno-umetniška polja, v hierarhično polje umetnosti, glasbe, politike in trga. O vezivnih tkivih, ki ohranjajo krhko jedro scene, prakso, občestva, skupnosti in o temeljnih tvornih konfliktih znotraj glasbene prakse, ki vztraja na robu.
Pričujoča knjiga se v ožjem smislu osredotoča na polje glasbenega ustvarjanja, poimenovanega svobodno improvizirana glasba. V širšem smislu pa se vpenja v številne relacije, ki jih ta glasba vzpostavlja z drugimi polji umetnosti. Glasbeno ustvarjanje na samem robu ustaljenih glasbenih ekspresij in z več kot šestdesetletno tradicijo se je v zadnjih dveh desetletjih in več razmahnilo tudi v Sloveniji. Postalo je »scena« s svojimi praktikanti, izvajalci, tvorci, kritiškimi, novinarskimi in muzikološkimi spremljevalci, medijskimi posredovalci okusa, organizatorji koncertov, ciklov in festivalov ter založniki. Enajst avtoric in avtorjev, glasov, razmislekov in različnih pristopov vstopa v ta zbornik, ki je vznik trenutka, potrebe po refleksiji, zapisu, zgodovinjenju, beleženju interpretacije in reinterpretacije. Zapisuje se domači sceni, konkretnemu času in prostoru, a jih tudi presega z motrenjem nekaterih temeljnih premis, idej, postopkov in formacij, ki se odstirajo v svobodno improvizirani glasbi kot praksi izrazito mrežnega, mednarodnega značaja. Rečeno drugače, njena lokalnost je hkrati že tudi globalnost. Besedila v zborniku se gibljejo od osebnih refleksij, filozofskih, socioloških in muzikoloških pristopov, umetnostne kritike, kronistike, kritičnih analiz do izrazitejših novinarskih prispevkov, ki se zlivajo v raznolike »esejistične« forme. Zbornik noče biti enovit pregled, še manj spomenik, pa čeprav pobuda zanj prihaja od znotraj. Obenem ni nepristranski in nevtralen, idealistično objektiven pogled. Vsi pisci in piske so tako ali drugače vpleteni, povezani s tem poljem. So v poziciji zunaj-znotraj, v poziciji, ki tiči nekje v vmesju zunanjega pogleda, analize, refleksije, ki pa je obenem že tudi notranja, bistveno zavezana polju in angažirana v njem. Pozicija zunaj-znotraj je tudi kot eno temeljnih gonil scene, ki se vpenja v številne druge binarne relacije, skozi katere se razčlenjuje in notranje razlikuje: osebno-kolektivno, forma-neforma, institucionalno-neinstitucionalno, obrobje-sredinskost, glasba-zvok, mediirano-nemediirano … Ta pozicija obenem številnim pogledom v knjigi omogoča tudi samorefleksijo ter odpiranje nekaterih problematik in vidikov, ki so v praksi zastrti in potisnjeni v ozadje.
