Maša Radi Buh: Učinek rdečega

Neforma 84, 3. marec 2021

Marčevska Neforma ni moja prva, a njena improvizacijska premisa vsakič znova destabilizira gledalski aparat, s katerim že vnaprej pripravljena vstopam k analizi tega, kaj gledam. Se ta prostor neprepričanosti odpre zaradi same narave improvizacije, ki prav tako ves čas niha v raziskovanju mej nenačrtovanega in negotovega? Ali pa gre za težo kontekstualnega okvira, ki v meni prav zaradi ozaveščenosti o nekaterih ključnih premisah improvizacijskega formata zamakne tok miselnega procesa? Močno nagnjen k racionalizaciji, ustvarjanju povezav in interpretaciji znakov, ta gledalski aparat ob soočenju z improvizacijo nenadoma doživi pretres in postane nezadosten. Vznikne nelagodje, da bi s takšnim pristopom že vnaprej zreducirala bogato pokrajino nepričakovanega, nenadnega, pa tudi ustaljenega, a vseeno neplaniranega, v miselne obrazce, ki se prilegajo mašineriji birokracije.

Ko pred začetkom večera brskam po spominu, ugotavljam, da sem do sedaj na Neformah vedno sedela na in ne pod odrom Španskih borcev, da sem se ob intimni atmosferi maloštevilčne publike, ki se performerjem približa na razdaljo, zagotovo neskladno z trenutnimi epidemiološkimi ukrepi, počutila oropana anonimnosti in zavetja avditorija. Kot da bo ta bližina lahko razkrinkala nesamozavest, ki me preveva ob soočenju z improvizacijskimi formami. Zato mi je na tokratni marčevski izdaji toliko bolj nenavadno v varnem zavetju zatemnjenih sedežev avditorija. Čeprav se je dogodek dogajal v živo, je prav zaradi varnostnih ukrepov pred menoj perspektiva ekrana, ki mi kot gledalki omogoča, da z enim dometom pogleda zajamem celotno sceno. Zasačim se, da pozornost tokrat posvečam prav trajektorijem, ki jih prepotujejo moje oči, ko za razliko od soočenja z računalniškim ekranom, prepoznavajo tudi materialne aspekte scene pred menoj. Globina, prostorski odnosi, voluminoznost, teža padajočega ali padcu se upirajočega telesa; vse to je v medpandemičnem času še toliko bolj prezentno.

Dramedija, ki jo ta večer ustvarjajo Urška, Jerca, Samo in Blaž, se ne opira le na neoprijemljiv odnos med dvojicama, temveč se materializira tudi v prostoru. Povedno zamarkiran z dvema poloma, ki ju tvorita prav odrski umestitvi glasbenikov, tako tudi kompozicijsko ponuja asociacije nasprotij, duetov, soočenja. Med Blažem in Samom je prostor srečanja in prepleta, ki ga zasedata Urška in Jerca. Približno polovico večera tako gledamo pre-igravanje in po-igravanje štirih avtorskih ustvarjalnih jezikov, ki preizkušajo domet odmevov lastnih akcij v prostoru skupnega.

Na odru sledim Urški in Jerci, sredina je izčiščena zanju, medtem ko ju vsak s svoje strani uokvirjata glasbenika Samo in Blaž. Čakam, da gib zapolni to praznino na sredi odra, ki kar vabi k naselitvi. Namesto izstopajoče očitnega vzročno-posledičnega odnosa med zvočno podlago in plesnim materialom se plesalki navzven opazno povezujeta vsaka z enim izmed glasbenikov, čigar zvok in odrska prezenca sta sinhrona s plesalko. Tu ne govorim o dobesednem prevajanju, temveč o ujemanju na ravni tempa, intenzivnosti ter o telesnem jeziku med ustvarjanjem glasbe. Dvojic ne vidim kot seštevka dveh individuumov, ampak njun odnos spominja na znanstvenofantastične pare, kjer dve bitji (velikokrat človek in demon, utelešen v živalski podobi) živita kot dve manifestaciji enega uma.

S svojima raznolikima odrskima prezencama prineseta pridih konkretnosti, ki ga najdevam v poigravanju z interakcijami med njima. Pred mano ni le gib, ki se prepleta z odzivi na zvočne elemente, temveč napeljuje k vznikanju krajših scen, nenavadnih podob. Te so poetične, humorne, melanholične, porajajo pa se prav iz stika med dvema distinktnima gibalnima jezikoma Urške in Jerce. Tempa njunih teles sledita različnim hitrostim, tako se drugo ob drugem gibata v razmerju nekje 1:5. V času vsakega Urškinega giba Jerca izvede pet premikov. Znotraj te dinamike lahko prepoznavamo motive, ki se med njima prenašajo kot ideje, nato pa se razpletejo v sekvenci gibov, dokler se izvirni navdih ne izpoje. Potovanje utelešene misli med njima je njun odnos, ki v tokratni Neformi zares zasede osrednje mesto. Spremljamo dramo njunega večera, ki jo narekujejo Urškini komični vložki in Jerčino fluidno ekspresivno in emotivno gibanje. V njunih odločitvah na odru odsevata dve psihofizični stanji enoletne pandemične realnosti, ki oscilirata v ekstrema. Dihotomija med navidezno nonšalanco prve in izrazito intenzivno prisotnostjo druge ustvarja tenzijo, ki poganja dramaturški lok večera. Medtem ko se Jerca trudi in ne utruja, Urška počasi drsi v lenobno postavanje in premikanje, ki nas izzivalno sprašuje, zakaj sledimo gonji sistema, in nas vabi, da si vzamemo čas. Njen humor ponavljanja in vztrajanja ter nežnih provokacij soustvarjalcem je kljub vizualnemu minimalizmu in počasnosti sidro, h kateremu mi vleče pogled, morda prav zato, ker se tam lahko tudi ta spočije.

Neforma nato nepričakovano izvleče svoj skriti adut večera – rdečo lečo. Nikakor se smiselno ne vpleta v igro, ki se jo igra kvartet, a kot peti element na moje presenečenje zareže v dogajanje. Če sem prej opazovala deljenje skupne atmosfere med štirimi aktivnimi akterji, je leča sodelujoči, ki se navzven odziva le pasivno in je potencial Urškine nonšalance do maksimuma. Njena materialnost je kot magnet, ki pritegne ne le vizualno, temveč tudi taktilno pozornost. Raztresena nesimetrično obarva podenj, njena živo oranžna barva in drobna okrogla predmetnost je tako izvenkontekstualna, da raztrese tudi odrsko situacijo. Mami me k prijemu in dotiku, pogled, tako natreniran v zadnjem letu online sestankov in predstav pa samo s tem preprostim dejanjem vsaj za nekaj hipcev postane postranskega pomena – kako malo je potrebno, da odpade prtljaga racionalnosti.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni