Neforma #84, 3. marec 2021
Marčevska Neforma ni moja prva, a njena improvizacijska
premisa vsakič znova destabilizira gledalski aparat, s katerim že vnaprej
pripravljena vstopam k analizi tega, kaj gledam. Se ta prostor neprepričanosti
odpre zaradi same narave improvizacije, ki prav tako ves čas niha v
raziskovanju mej nenačrtovanega in negotovega? Ali pa gre za težo
kontekstualnega okvira, ki v meni prav zaradi ozaveščenosti o nekaterih
ključnih premisah improvizacijskega formata zamakne tok miselnega procesa? Močno
nagnjen k racionalizaciji, ustvarjanju povezav in interpretaciji znakov, ta
gledalski aparat ob soočenju z improvizacijo nenadoma doživi pretres in postane
nezadosten. Vznikne nelagodje, da bi s takšnim pristopom že vnaprej zreducirala
bogato pokrajino nepričakovanega, nenadnega, pa tudi ustaljenega, a vseeno
neplaniranega, v miselne obrazce, ki se prilegajo mašineriji birokracije.
Ko pred začetkom večera brskam po spominu, ugotavljam, da sem
do sedaj na Neformah vedno sedela na in ne pod odrom Španskih borcev, da sem se
ob intimni atmosferi maloštevilčne publike, ki se performerjem približa na
razdaljo, zagotovo neskladno z trenutnimi epidemiološkimi ukrepi, počutila
oropana anonimnosti in zavetja avditorija. Kot da bo ta bližina lahko
razkrinkala nesamozavest, ki me preveva ob soočenju z improvizacijskimi
formami. Zato mi je na tokratni marčevski izdaji toliko bolj nenavadno v varnem
zavetju zatemnjenih sedežev avditorija. Čeprav se je dogodek dogajal v živo, je
prav zaradi varnostnih ukrepov pred menoj perspektiva ekrana, ki mi kot
gledalki omogoča, da z enim dometom pogleda zajamem celotno sceno. Zasačim se,
da pozornost tokrat posvečam prav trajektorijem, ki jih prepotujejo moje oči,
ko za razliko od soočenja z računalniškim ekranom, prepoznavajo tudi materialne
aspekte scene pred menoj. Globina, prostorski odnosi, voluminoznost, teža
padajočega ali padcu se upirajočega telesa; vse to je v medpandemičnem času še
toliko bolj prezentno.
Dramedija, ki jo ta večer ustvarjajo Urška, Jerca, Samo in
Blaž, se ne opira le na neoprijemljiv odnos med dvojicama, temveč se
materializira tudi v prostoru. Povedno zamarkiran z dvema poloma, ki ju tvorita
prav odrski umestitvi glasbenikov, tako tudi kompozicijsko ponuja asociacije
nasprotij, duetov, soočenja. Med Blažem in Samom je prostor srečanja in
prepleta, ki ga zasedata Urška in Jerca. Približno polovico večera tako gledamo
pre-igravanje in po-igravanje štirih avtorskih ustvarjalnih jezikov, ki
preizkušajo domet odmevov lastnih akcij v prostoru skupnega.
Na odru sledim Urški in Jerci, sredina je izčiščena zanju,
medtem ko ju vsak s svoje strani uokvirjata glasbenika Samo in Blaž. Čakam, da gib
zapolni to praznino na sredi odra, ki kar vabi k naselitvi. Namesto izstopajoče
očitnega vzročno-posledičnega odnosa med zvočno podlago in plesnim materialom
se plesalki navzven opazno povezujeta vsaka z enim izmed glasbenikov, čigar
zvok in odrska prezenca sta sinhrona s plesalko. Tu ne govorim o dobesednem
prevajanju, temveč o ujemanju na ravni tempa, intenzivnosti ter o telesnem
jeziku med ustvarjanjem glasbe. Dvojic ne vidim kot seštevka dveh individuumov,
ampak njun odnos spominja na znanstvenofantastične pare, kjer dve bitji
(velikokrat človek in demon, utelešen v živalski podobi) živita kot dve
manifestaciji enega uma.
S svojima raznolikima odrskima prezencama prineseta pridih
konkretnosti, ki ga najdevam v poigravanju z interakcijami med njima. Pred mano
ni le gib, ki se prepleta z odzivi na zvočne elemente, temveč napeljuje k
vznikanju krajših scen, nenavadnih podob. Te so poetične, humorne,
melanholične, porajajo pa se prav iz stika med dvema distinktnima gibalnima
jezikoma Urške in Jerce. Tempa njunih teles sledita različnim hitrostim, tako
se drugo ob drugem gibata v razmerju nekje 1:5. V času vsakega Urškinega giba
Jerca izvede pet premikov. Znotraj te dinamike lahko prepoznavamo motive, ki se
med njima prenašajo kot ideje, nato pa se razpletejo v sekvenci gibov, dokler
se izvirni navdih ne izpoje. Potovanje utelešene misli med njima je njun odnos,
ki v tokratni Neformi zares zasede osrednje mesto. Spremljamo dramo njunega
večera, ki jo narekujejo Urškini komični vložki in Jerčino fluidno ekspresivno
in emotivno gibanje. V njunih
odločitvah na odru odsevata dve psihofizični stanji enoletne pandemične
realnosti, ki oscilirata v ekstrema. Dihotomija med navidezno nonšalanco prve
in izrazito intenzivno prisotnostjo druge ustvarja tenzijo, ki poganja
dramaturški lok večera. Medtem
ko se Jerca trudi in ne utruja, Urška počasi drsi v lenobno postavanje in
premikanje, ki nas izzivalno sprašuje, zakaj sledimo gonji sistema, in nas
vabi, da si vzamemo čas. Njen humor ponavljanja in vztrajanja ter nežnih
provokacij soustvarjalcem je kljub vizualnemu minimalizmu in počasnosti sidro,
h kateremu mi vleče pogled, morda prav zato, ker se tam lahko tudi ta spočije.
Neforma nato nepričakovano izvleče svoj skriti adut večera –
rdečo lečo. Nikakor se smiselno ne vpleta v igro, ki se jo igra kvartet, a kot
peti element na moje presenečenje zareže v dogajanje. Če sem prej opazovala deljenje
skupne atmosfere med štirimi aktivnimi akterji, je leča sodelujoči, ki se
navzven odziva le pasivno in je potencial Urškine nonšalance do maksimuma. Njena materialnost je kot magnet, ki
pritegne ne le vizualno, temveč tudi taktilno pozornost. Raztresena nesimetrično obarva podenj, njena živo oranžna barva in drobna okrogla
predmetnost je tako izvenkontekstualna, da raztrese tudi odrsko situacijo. Mami
me k prijemu in dotiku, pogled, tako natreniran v zadnjem letu online sestankov
in predstav pa samo s tem preprostim dejanjem vsaj za nekaj hipcev postane
postranskega pomena – kako malo je potrebno, da odpade prtljaga racionalnosti.