Kristina Aleksova: Kje se srečamo?

8. marec – dan žena? 

Neforma #108, 11. marec 2024, Španski borci

Preden sem odšla na Neformo, o kateri pišem, sem pogledala napoved dogodka na Facebooku. Obžalujem, da sem to naredila. Ponavadi ničesar ne preberem o dogodkih ali predstavah, ki jih grem pogledat. Da ostanem, kolikor se le da, prazen list, neokužena z razlagami in usmeritvami, ki jih lahko ponudi opis. Tokrat se mi je pa zdelo, da bi bilo dobro vedeti vsaj, koga grem gledat oziroma poslušat, a sem poleg informacije o nastopajočih dobila tudi kratek zapis o kontekstu omenjene Neforme. Ta me je zaznamoval in skozi celotno gledanje se ga nisem otresla – 8.marec – dan žena. Zame je ta dan letos minil v nenehnem notranjem dialogu, v katerem sem stokrat preklela patriarhat in mu napovedala strašno maščevanje. Ob pogledu na mnoge ženske – deklice, punce, žene, ki so s ponosom v rokah držale zastonjske rdeče nageljne, sem začutila močno željo, da jim ta cvet iztrgam iz rok in jih raje povabim na maščevalni pohod, kjer bomo dokončno obračunale s patriarhatom. Ta občutek nelagodja je šel z mano na Neformo in mi nadel očala, ki jih nisem mogla odložiti do konca dogodka.

Na odru Španskih borcev pred zadnjo steno sta nas pričakala dva seta inštrumentov, pripravljeni mikrofoni in zadimljene luči. Temu set-up-use pridružita Marja in Enja … in bam! kontekst osmega marca zacinglja v moji glavi, kakor prvi toni, ki jih proizvede Marja. Umetnici, glasbenici, ženski, punci …vsaka s svojim inštrumentom, orodjem, orožjem. Najprej nežno, postopno in previdno, v skladu z zadimljeno lučjo, ki bolj skriva, kot razkriva. Jaz opazujem najprej njuna obraza in dolge lase, zvok pa ostaja zame nekje v ozadju, kakor da to, kar slišim, še ni namenjeno mojemu poslušanju. Opazim dlani Marje in Enje in tja fiksiram svoj pogled. Medtem ko takoj prepoznam spretnost obeh glasbenic, se moje napete misli zadovoljijo s tem, da je ok, če gledam koreografijo njunih dlani – kako gole dlani v rokah držijo violino, lok in palčke … in temu rečem trenutek srečanja. Z Marjo in Enjo se nisem srečala, ko sta stopili na oder ali pa ko sem zaslišala zvoke njunih inštrumentov. Z njima sem se srečala, ko sem opazovala koreografijo njunih veščih rok. Kontekst, ki me je tako zaznamoval na začetku, je bil s tem srečanjem, vsaj za nekaj časa, utišan. 

Nato se spet postopoma, previdno in skoraj nevidno na oder prikotalita, prigneteta Krystina in April. Bam! Spet me povozi kontekst 8. marca. Zakaj tako nežno, zakaj tako nevidno, zakaj tako previdno? Kar nekaj časa gledam dve telesi, ki ju premika očitna začetna odločitev, da bosta skupaj. Opazujem dve telesi v medsebojnem srečanju in čakam na srečanje med vsemi nami. Ob tem popolnoma pozabim, da v drugem planu obstaja nastop dveh glasbenic. Luč oziroma tema vztraja, jaz pa si tako zelo želim videti, kaj se dogaja, in se srečati z nastopajočimi.

A kljub moji želji in kljub prehodu iz teme v luč se pravo srečanje ni zgodilo. 

Gledala sem formo – prevale, obrate, poskoke, dvigovanja in spuščanja na tla. Gibanja, katerim sem bila priča že neštetokrat. Povsem internaliziran pogled plesalk me je puščal v poziciji zapuščene gledalke, katere edina funkcija je, da opazuje. Skušala sem graditi most med dogajanjem na odru in svojim razmišljanjem, iskala sem vhode, a vrat nisem našla. Pri tem mi kontekst 8. marca ni bil v pomoč. Neprestano mi je pozornost uhajala v opazovanje mojih konvencionalnih misli o ženskah – o fragilnosti, previdnosti, mehkobi in podobno … in to me je jezilo.

V trenutku, ko sta se Krystina in April podali med nas in dokaj nasilno vstopili v prostor, ki je zame tako svet – v moj prostor gledalke, je bila moja funkcija še bolj podčrtana, postala sem objekt. Na tem mestu se je vame zasadila mala gledalska zamera, pa ne osebne narave. Bolj je šlo za zavedanje, kako pomembno je, da nastopajoči gradijo poti do gledalca. Kako pomembno je, da so pri tem početju velikodušni, spoštljivi in namesto forme ponudijo občutljivo sposobnost zaznavanja. Kako pomemben je ta boj, da presežejo formo ali pa, da odločitev ZA formo obstaja s konkretnim razlogom.

Vse to je bilo zame na tej Nefromi odsotno. Kljub temu pa je čisto na koncu April pritegnila mojo pozornost, ko se je z vso zbranostjo posvetila izdelovanju kroglic iz aluminijaste folije. Kroglice različnih velikosti je zložila v rahlo uokvirjeno linijo na tleh in jaz sem v tem videla planetarni sistem. Ta akcija je bila zame zanimiva ravno zato, ker je bila pristno zanimiva tudi za April. V tem sem zaznala, kako je odvrgla oklep forme in prepustila, da je neforma med nama ustvarila teren za srečanje – teren radovednosti. Pa akcija ni peljala prav nikamor. Kmalu za tem se je dogodek končal. V meni pa je odmeval pogovor, ki sem ga imela nekaj časa pred tem s Tomažem. Šel je nekako takole:

Kristina: “... pa joj, Tomaž, a to, kar delam, sploh koga zanima? A ma to sploh kak smisel?”
Tomaž: “... lej, tebe mora zanimat. Če tebe zanima, bo tut druge zanimal.”

April je zanimalo, kaj se v tistem trenutku dogaja z njo, zato je tudi mene zanimalo, kaj se dogaja z njo in kaj se dogaja z mano. Njena neforma je povzročila mojo neformo, in tu sva se srečali. Preprosto, a? 

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni