8. marec – dan žena?
Neforma #108, 11. marec
2024, Španski borci
Preden sem odšla na Neformo, o kateri pišem, sem pogledala napoved dogodka
na Facebooku. Obžalujem, da sem to naredila. Ponavadi ničesar ne preberem o
dogodkih ali predstavah, ki jih grem pogledat. Da ostanem, kolikor se le da,
prazen list, neokužena z razlagami in usmeritvami, ki jih lahko ponudi opis.
Tokrat se mi je pa zdelo, da bi bilo dobro vedeti vsaj, koga grem gledat oziroma
poslušat, a sem poleg informacije o nastopajočih dobila tudi kratek zapis o
kontekstu omenjene Neforme. Ta me je zaznamoval in skozi celotno gledanje se ga
nisem otresla – 8.marec – dan žena. Zame je ta dan letos minil v nenehnem
notranjem dialogu, v katerem sem stokrat preklela patriarhat in mu napovedala
strašno maščevanje. Ob pogledu na mnoge ženske – deklice, punce, žene, ki so s
ponosom v rokah držale zastonjske rdeče nageljne, sem začutila močno željo, da
jim ta cvet iztrgam iz rok in jih raje povabim na maščevalni pohod, kjer bomo
dokončno obračunale s patriarhatom. Ta občutek nelagodja je šel z mano na
Neformo in mi nadel očala, ki jih nisem mogla odložiti do konca dogodka.
Na odru Španskih borcev pred zadnjo steno sta nas pričakala dva seta inštrumentov, pripravljeni mikrofoni in zadimljene luči. Temu set-up-use pridružita Marja in Enja … in bam! kontekst osmega marca zacinglja v moji
glavi, kakor prvi toni, ki jih proizvede Marja. Umetnici, glasbenici, ženski,
punci …vsaka s svojim inštrumentom, orodjem, orožjem. Najprej nežno, postopno
in previdno, v skladu z zadimljeno lučjo, ki bolj skriva, kot razkriva. Jaz
opazujem najprej njuna obraza in dolge lase, zvok pa ostaja zame nekje v
ozadju, kakor da to, kar slišim, še ni namenjeno mojemu poslušanju. Opazim
dlani Marje in Enje in tja fiksiram svoj pogled. Medtem ko takoj prepoznam
spretnost obeh glasbenic, se moje napete misli zadovoljijo s tem, da je ok,
če gledam koreografijo njunih dlani – kako gole dlani v rokah držijo violino,
lok in palčke … in temu rečem trenutek srečanja. Z Marjo in Enjo se nisem
srečala, ko sta stopili na oder ali pa ko sem zaslišala zvoke njunih
inštrumentov. Z njima sem se srečala, ko sem opazovala koreografijo njunih
veščih rok. Kontekst, ki me je tako zaznamoval na začetku, je bil s tem
srečanjem, vsaj za nekaj časa, utišan.
Nato se spet postopoma, previdno in skoraj nevidno na oder prikotalita,
prigneteta Krystina in April. Bam! Spet me povozi kontekst 8. marca. Zakaj tako
nežno, zakaj tako nevidno, zakaj tako previdno? Kar nekaj časa gledam dve
telesi, ki ju premika očitna začetna odločitev, da bosta skupaj. Opazujem dve
telesi v medsebojnem srečanju in čakam na srečanje med vsemi nami. Ob tem
popolnoma pozabim, da v drugem planu obstaja nastop dveh glasbenic. Luč oziroma
tema vztraja, jaz pa si tako zelo želim videti, kaj se dogaja, in se srečati z
nastopajočimi.
A kljub moji želji in kljub prehodu iz teme v luč se pravo srečanje ni
zgodilo.
Gledala sem formo – prevale, obrate, poskoke, dvigovanja in spuščanja na
tla. Gibanja, katerim sem bila priča že neštetokrat. Povsem internaliziran
pogled plesalk me je puščal v poziciji zapuščene gledalke, katere edina
funkcija je, da opazuje. Skušala sem graditi most med dogajanjem na odru in svojim
razmišljanjem, iskala sem vhode, a vrat nisem našla. Pri tem mi kontekst 8. marca
ni bil v pomoč. Neprestano mi je pozornost uhajala v opazovanje mojih konvencionalnih
misli o ženskah – o fragilnosti, previdnosti, mehkobi in podobno … in to me je
jezilo.
V trenutku, ko sta se Krystina in April podali med nas in dokaj nasilno
vstopili v prostor, ki je zame tako svet – v moj prostor gledalke, je bila moja
funkcija še bolj podčrtana, postala sem objekt. Na tem mestu se je vame zasadila
mala gledalska zamera, pa ne osebne narave. Bolj je šlo za zavedanje, kako
pomembno je, da nastopajoči gradijo poti do gledalca. Kako pomembno je, da so
pri tem početju velikodušni, spoštljivi in namesto forme ponudijo občutljivo
sposobnost zaznavanja. Kako pomemben je ta boj, da presežejo formo ali pa, da
odločitev ZA formo obstaja s konkretnim razlogom.
Vse to je bilo zame na tej Nefromi odsotno. Kljub temu pa je čisto na koncu
April pritegnila mojo pozornost, ko se je z vso zbranostjo posvetila
izdelovanju kroglic iz aluminijaste folije. Kroglice različnih velikosti je
zložila v rahlo uokvirjeno linijo na tleh in jaz sem v tem videla planetarni
sistem. Ta akcija je bila zame zanimiva ravno zato, ker je bila pristno
zanimiva tudi za April. V tem sem zaznala, kako je odvrgla oklep forme in
prepustila, da je neforma med nama ustvarila teren za srečanje – teren
radovednosti. Pa akcija ni peljala prav nikamor. Kmalu za tem se je dogodek
končal. V meni pa je odmeval pogovor, ki sem ga imela nekaj časa pred tem s
Tomažem. Šel je nekako takole:
Kristina: “... pa joj, Tomaž, a to, kar delam, sploh koga zanima? A ma to
sploh kak smisel?”
Tomaž: “... lej, tebe mora zanimat. Če tebe zanima, bo tut druge zanimal.”
April je zanimalo, kaj se v tistem trenutku dogaja z njo, zato je tudi mene
zanimalo, kaj se dogaja z njo in kaj se dogaja z mano. Njena neforma je
povzročila mojo neformo, in tu sva se srečali. Preprosto, a?