Neforma #106, 15. januar 2024, Španski borci
Vandramo po
vesolju, se dotikamo mehurjastih tvorb, donimo kot gora, nas božajo vodovja,
stopicljamo in se tolčemo po prsih, pesnimo, obenem pa pozorno motrimo, se
vsake toliko zahihitamo in na trenutke malce nestrpno pričakujemo, da se odvije
zastavljena struktura … Zazdelo se mi je, da vse to počnemo prisotne in
prisotni na Neformi #106. Ko sem se tretjega ponedeljka v januarju letos
odpravila na prizorišče, sem se nadejala presenečenj, s seboj pa sem prinesla
tudi nekaj pričakovanj, ki pritičejo dobro utečenemu ciklu, poigravajočemu se s
formo in njeno odsotnostjo, zbližujočemu gib in zvok, pa še kaj. Predstavljala
sem si, da se bo pred občestvom zaiskrila vsaj kakšna vez, v trenutku navdiha
sprovedena med tistimi, ki gibajo ali zvočijo in med vsemi nami, ki smo zasedli
stole, namenjene publiki. Ob takšnih utrinkih povezanosti me preplavi nekako
čudaška, a silovita mešanica radovednosti in razumevanja. Njen obet je
vznemirljiv, saj vsakič kaj zgane tam v notrini. Kako, kdaj, zakaj in če se bo
kaj takega sploh pripetilo, pa je svojevrstna skrivnost.
Ko sem prišla v
dvorano, me je sprva presenetila dokaj strogo začrtana postavitev nasproti si
stoječih vrst stolov in glasbil, zvočil, kablovja in ozvočenja, ki so prostor
zamejili s štirih strani in udejanjanju Neforme na prvi pogled prepustili le
skrčen del odra. Je pa to že od začetka privilo napetost. Vsaka izmed
obiskovalk se je lahko zazrla nasproti sedečemu obiskovalcu naravnost v oči,
gledalec je opazoval poslušalko in slednja je prisluškovala pogovorom med
obiskovalci in obiskovalkami na nasprotni strani. Brbotanje je postopoma le
popustilo. Vse močneje smo pozornost usmerjali v štiri stoječe postave, ki jih
je čakala medsebojna igra, improvizirano ustvarjanje.
Prvič
Nekaj pridušenih
tonov spusti Matjaž in kar naenkrat nas posrka v izven-zemeljsko prostorje.
Nenavadno svetlo je. Nekaj bije. Lahno se oglaša, vznika in pojenja in
neprestano brenči. Bitje pred nami se giblje čisto počasi, premika se z
zavedanjem vsakega členka in posameznega tkiva telesa. Pretočno. Nekaj tako
čudovitega je v tem, kar počne Tajda, pomislim. Z Matjažem sta vsak v svojem
elementu, pa vseeno enotna, sproščeno nizata krožeče mehurčke zvoka in giba,
previdno pleteta svojo skupno krajino in sta v tem prepričljiva. Razmišljam,
kako se ljudje najbrž že od vekomaj oziramo v nebo in komu in kdaj se je
prvikrat utrnila zamisel, da bi tja lahko poslali ljudi; razmišljam o vseh
upodobitvah ozvezdij in o nebesnem disku iz Nebre … Šum bosonogih dotikov
lesenega poda pa me prizemlji, da se spet znajdem na odru Španskih borcev. Od
lepega bi lahko domov odšla že v tem trenutku.
Drugič
Nekaj starodavnega
je med nas priklicala Bogdana. Nad sabo vrtinči brnivko in ta koščič lesa na
vrvici z zvokom postaja vse večji, se nas dotika in vzbuja strahospoštovanje,
mogoče pa spomni na obredno namembnost tega prazgodovinskega zvočila. Bogdana
se zacikla v petem koščku nastajajoče skladbe in Julija vzpostavlja oblike, s
svojimi okončinami ustvarja izčiščene linije in z udarci ob tla, kot da bi
želela s stopali poteptati zemljo pod seboj, ritmično krepi glasbeničin glas.
Vztrajata skupaj, se skupaj tudi premikata, lomastita in stopicljata v
usklajenem koraku, Julija z rokami lovi nianse Bogdaninega klica, ki ga je
pevka poslala v zrak nad nami. Zaman, saj je tisto, kar je Bogdana namenila
poslati med vse nas, že prikapljalo kot dež.
Tretjič
Matjaž z odločnim
brenkom po električnem basu k igri prikliče Bogdano. Zasvita se mi forma, ki so
jo ubrale nastopajoče in nastopajoči, a še preden sem tej misli posvetila kaj
več pozornosti in na odru začela pogrešati plesalki, sta glasbenik in glasbenica
že snovala zapeljivo pesem. Spretno sprehajanje po basovskem vratu brez prečk
je objemalo zibajočo vokalno melodijo in vse je potekalo z veliko mero
medsebojnega poslušanja in tudi tako ubrano, da se mi je porodilo vprašanje,
ali sta material morebiti pripravila vnaprej.
Četrtič
Nastopili sta obe
plesalki. Kontrast vsemu doživetemu je bil znaten. Gib v odsotnosti glasbe. Ne
zaradi nenadnega vzgiba, temveč zavoljo odločitve po formi, ki je tako
zaznamovala Neformo #106. Izbira posameznih skupnih točk dveh glasbenikov ali
dveh plesalk se je zdela uravnotežena, in s tem smiselna, a je na tej točki
delovala omejujoče za nastopajoče. Kombinacije so postale predvidljive in hočeš
nočeš sem pomislila na, kaj bi …, če bi … Pred očmi obiskovalcev in obiskovalk
pa sta se domiselno prepletali fluidnost in odsekanost, dve telesi, ki sta se
izmenjaje podpirali in se izzivali, … mogoče za skupno igro po malo celo
izzivali čakajoča glasbenico in glasbenika …
Petič
Tajda, Julija,
Bogdana in Matjaž so za sklepno dejanje družno kotalili mogočno gmoto, ki nas
je vlekla v svojo notranjost. Izžarevala je udomačenost nastopajočih in
opomnila na čar združevanja giba z zvokom. Poslednja sekvenca je ob postopnem
iztekanju vabila k spominjanju na kaj skrivnostnega, izmuzljivega in pogosto
neubesedljivega v človeških izkušnjah bivanja. Pospremila pa nas je Bogdanina
pesem v postajanju:
Drevo je čez polje
zraslo
Čez nebo, čez nebo
Voda je čez polje
zrasla
Čez nebo, čez nebo
Kamni so čez polje
zrasli
Čez nebo, čez nebo
Jelen je čez polje
zrasel
Čez nebo, čez nebo
Vojska je čez polje
zrasla
Čez nebo, čez nebo
Zvezda je čez polje
zrasla
Čez nebo, čez nebo
Lava je čez polje
zrasla
Čez nebo, čez nebo
Vrana je čez polje
zrasla
Čez nebo, čez nebo
Pesem je čez polje
zrasla
Čez nebo, čez nebo
Zloba je čez polje
zrasla
Čez nebo, čez nebo