Enja Grabrijan: Neforma #106

Neforma #106, 15. januar 2024, Španski borci

Vandramo po vesolju, se dotikamo mehurjastih tvorb, donimo kot gora, nas božajo vodovja, stopicljamo in se tolčemo po prsih, pesnimo, obenem pa pozorno motrimo, se vsake toliko zahihitamo in na trenutke malce nestrpno pričakujemo, da se odvije zastavljena struktura … Zazdelo se mi je, da vse to počnemo prisotne in prisotni na Neformi #106. Ko sem se tretjega ponedeljka v januarju letos odpravila na prizorišče, sem se nadejala presenečenj, s seboj pa sem prinesla tudi nekaj pričakovanj, ki pritičejo dobro utečenemu ciklu, poigravajočemu se s formo in njeno odsotnostjo, zbližujočemu gib in zvok, pa še kaj. Predstavljala sem si, da se bo pred občestvom zaiskrila vsaj kakšna vez, v trenutku navdiha sprovedena med tistimi, ki gibajo ali zvočijo in med vsemi nami, ki smo zasedli stole, namenjene publiki. Ob takšnih utrinkih povezanosti me preplavi nekako čudaška, a silovita mešanica radovednosti in razumevanja. Njen obet je vznemirljiv, saj vsakič kaj zgane tam v notrini. Kako, kdaj, zakaj in če se bo kaj takega sploh pripetilo, pa je svojevrstna skrivnost.

Ko sem prišla v dvorano, me je sprva presenetila dokaj strogo začrtana postavitev nasproti si stoječih vrst stolov in glasbil, zvočil, kablovja in ozvočenja, ki so prostor zamejili s štirih strani in udejanjanju Neforme na prvi pogled prepustili le skrčen del odra. Je pa to že od začetka privilo napetost. Vsaka izmed obiskovalk se je lahko zazrla nasproti sedečemu obiskovalcu naravnost v oči, gledalec je opazoval poslušalko in slednja je prisluškovala pogovorom med obiskovalci in obiskovalkami na nasprotni strani. Brbotanje je postopoma le popustilo. Vse močneje smo pozornost usmerjali v štiri stoječe postave, ki jih je čakala medsebojna igra, improvizirano ustvarjanje.

Prvič

Nekaj pridušenih tonov spusti Matjaž in kar naenkrat nas posrka v izven-zemeljsko prostorje. Nenavadno svetlo je. Nekaj bije. Lahno se oglaša, vznika in pojenja in neprestano brenči. Bitje pred nami se giblje čisto počasi, premika se z zavedanjem vsakega členka in posameznega tkiva telesa. Pretočno. Nekaj tako čudovitega je v tem, kar počne Tajda, pomislim. Z Matjažem sta vsak v svojem elementu, pa vseeno enotna, sproščeno nizata krožeče mehurčke zvoka in giba, previdno pleteta svojo skupno krajino in sta v tem prepričljiva. Razmišljam, kako se ljudje najbrž že od vekomaj oziramo v nebo in komu in kdaj se je prvikrat utrnila zamisel, da bi tja lahko poslali ljudi; razmišljam o vseh upodobitvah ozvezdij in o nebesnem disku iz Nebre … Šum bosonogih dotikov lesenega poda pa me prizemlji, da se spet znajdem na odru Španskih borcev. Od lepega bi lahko domov odšla že v tem trenutku.

Drugič

Nekaj starodavnega je med nas priklicala Bogdana. Nad sabo vrtinči brnivko in ta koščič lesa na vrvici z zvokom postaja vse večji, se nas dotika in vzbuja strahospoštovanje, mogoče pa spomni na obredno namembnost tega prazgodovinskega zvočila. Bogdana se zacikla v petem koščku nastajajoče skladbe in Julija vzpostavlja oblike, s svojimi okončinami ustvarja izčiščene linije in z udarci ob tla, kot da bi želela s stopali poteptati zemljo pod seboj, ritmično krepi glasbeničin glas. Vztrajata skupaj, se skupaj tudi premikata, lomastita in stopicljata v usklajenem koraku, Julija z rokami lovi nianse Bogdaninega klica, ki ga je pevka poslala v zrak nad nami. Zaman, saj je tisto, kar je Bogdana namenila poslati med vse nas, že prikapljalo kot dež.

Tretjič

Matjaž z odločnim brenkom po električnem basu k igri prikliče Bogdano. Zasvita se mi forma, ki so jo ubrale nastopajoče in nastopajoči, a še preden sem tej misli posvetila kaj več pozornosti in na odru začela pogrešati plesalki, sta glasbenik in glasbenica že snovala zapeljivo pesem. Spretno sprehajanje po basovskem vratu brez prečk je objemalo zibajočo vokalno melodijo in vse je potekalo z veliko mero medsebojnega poslušanja in tudi tako ubrano, da se mi je porodilo vprašanje, ali sta material morebiti pripravila vnaprej.

Četrtič

Nastopili sta obe plesalki. Kontrast vsemu doživetemu je bil znaten. Gib v odsotnosti glasbe. Ne zaradi nenadnega vzgiba, temveč zavoljo odločitve po formi, ki je tako zaznamovala Neformo #106. Izbira posameznih skupnih točk dveh glasbenikov ali dveh plesalk se je zdela uravnotežena, in s tem smiselna, a je na tej točki delovala omejujoče za nastopajoče. Kombinacije so postale predvidljive in hočeš nočeš sem pomislila na, kaj bi …, če bi … Pred očmi obiskovalcev in obiskovalk pa sta se domiselno prepletali fluidnost in odsekanost, dve telesi, ki sta se izmenjaje podpirali in se izzivali, … mogoče za skupno igro po malo celo izzivali čakajoča glasbenico in glasbenika …

Petič

Tajda, Julija, Bogdana in Matjaž so za sklepno dejanje družno kotalili mogočno gmoto, ki nas je vlekla v svojo notranjost. Izžarevala je udomačenost nastopajočih in opomnila na čar združevanja giba z zvokom. Poslednja sekvenca je ob postopnem iztekanju vabila k spominjanju na kaj skrivnostnega, izmuzljivega in pogosto neubesedljivega v človeških izkušnjah bivanja. Pospremila pa nas je Bogdanina pesem v postajanju:

Drevo je čez polje zraslo
Čez nebo, čez nebo
Voda je čez polje zrasla
Čez nebo, čez nebo
Kamni so čez polje zrasli
Čez nebo, čez nebo
Jelen je čez polje zrasel
Čez nebo, čez nebo
Vojska je čez polje zrasla
Čez nebo, čez nebo
 
Zvezda je čez polje zrasla
Čez nebo, čez nebo
Lava je čez polje zrasla
Čez nebo, čez nebo
Vrana je čez polje zrasla
Čez nebo, čez nebo
 
Pesem je čez polje zrasla
Čez nebo, čez nebo
Zloba je čez polje zrasla
Čez nebo, čez nebo


Spremljajte nas
in ostanite obveščeni