Miša Gams: Telo med dvema poloma v zavedanju prostora in časa

Neforma #109, 7. aprilr 2024, Španski borci

Povabilo za pisanje o Neformi je prišlo povsem nepričakovano, vendar sem po prebiranju refleksij o prejšnjih tovrstnih zvočno-gibalnih performativnih dogodkih, ki se že dlje časa odvijajo v Španskih borcih, ugotovila, da ne gre za klasično pisanje recenzij, temveč predvsem za beleženje asociacij, refleksij in intuitivnih utrinkov, ki jih je pisec doživel na zanimivih soočenjih, potekajočih med glasbeniki in plesalci oz. performerji. Ko smo se v krogu posedli po odru Španskih borcev, so bila v osrednjem delu že postavljena glasbila – priznam, da sem večino njih videla prvič v življenju. Na eni strani se je nahajal skupek elektronike s skorajda neopaznim lesenim glasbilom, za katerega se je izkazalo, da gre za čelu podoben inštrument dvina (izdelan v Soma laboratoriju) – za izjemno ozko leseno brenkalo, katerega izvor lahko najdemo v Perziji in ki v kombinaciji z živo elektroniko proizvaja specifičen, precej misteriozen zvok, na drugi strani pa so bila okrog stola razporejena tolkala (večina perzijskega izvora), med katerimi je vizualno najbolj izstopal handpan, narejen iz trinidadskega steelpana, ki deluje kot precej velik bakren vesoljski krožnik. Medtem ko je z dvino upravljal Alastair McNeill, angleški glasbenik, ki že osem let živi v Ljubljani in sodeluje z različnimi slovenskimi glasbeniki in skupinami, je nasproti njega sedel tolkalec Boris Magdalenc, ki se zadnja leta posveča igranju bobnov (zlasti bobna tombak, ki velja za najpomembnejše tolkalo v perzijski glasbi) – v duu s Samom Kutinom in kot solist pa ustvarja glasbo za plesne nastope in gledališke predstave. Kmalu sta se jima pridružili še dve plesalki, Anamaria Bagarić in Neža Kokalj. Prva je znana koreografinja in pedagoginja, ki se je v Egiptu predstavila s prvim avtorskim solom Dark Matter(s), v Sloveniji pa sodeluje z najrazličnejšimi koreografinjami in režiserji (zlasti s kolektivom fizičnega gledališča Fourklor), druga pa končuje študij plesa v Linzu ter sodeluje v interdisciplinarnih projektih z glasbeniki in vizualnimi umetniki po vsej Evropi.

Že po prvih zvokih perzijskega brenkala in tolkala je postalo jasno, da gre za kompatibilni, da ne rečem ljubezensko-erotični odnos med dvema unikatnima inštrumentoma, ki izvabljata nenavadno subtilna občutja, na katera sta se plesalki odzivali z izjemno pozornostjo in fluidnostjo. Na trenutke je celo delovalo, kot da sta se omehčali do te mere, da sta se utekočinili, spet drugič kot da se prebijata skozi gosto, lepljivo snov – kot sta npr. jantar ali med – spet na drugih mestih so postale kretnje bolj zamrznjene, odsekane in rigidne. Na določenih energetskih vozliščih sta se plesalki med sabo – naključno ali z zavestno željo po dotiku – prepletli in uperili svoj obraz proti glasbenikoma in občinstvu, a večinoma sta uživali v solo plesu kot otrok, ki se znajde sredi travnika ter usmerja svoje ude in obraz proti blagodejnemu pomladanskemu soncu. Tu in tam sta priprli oči in posnemali kretnje druga od druge, malce za zafrkancijo, spet drugič za provokacijo, da presekata ponavljajoč ritmični niz in odpreta paleto novih koreografskih možnosti in izzivov. Šele ko je ena izmed njiju za nekaj trenutkov izginila s prizorišča, je bilo moč čutiti velik manko, kot da je energija v prostoru dobila povsem drugačno barvo in obliko. In ko smo že pri slednji – kakšno olajšanje navdahne gledalca ob ogledu improviziranega plesa in ob poslušanju improvizirane glasbe, ko se zave, da ni vpet v neko formalno strukturo, znotraj katere naj bi razmišljal in ocenjeval skozi naučen diskurz, temveč mu je dovoljeno izstopiti iz vnaprej premišljenih družbenih mehanizmov, obrazcev, predalčkov in shem v metafizično dimenzijo neforme, skozi katero se odprejo čutne zaznave, ki so bile doslej povsem neupoštevane in zanemarjene. Saj se moramo tudi misleci in kritiki kdaj znajti v telesu (ne zgolj v glavi), da bi skozi več čutil občutili, kako se nas videno in slišano dotakne celostno na več različnih nivojih. Na ta način lahko skozi iracionalno misel podamo občutke, za katere nas družbeni sistem že celo življenje sili, da jih umestimo v nek racionalni diskurz, ki ne omogoča pogleda izza zastavljenega okvirja.

Čeprav je težko najti besede in strniti misli, s katerimi bi opisala svoja občutja ob prisostvovanju performansu, bom vseeno poskušala v enem ali dveh stavkih opisati svoje doživljanje: Oseba, ki se nahaja na drugi strani lepljive opne, me vleče skozi jantar v nek prostor, kjer se skupaj z njo kotalim po raznih sobanah in prekatih, pri čemer tu in tam obvisim, »zazidana« v medeno matrico ali pa se polagoma posedem na kakega od zračnih mehurčkov, ki daje vtis, kot da je spužva, v katero se postopoma pogrezam. V jantarju se tu in tam znajde odtis roke ali noge, za katero ne vem, ali je tuja ali moja, ali me boža in miluje ali me podi stran. Vsake toliko me neka sila izstreli v vesolje, ki je še vedno sestavljeno v pretežni meri iz lepljive snovi in ki daje vtis, kot da so povsod okrog mene razporejena telesa, ki so v snov odtisnila svoj (telesni) spomin – na podlagi zaznave le-tega lahko komuniciramo, saj se zavemo, da nas poganja električni pulz, ki je vsem skupen. Slutim, da se vse odvija med dvema magnetnima poloma, ki sta med sabo v neposredni soodvisnosti in ki omogočata materializacijo eteričnih teles in njihovo »ugnezdenje« v čas in prostor.

Marsikdo bi si mislil, da telo, ki je v stanju transa, izgubi občutek za prostor in čas, a vse izkušnje do zdaj kažejo – vključno s to znotraj Neforme – da se občutek za oboje le še poveča. Plesalki sta se na trenutke z zaprtimi očmi izogibali druga drugi, po 45. minutah, ko naj bi se seansa počasi zaključila, pa je ena izmed njiju spregovorila o tem, da na dotičnem mestu ne doživlja zaključka, temveč kvečjemu suspenz, nakar so se vsi štirje sodelujoči odločili, da nadaljujejo z improvizacijo, ki so jo zaključili povsem instinktivno točno 60 minut po njenem začetku (kot ponavadi seansa na Neformi traja). Pred tem nas je Neža Kokalj pozvala, da zamenjamo sedeže, tako da smo zadnjo četrtino ure sedeli drugje kot na začetku – zamenjana perspektiva gledanja pa je – tako kot v filmu Društvo mrtvih pesnikov, v katerem glavni junak pozove drugega, naj stopi na mizo, češ da bo spremenjen vidik gledanja sprožil tudi drugačno razmišljanje – sprostila nove fenomenološke zaznave gledalcev, pri katerih sem dobila občutek, da bi bili pripravljeni dogodku prisostvovati tudi celo noč, če bi bilo treba … Čeprav so bili nastopajoči za trenutek v dilemi, ali naj nadaljujejo z dogodkom ali naj ga končajo, se mi zdi, da si je marsikateri izmed obiskovalcev zaželel, da bi tovrstna improvizacija predstavljala neformalni model za drugačen način bivanja v svetu – v tišini, spontano, z zavestjo o organskosti kolektiva in s prepuščanjem v neznano brez strahu, jeze ali obžalovanja … In z zavedanjem, da je ta trenutek popolne predanosti – neponovljiv in prvinski – edini, ki obstaja v vesolju neštetih možnosti in izbir.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni