Neforma #110, 11. maj 2024, Španski borci
Tokrat smo se zbrali, da
prisostvujemo drugačne vrste spektaklu,
takšnemu heterogenemu in dezorganiziranemu, ki je tudi poln presenečenj,
preobratov, nenadnih in nenavadnih sunkov, predvsem pa poln neresnosti in
neupoštevanja zapovedane ritmike – sodobni ples je postal najprej svobodni
ples, nato pa čista svoboda, ples je odpadel, postal slep, ne pa tudi srep;
dogodek, poln nepredvidljivega menjavanja vlog – vsaka noga je lahko
instrument, vsak instrument pa noga, in tok je tekel skoraj tako tekoče kot ta
stavek, čeprav so moji zapiski dogodek razkosali na enajst tematsko zaokroženih
delov, zato se nanje raje sploh ne bom skliceval in raje zapisal le: BOJ.
Ne v smislu »boja«
(barva), kajti barv na odru niti ni bilo kaj veliko, poleg črnine dvorane
Španskih borcev je prevladovala še rjava, barva lesa, lahko bi rekli glavne zvezde tega večera, vendar beseda
»les« že vara, saj ne moremo reči, da obstaja EN LES, bilo je prisotnih tisoč
odtenkov in tekstur in vijug lesa, posledično pa tudi tisoč različnih
potencialnih zvokov in oblik, ki se niso borili za našo pozornost, ampak so
delovali složno, po njih se je tolklo s palicami, z njimi so se spajala telesa:
v enem trenutku se mi je zdelo, da sem prisoten v drevesni krošnji, skupaj s
tisoč ptiči, med katerimi nekateri tolčejo s kljunom po deblu, drugi se veselo
igrajo, se divje lovijo, mrmrajo, drdrajo – tako enotno, a tako raznoliko, vse
v enem in eno v vsem, čisto veselje.
Med tisočerimi oblikami
in vijugami lesa pa je bilo zapaziti tudi nekaj kovinskih instrumentov, ki so
poglabljali bojevit ton dogodka: boj
torej kot »boj«, v smislu »boj ali beg«, včasih na redke trenutke pa tudi zamrznitev, denimo na začetku, ko je
bila Estela z zadnjico primrznjena na svoj stol, s katerim se je poskušala
premikati po dvorani, medtem ko se je Petja poskušala z nogo, primrznjeno na
tla, na vse pretege odlepiti od tal, pri čemer se druga za drugo sploh nista
zmenili, vsaka s svojim zalogajem težav in ledenih neprijetnosti. Ko sta se
naposled odmrznili od podlage, pa sta v dvorani povzročili pravi o g e n j, ogenjritualnega boja, tega
najpriljubljenejšega opravila v obdobjih zamiranja civilizacij – a še pred tem
sta odtekli častni krog (?), no, vsaj ena, medtem ko je druga izvajala kung-fuju podobne gibe in brcajoč v zrak
čakala na svojo so-bojevnico, ki se je domnevno izčrpala, že preden se je bitka
sploh začela. Je pa vsaj otvorila in mi smo se smejali.
Asociacije so tekle na
boj in boj je bil neizprosen: vsaka
izmed bojevnic je stopila na eno diagonalo odra, medtem ko so se jima obema na
obrazu risali nasmeški tipa »imam jo« in »zdaj jo pa bom«, »ji bom že pokazala
hudiča«; muzali sta se in mrdali, a potem, ko sta stekli druga proti drugi, sta
se žal večkrat zgrešili in večkrat zaporedoma
brcnili in boksnili v prazno. Morda je še največjo nevarnost predstavljala
kakšna kaplja sline, ki je iz njunih ust zletela povsem nehote, pač zaradi namrgodenosti
njunih obrazov. Ker se boj ni odvil po pričakovanjih, ampak je sprožal predvsem
trume smeha, ga je Matej, vmes brenkajoč na kitaro, prekinil z izjavo, da si
»pridržujejo pravico do spremembe programa«.
Bojevnici sta v trenu
očesa postali nekakšni gozdni vili (?): na oder sta privlekli slabo polovico
ducata vijugastih hrastovih vej, ki sta ju postavljali v različne konstelacije,
potem pa sta nas s prilagajanjem svojih telesnih form vijugastim oblikam
hrastovih vej poskušali preslepiti, da sta tudi sami hrastovi veji, kar je na
trenutke v resnici delovalo, ker se je oder prelevil v ogromno krošnjo, polno
ptičic in gozdnega veselja – na trenutke pa ni delovalo, ker je dajalo pač vtis
dveh žensk, ki za seboj vlečeta hrastove veje.
Ko je namišljeno čivkanje
ptičk potihnilo, se je glasbena podlaga sprevrgla v čisti kaos, to pa predvsem
zaradi Georgovih improviziranih vložkov (tolčenja na tisoč in en leseni
instrument), ki so bili ravno toliko koherentni kot veliki boj iz začetka
dogodka, torej ne ravno koherentni. In tako se je kot trdovratni odmev kaosa zamirajoče
civilizacije na oder vrnil BOJ – tokrat v malce drugačni obliki, saj sta se
bojevnici domnevno nekaj naučili iz preteklih napak in brc v prazno; medtem ko
je Petja vadila ravnotežje na robu odra, sprehajajoč se po fiktivni četrti
steni, je Estela pobegnila med glasbenika, kjer je našla velik kovinski
krožnik, s katerim se je namenila braniti pred svojo sedaj izjemno uravnovešeno
nasprotnico. Kakofonija tolčenja po različnih vrstah lesenosti se je sprevrgla
v izjemno razburljiv boj, vendar je po nekaj trenutkih postalo jasno, da iz te
moke ne bo kruha, saj je ena bojevnica samo napadala, medtem ko se je druga
samo branila. Boj, drugič pa je sploh
razpadel takrat, ko je postal metafora:
kovinski krožnik je bil namreč odseven, tako da je naprezajoči napadalki
odseval njeno lastno ofenzivnost, kar ji je dalo misliti: »zmaga je ugledati se
v zrcalu drugega«. Vsaj metafora višjega reda kot denimo »lajf je borba«, ampak
vseeno, metafora.
Zanimivo je bilo
opazovati, kako v improviziranem materialu spontano vznika zeitgeist naše dobe: dobe ne larpurlartizma ampak l'fajtpurl'fajtizma. Ves čas skandiramo,
da fajtamo, a nimamo pojma, za kaj fajtamo. Ko se drugi boj konča, Petja odteče
še nekaj častnih krogov, ki zavijajo navznoter, v spiralo; medtem Georg in
Estela sestavljata leseni kao Jengastolp iz raznolikih lesenih objektov, po katerih se je prej tolklo; Petja teče
s takšno sunkovito hitrostjo (»She's like
the wind«), da se stolp po nekaj sekundah zruši; Estela se še nekaj trudi s
postavljanjem stolpa, medtem ko Georg obupa in se odloči, da se bo, sicer malce
z zamudo, pridružil boju, zato začne Petjo v spiralah loviti po odru, na kar se
zopet odzovemo s trumo smeha. Moment gladiatorstva in potopa civilizacij je
zopet na delu (Žižek bi rekel najprej kot tragedija nato kot farsa); ampak
Georg je zmožen predvsem ritualnega šopirjenja in ni kos Petjinemu bojevniškemu
duhu, zato po slabih pol minute šopirjenja obupa in steče nazaj k porušenemu
lesenemu stolpu.
Ne spomnim se povsem
dobro, kako se je Neforma #110 končala (mislim, da formalno, z gesto razpiranja
rok, ki je naznanjala »to je to«), vem pa, da je številka 110 ena številka pred
#111, ki je ena izmed mojih najljubših številk. Namreč vedno, ko pogledam na
uro in je ura 11:11, pomislim, da ima to nek pomen, in morda ga tudi ima –
morda pa ga tudi nima. Osebne kaprice vstran, te številke mi ne vzame nobena
interpretacija, tako kot veselja in igre ne more pokvariti noben, še tako l'fajtpurl'fajtistični
duh, ki vsako igro spreminja v borbo. Kakšno naključje, da se je na dan Neforme
odvijala tudi Evrovizija *se odkašlja*,
ki je bila, kakor čivkajo že ptički na vejah, letos še posebej slaba. Še sreča,
da imamo druge forme in neforme, ki boj in povezovanje in vse te puhlice
profanizirajo, da jih lažje vidimo, da lažje vidimo onstran njih, v drug svet,
v svet igre, veselja in neobveznosti, pa ne da bi nam to interpretacijo
ponujale na zlatem krožniku.
