Impresija ob spremljanju 129. Neforme, Španski borci, 27. 8.
2026. Nastopajoči: Jošt Drašler, Andrej Fon (glasba), Eveli Ojasaar, Kaur
Terep, Gabrijel Lazić (AGRFT), Nastja Uršula Virk, Samantha Johns, Molly
Thomas, Brittany Williams, Lucija Ostan Vejrup, Kristina Aleksova, Luka Piletič
(igralska zasedba, udeleženci PARL-a)
oder ni zgolj odsevno steklo
je kamen ki trešči skoz
da ga razbije in razkrije
amfiteater v zaodrju
je edina igra sveta
vsem na ogled vsak dan
je igra menjave in igra menjav
na podpalubju podija
pred kakršnokoli zasedbo vlog
tihi dogovor in odlok
izločanje kot potreba
oh ja povsem naravna!
docela nujna!
(kot sociološko operiranje
s frazami à la
družba kot celota)
skrivnost kulturnega sektorja
dokončno obelodanjena
je jajcanje da bi si
zagotovili nekaj beljakovin
je napredovanje po klinih
ki so nekogašnja rebra prsnega koša
in v procesu zabijanje svoje glave
v višje pozicionirano rit nekoga
so zavezništva ki vežejo roke
(kulturna revolucija žre svoje otroke!)
nabiranje prostih stolčkov
vse dokler
jih dokončno ne zmanjka
ali pa postanejo mlinski kamen
mlinski kamen ali zanka
so izjave in izpovedi
ki se zmeraj rade izgubijo
v osredotočanju na tistega
ki zanje da platformo
in pobere vso pozornost
ko pretenciozno
kot kak v uniformo opicanjeni
general pred vojno
zahteva skorajda
zarotniško tišino
(in s tišino seveda podložnost)
in so kriki protesta
pod pezo omahujoče rame
improptu sredi drame
in za tem smeh
(resda bolj grenak
pri tistem ki ta vpad dojame)
in naposled je še publika
ki koleščkom dajaje takt
kot kak galjot prilepljen
na tekoči trak
isti vrtoglavi vrtiljak
ki spremlja ga pred sabo
in tista ista nemoč
vsakdanje obsodbe na tlako
oder ni zgolj odsevno steklo
je kamen ki trešči skoz
da ga razbije in razkrije
amfiteater v zaodrju
je edina igra sveta
vsem na ogled vsak dan
je igra menjave in igra menjav
od zibelke do groba
kar je ropotulja
postane ročna bomba
in bradati bardi
ki – ko se kolje melje –
pridejo na svoj račun
in do svoje epopeje
a onkraj heksametrov besed
je nek povsem drugačen svet
svet kjer obstaja zgolj tresk teles
naj bo to boj naj bo to ples
ki kdaj in kdaj pripelje morda
do materializma srečanja
nepredvidenih naključij
v pričo katerih naši ključi
odpovedo ali nas prisilijo
da se v drugačni luči
ne dojamemo več kot gledalci
temveč pravi pravcati igralci
ali mogoče prišepetovalci
tega in temu kar gre čez nas
morda pa res ni odra
(vsa vrata pekla so odprta!)
in vsi čemimo na istem podu
se po njem pomikamo in potikamo
kot šahovske figure
po neznanem minskem(?) polju
ni padca zastora
(moreš ker moraš!)
in igra mora iti dalje
onkraj dvorane in onkraj odra
tam se začenja prava igra
kjer pomeni so kot sidra
skorajda nepremakljiva
kjer se ta svinčeni čas
vrine tudi v kar tolmač
in pisec teh vrstic
je sam zataknil se ker dal
je svojo noto in poudarke
treba ni verjeti vanje
a ne oder ne telo
nista osamljena otoka
prej prevodnik svojega obdobja
… in kličeta nas na upor
Opomba avtorja: vse besede, ki so v pesnitvi zapisane v
poševni pisavi, markirajo elemente, ki so bili uporabljeni v predstavi.
