Neforma #127, 29. april 2026, Španski borci
Katja Legin, Núria Capella, Urban Kušar, Andraž Mazi
Na
aprilski deževen dan, na svetovni dan plesa,
ko
nas dež premakne v prostore Narodne galerije,
me
tople, oranžkasto rjave barve oblek plesalk spominjajo na jesen, glasba pa na
pesek, na neskončno peščeno pokrajino (morda nekje ob morju),
na
dolgo potovanje po njej.
Kdo
bi si mislil, da je v resnici pomlad, da dež ni jesenski, da je čemaž že skoraj
ves v cvetju
in
da vojne še trajajo.
Dolga
je ponavljajoča se pot po diagonali,
po
kateri stopata Katja Legin in Núria Capella.
Kljub
temu da smo zdaj notri, pod streho, na varnem, plesalki vzameta dežnik,
se
znajdeta pod njim, ga vrtita naokoli,
dežnik
postane igrača, s katero se skrijeta za glasbeni duet,
spet
potujeta po diagonali čez oder …
Katja
Legin in Núria Capella,
ki
se skušata ujeti v ritmu nenehnega spreminjanja ritma,
žvončkljanja,
zvokov raglje, lesa in trkov Urbana Kušarja,
zvokov,
ki se iz širine peskaste površine skrčijo v igro z detajli, materiali, ki
proizvajajo zvoke, da nas ponesejo v svet drobnih predmetov, nato pa nas
preplavi pokrajina strun izpod rok in efektov Andraža Mazija.
Pokrajina,
ki spominja na sprehod, na pot, na dolgo ponavljajočo se pot.
Spontanost
glasbenikov se javlja v neobremenjenosti,
nekajkrat
pa se tudi gib plesalkinih teles spreminja v brezskrbnost, v miganje, zibanje,
a
nato spet v iskanje skupne energije, ki bi ju povezala.
Ko
Katja Legin sleče zgornjo plast obleke, nato pa si Núria Capella obleče bundo,
postane to še en inštrument, saj se šelestenje njenega materiala zliva z
ostalimi zvoki in me asociativno zaziblje v nek drug prostor in čas.
Pa
vendarle telesi nista našli lege, ki bi ju podprla,
Plesalki
se zdita kot odrezani druga od druge,
ko
začneta pripovedovati zgodbo, se ta poruši,
spet
in spet,
le
nekajkrat se ujameta, prepoznata.
Gibanje
na odru prekine govor, plesalki želita, da bi se vsi skupaj udeležili dogodka,
plesa na odru, da bi s telesi oblikovali plesočo se pokrajino,
a
občinstvo ostane neodzivno.
Na
oder povabita tudi snemalko, na ta način zrušita željo po tem, da bi se
potopili v njun ples, da bi se prepustili glasbi. Na ta način nas presekata in
tako ohranjata distanco. Jasno pokažeta na to, kar vidimo: plešeta po
diagonali. Vedno znova.
Zaprti
dežniki čakajo na svojo odprtost,
iz
vsakdanjega predmeta se spremenijo v rekvizit, ki postane kot igrača.
Dežniku
dodata plesalki še en predmet, to je gumica za lase, s katero Katja Legin veže
roke Núrie Capella. A tudi ta dinamika se hitro izgubi …
V
nekaterih trenutkih se telesi ujameta, sicer pa plesalki ves čas iščeta oporo
druga v drugi,
a
si je ne znata ponuditi in pustiti, da traja. Navsezadnje je to improvizacija …
Morda pa je iskanje zgodbe nekaj, kar je vsiljeno od znotraj, moj
interpretativni instrument skuša osmisliti nekaj, čemur bi se morala zgolj
prepustiti. Lepota improvizacije je sprejeti naracijo, ki se dogaja spontano, z
energijo v prostoru. Plesalki jo
zaključita sede na klopci, medtem ko Urban Kušar in Andraž Mazi odigrata še
zadnje tone in ritmične udarce. Odpremo dežnike in se podamo v noč.
