(Ne)forma #96, 19. september 2022, Španski borci
V ponedeljek zvečer se je na odru Španskih borcev znova odvila (Ne)forma. Tokrat v svoji 96. različici. In ravno v tej različici, ki jo imam čas beležiti, se zdi, kakor da je izgubila predikat Ne in (p)ostala Forma. Ampak ne v smislu formalne zaprtosti, ampak bolj neformalne orkestracije, ki na koncu postane cikel in zadobi obličje krožnega prehajanja med Tremi.
Trije izkušeni. Trije krožeči. Trije poslušani. Trije videči. Prvi je Jurij Konjar, izkušeni improvizator, kot plesalec in kot koreograf. Njegov »ameriški mentor« Steve Paxton je v enem od (nesrečno neobjavljenih) intervjujev na vprašanje o tem, kako na odru »občuti« gledalca, rekel, da mora biti plesalec ves čas nekaj sekund pred gledalcem. In ravno ta občutek mi je v tokratni improvizaciji dajal Jurij; namreč, da je plesalec vedno nekaj sekund pred mano, kar za gledalca ustvarja specifično fokusiranje, tako na njega izolirano kakor hkrati na oba hrvaška glasbenika improvizatorja; saksofonista in pianista Damirja Price Kafke-Caprija kot tudi na violinistko Teno Novak. Damir deluje na sceni svobodne improvizirane glasbe že od srede sedemdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko Tena kot prav tako izkušena solistka improvizacijske in eksperimentalne glasbe deluje tudi kot skladateljica, slikarka in pevka. Kot da bi se interdisciplinarnost vseh avtorjev/improvizatorjev ves čas čutila, saj so zmogli ravno to; strukturirati svoj notranji čas z zunanjim časom tako eden drugega, kakor tudi gledalca.
Ves čas dogodka je kljub njegovemu improviziranemu značaju namreč slutiti visoko stopnjo medsebojnega poslušanja videnega in obenem videnje slišanega, kar ob disharmonični strukturi zvočnih pokrajin ustvarja neskončno polje harmonije nastajajočega, ki poteka bodisi v (ne vem če) vnaprej domišljeni krožni strukturi, bodisi se ta dogaja in zgodi spontano. Tovrstna struktura (Ne)Forme #96 bi tako lahko v celoti dobila tudi predikat »zaključene« predstave, ki bi (v to sem skorajda prepričana) znala poseči v različne prostore in čase in prav tako v različne organizacijske in vsebinske strukture. Skratka, Jurijevo delo sem poznala že od prej, z dvema izkušenima hrvaškima glasbenima improvizatorja pa sem se srečala prvič – ampak upam da ne tudi zadnjič.
Oba »selektorja« v letu 2022; Loup Abramovici in Vid Drašler sta tako naredila čudovito delo, ki je določeno mero čudovitosti razprlo tudi gledalcem. Ob tem ni niti tako pomembno poudarjati samega poteka dogodka, ki je bil po mojih zapiskih sodeč tudi celovito strukturiran, kakor samo dejstvo, da lahko tudi improvizirani glasbeno-plesni dogodki z vrhunskimi ustvarjalci ustvarijo določeno hic et nunc notranjo strukturo, ki je lahko v isti meri naključna kakor izkustvena. Kontakt brez neposrednega kontakta, stik brez materializirane stičnosti.
Jurij Konjar, Damir Prica Kafka-Capri in Tena Novak so na tisti ponedeljkov večer, ko je skoraj ravno toliko ljudi, kot je bilo stolov na odru Španskih borcev, v meni vzpostavili tudi neke nepovezane asociativne verige, kot na primer: Glasba za hrbtenico, Piano sound explicit, Strune, ki plešejo, Pihalo z(a) violino, Skrivališče ptic, Let nad kukavičjim gnezdom, Dress & Undress coding system, The show must go … up! In prav v tej asociativnosti, ki se vzpostavlja ravno skozi videnje gledanega in gledanje videnega, se vzpostavlja mesto za »vpis« gledalca v Dogodek #96, ki sproža tako visoko raven fokusiranja, da ta v določeni meri postaja enota za raven asociativnih struktur gledalca, ko se ta v nobeni meri več ne sprašuje o namembnosti, ciljih in kompetencah, ker so te že (izvedbeno) vsebovane. Druga raven individualnega premisleka namreč sega dlje; v brezmejnost ubesedovanja izkustva. Ali v sekundo pred tem.
