Anita Wach: Točka brez povratka

Neforma 83, 30. januar 2021

Pred nekaj dnevi sem poslušala pogovor o knjigi Alaina Badiouja Rapsodija za gledališče. V pogovoru je Mladen Dolar izrazil misel, ki je pritegnila mojo pozornost; trdil je, da je mnenje sovražnik resnice. O tem sem razmišljala med pisanjem refleksije, zavedajoč se, da nevarno iščem ravnotežje med osebnimi percepcijami in spominom na objektivne dogodke 30. januarja. Kako pisati o nečem tako krhkem, kot je improvizacija? V kolikšni meri si kot opazovalka lahko dovolim biti del nje? Odločila sem se, da bom vključila oboje: dejstva in sebe ter tako prikazala realnost skozi lečo svojih kaotičnih misli.

Refleksijo bom pričela s koncem, kar bi sicer lahko skazilo bralčeva pričakovanja (a ne tokrat, saj se ta performans ne bo ponovil). Improvizacija se je končala v trenutku, ko so se vsi štirje nastopajoči zbrali v skupino in odtavali v kot velikega odra Španskih Borcih – kotiček, kamor ne sežejo ne osvetlitev, ne pogledi skopega števila povabljenih gledalcev. V trenutku, ko so tiho stali na najbolj oddaljenem mestu, sem bila z njimi najbolj povezana in si želela, da bi iz te nemogoče situacije nadaljevali. Zelo sebična in brutalna zahteva gledalke. Zanimalo me je, ali obstaja izhod iz situacije, ki je videti kot točka brez povratka. Nastopajoči so se odločili, da končajo in popolnoma razumem zakaj. Osvoboditev od pritiska potrebe po nadaljevanju predstavlja veliko olajšanje, še posebej, če situacija in trenutek vpijeta: “To je to! Popoln zaključek; nadaljevanje ga bo le uničilo.”

Vrnimo se na začetek. Na odru so Vesna Godler, Tea Vidmar, Leon Marič in Beno Novak. Dva plesalca in dve glasbenici. Dva moška in dve ženski. In dva mikrofona na stojalih. Ta minimalistična scena se mi je zdela obetavna in zelo zahtevna. Dejstvo, da ni inštrumentov, da se zvok proizvaja organsko, iztisnjen iz teles vokalistk, podobno kot je treba gibanje izvleči in potisniti iz teles plesalcev, daje enake pogoje vsem improvizatorjem. Vsi so izpostavljeni in se lahko izražajo samo s svojimi telesi. In tako tudi začnejo. Tea in Vesna delata z glasom in stojita pred mikrofonoma, postavljenima ob straneh odra. Leo in Beno s telesi dinamično naseljujeta prostor. Opazujem telesi vokalistk, koliko majhnih krčev in popadkov je potrebnih, da zaslišimo idejo. Napor je opazen. Povsem v nasprotju, se gibanje plesalcev zdi lahkotno, igrivo in preprosto. Upoštevata pravila smeri v prostoru, gravitacije in vektorjev medsebojnih relacij. Pozornost osredotočam na subtilni spopad med shizofrenim telesom vokalistke in njenim glasom. Glas prihaja kot udarec in se kot udarec vrača v telo. Zdi se, da Tea in Vesna ustvarjata zgodbo, dialog, konflikt med seboj in znotraj vsake od njiju, plesalca pa segata navzven, skušata povezati točke lastnih teles, prostora, objektov, impulzov, zvočnih stimulacij. Ples se potrdi kot graciozno gibanje, glasovi sčasoma prevzamejo prevladujočo vlogo.  

Prekleti kabli

Zdaj preučujem izvajalce in edinstveno konfiguracijo, ki jo ustvarjajo. Ni prvič, da prisostvujem Neformi; zavedam se, na kakšen način sem vključena kot gledalka. V prvih petnajstih, dvajsetih minutah se spoznavam z izvajalci, zvem, kdo kaj dela, katere so njihove prevladujoče težnje. Šele ko sem seznanjena z osnovami vsakega izvajalca, lahko prepoznam, kako in kdaj se performerji oddaljijo od svojih »form« in uvedejo »neforme«; to se lahko zgodi med improvizacijo. Tudi tokrat sem šla skozi ta postopek. Spoznala sem Vesno, Teo, Bena in Leona in pripravljena sem na »anomalije«. Tudi tokrat »forme« začnejo bledeti in nastopajoči rinejo v težave. Tavajo po odru. Jasno vidim proces razmišljanja, iskanja in premlevanja možnosti. Opazim dve stopnji odrske prisotnosti: poizkus vzdrževanja stopnje “še vedno plešem,” in “še vedno vokaliziram,” ter hkrati poizkus “nečesa drugega”. Neforma vabi, sili, nežno poriva proti opustitvi določnosti in gravitira proti ozemlju nedoločene prisotnosti in nekodiranih odnosov. V nekem trenutku plesalca uporabita kabel in ustvarita kratek, čudovit, okorni trio s Teo Vidmar. Vidim vrv, bič ali pijavko. Uporaba kabla omogoča ustvarjanje številnih tekočih podob odnosov, igrivosti, zmedenosti in podrejenosti. Kabel uteleša plesalčevo vlogo, se premika, prisili vse vpletene, da se obračajo, skačejo in zvijajo. Celotna operacija je videti kot gladek balet nesporazumov. V nekem trenutku kabel »izrazi« jasen namen zapletanja človeških teles. Tea se odloči zapustiti igro. Ni mogoče, da ne bi končali zavezani ali zavozlani, to se pač dogaja s prekletimi kabli. Beno in Leon še nekaj časa nadaljujete, se zapletata in počasi valjata po tleh do končne umiritve. Morda je kabel prva žrtev racionalnih odločitev, ki jih je treba sprejeti med improvizacijo – primer priložnosti, v katero se ne splača vlagati. To je srce Neforme: odločiti se, katera ideja ni vredna truda in v katero se splača vložiti čas. Srci bije ali pa se ustavi.

Zamenjava

Mikrofona pritegneta pozornost Tee in Vesne. Njuna izmenjava zvoka je intenzivna in bogata. Porodi se mi neumna asociacija na politične debate, kjer kandidati strastno predstavijo svoje argumente, enega za drugim, na hitro, da bi privabili gledalce na svojo stran. Prav, asociacija je neumna, ampak me hitrost in ponavljajoče se pripovedovanje glasov/argumentov prepričata, da poslušam bolj pozorno in s kančkom nervoze. Leon in Beno se vrneta v območje neomejenega univerzuma gibov. En preprosto ujame in nadaljuje gibanje drugega. Drug drugega vodita, ustvarjata dinamične spirale in končata s figuro, ki spominja na tango. Klasika žanra. Z obupom se oklepata drug drugega, kar mi da misliti o tem, koliko improvizator računa na podporo in spodbudo kolegov. Beno in Leon se sprostita in prepustita prostor lahkotnosti; pojavi se banalnost, ki sčasoma samo sebe izčrpa. Sledi zamenjava: Beno in Leon se postavita pred mikrofona, Vesna in Tea pa zavzameta središče odra. Tedaj vsi štirje ustvarijo nekaj, kar zveni kot kompozicija, jok pomešan s ščepcem beatboxa. Melodija zveni čudovito in gibanje Tee in Vesne me spominja na veslanje. Traja le trenutek in se naglo konča. Sprašujem se, ali je odločitev, da se ne nadaljuje z nečim tako očitno lepim, namerna in racionalna. Petje se ustavi, Leon in Beno obmolkneta. Nastopajoči se razpršijo po prostoru, vsak v svojo smer.

Negotovost v diskoteki

Nihče ničesar ne potiska ali sili ... kar ni čisto res. Tea in Vesna vztrajata pri stalni prisotnosti zvoka in tišina ostaja v pripravljenosti. Poskušam ujeti širšo sliko. Vrnemo se k osnovam: pred nami sta glasbenici, ki se osredotočata na zvok, in plesalca, ki skupaj plešeta. Tea in Vesna, vsaka zase, iščeta najboljše mesto za svoj glas. Beno in Leon se srečujeta v veselih, lahkotnih sekvencah skokov in teka. Gibi so podobni košarki in zdi se, da je duh Luke Dončića stopil na veliki oder Španskih Borcev. Da, Neforma je, poleg prostora za tveganje in eksperimentiranje, tudi odlična priložnost, da preprosto izpustite akumulirano energijo in se zabavate. Zavem se lastne prisotnosti. Par oči opazuje plesalca in glasbenici, ki se v tem trenutku trudijo na svojih področjih. V glavi se mi pojavi vprašanje: v kolikšni meri lahko skrb za drugega na odru prepreči nekomu, da bi predlagal bolj radikalne spremembe ali zasuke? Do kod lahko stopimo na ozemlje soigralcev, ne da bi se počutili, kot da bi kaj uničili ali da bi nad tem prevladali? In pravzaprav, kako prebiti katerokoli mejo osebnega prostora drugega, ne da bi preprosto vstopili vanj oziroma čakali na povabilo? Imela sem priložnost nastopiti v dveh Neformah in sama sem se soočala s tem vprašanjem, ko sem bila enkrat brutalno kolonizirana in drugič navdušena napadalka. Kako daleč lahko gre posameznik? Te misli se zaletavajo v glavi, medtem ko gledam, kako so Tea, Vesna, Beno in Leon zelo obzirni drug do drugega, ko se prepuščajo naključjem in ne sledijo določenim smernicam. Ampak to je njihov svet – do neke mere podoben resničnemu, zunaj te stavbe – z odnosi, napolnjenimi s kančkom strahu, skrbnosti, navado, da je treba držati distanco, in težnjo, da morajo nekaj narediti skupaj. Potem opazujem, kako sramežljivo se gibata Beno in Leon, podobno kot negotovi najstniki v diskoteki, ki niso prepričani, kako pristopiti k osebi, s katero bi radi zaplesali. Vzameta si čas za medsebojno opazovanje, da bi razmislila, kaj (če sploh) storiti in kako neprisilno nadaljevati.

Kot

Med Teo in Vesno se ustvari vokalni in fizični dialog. Ta je hiter, glasovi preskakujejo iz visokih tonov, krikov v skoraj operne mini arije. Nenadoma nastopi popolna tišina. Glas in gibanje sta zdaj v pripravljenosti. Nastopajoči se srečajo in pričnejo hoditi v formaciji, ki spominja na procesijo. Koraki so počasni in žalostni, spominjajo na korake nekoga, ki bo v kratkem kaznovan s smrtjo. Tišina mi prija in z nenavadnim užitkom spremljam to žalostno skupino. Mislim si, da so zdaj utrujeni in da se bodo pustili voditi utrujenosti. To je pogosta misel, ko gledam improvizacije Neforme, predpostavka, da lahko izčrpanost ali obup odpreta nova vrata domišljije. To je manj kot pričakovanje in nekoliko več kot pasivno opazovanje; ta predpostavka napaja mojo potrpežljivost, potrpežljivost gledalke, ki še bolj kot nastopajoči nima pojma, kaj, kako in kdaj se bo kaj zgodilo. Korak za korakom nastopajoči pridejo do omenjenega kota.

Koti so zapuščena mesta, ki nosijo slabe konotacije. Morda nikoli popolnoma očiščena. Zavzamejo jih pajki in mravlje. V grozljivkah demoni ali zombiji napadejo prav iz kotov. Za trenutek razmišljam o odru kot podaljšanem, bolj spektakularnem kotu, ogromni pasti z ostrimi konturami in obilo svetlobe, kot o kraju, ki so ga ustvarili ljudje, ko so se odločili, da se bodo omejili, da bi se srečali. Vesna, Tea, Beno in Leon stopijo iz svojega kota, da bi se spoznali, pogovorili, da bi pokadili cigareto in nazdravili z dobrim, antipandemičnim šnopsom.

Nekaj splošnih misli …

»Ples ne zmore vsega.«
Jonathan Borrows

Improvizirane predstave, vključno z Neformo, imajo meje, tudi če je javno prepričanje, da so izvajalci popolnoma svobodni v odločitvah, kaj, kdaj in kako storiti. Te meje so povezane z naključnostjo, časovnim pritiskom in pomanjkanjem konceptualnega okvira. Moč improvizacije je potencial uporniškega ravnanja z običajnimi metodami, ki se uporabljajo v plesu ali glasbi. Je priložnost, da se ignorira obveznosti, za katere mislimo, da so nujne za »dobro narejeno« predstavo. V resnici, improvizacija ne more in ne sme biti »dobro narejena« ravno zaradi svoje narave, katere značilnosti so praznina, kaos, utrinki zavedanja v morju zmede, neumne in velike napake, neproduktivnost in dragoceni trenutki dobrega počutja prav zato, ker se ni zgodilo nič posebnega. A kljub temu ne osvobodi izvajalcev in gledalcev od prepoznanja tistih skrivnostnih trenutkov, ko vse pade na svoje mesto in se zdi »prav«. Ne osvobodi nas racionalnih ali estetskih odločitev, sodb in občutkov zadovoljstva ali nezadovoljstva. Zame je pri Neformi čudovito to, da ne gre za virtuoznost ali mojstrstvo, temveč za vztrajnost pri lovljenju in definiranju trenutkov, ki so posebno dragoceni in osvobojeni kakršnegakoli vsiljenega namena ali pretencjoznega smisla. Mislim, da je Neforma eden najbolj zanimivih in resnično tveganih programov. Ni namenjena množicam, ponuja pa ogromno izkušenj tako za izvajalce, ki si želijo izziva, kot tudi za gledalce, ki so siti sterilnega pristopa in režima nadzora.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni