Neforma #83, 30. januar 2021
Pred nekaj dnevi sem
poslušala pogovor o knjigi Alaina Badiouja Rapsodija za gledališče. V pogovoru
je Mladen Dolar izrazil misel, ki je pritegnila mojo pozornost; trdil je, da je
mnenje sovražnik resnice. O tem sem razmišljala med pisanjem refleksije, zavedajoč
se, da nevarno iščem ravnotežje med osebnimi percepcijami in spominom na
objektivne dogodke 30. januarja. Kako pisati o nečem tako krhkem, kot je
improvizacija? V kolikšni meri si kot opazovalka lahko dovolim biti del nje?
Odločila sem se, da bom vključila oboje: dejstva in sebe ter tako prikazala
realnost skozi lečo svojih kaotičnih misli.
Refleksijo bom
pričela s koncem, kar bi sicer lahko skazilo bralčeva pričakovanja (a ne
tokrat, saj se ta performans ne bo ponovil). Improvizacija se je končala v
trenutku, ko so se vsi štirje nastopajoči zbrali v skupino in odtavali v kot velikega
odra Španskih Borcih – kotiček, kamor ne sežejo ne osvetlitev, ne pogledi
skopega števila povabljenih gledalcev. V trenutku, ko so tiho stali na najbolj
oddaljenem mestu, sem bila z njimi najbolj povezana in si želela, da bi iz te nemogoče situacije nadaljevali.
Zelo sebična in brutalna zahteva gledalke. Zanimalo me je, ali obstaja izhod iz
situacije, ki je videti kot točka brez povratka. Nastopajoči so se odločili, da
končajo in popolnoma razumem zakaj. Osvoboditev od pritiska potrebe po nadaljevanju
predstavlja veliko olajšanje, še posebej, če situacija in trenutek vpijeta: “To
je to! Popoln zaključek; nadaljevanje ga bo le uničilo.”
Vrnimo se na
začetek. Na odru so Vesna Godler, Tea Vidmar, Leon Marič in Beno Novak. Dva
plesalca in dve glasbenici. Dva moška in dve ženski. In dva mikrofona na
stojalih. Ta minimalistična scena se mi je zdela obetavna in zelo zahtevna.
Dejstvo, da ni inštrumentov, da se zvok proizvaja organsko, iztisnjen iz teles
vokalistk, podobno kot je treba gibanje izvleči in potisniti iz teles
plesalcev, daje enake pogoje vsem improvizatorjem. Vsi so izpostavljeni in se
lahko izražajo samo s svojimi telesi. In tako tudi začnejo. Tea in Vesna delata z glasom in stojita pred
mikrofonoma, postavljenima ob straneh odra. Leo in Beno s telesi dinamično naseljujeta
prostor. Opazujem telesi vokalistk, koliko majhnih krčev in popadkov je
potrebnih, da zaslišimo idejo. Napor je opazen. Povsem v nasprotju, se gibanje
plesalcev zdi lahkotno, igrivo in preprosto. Upoštevata pravila smeri v prostoru,
gravitacije in vektorjev medsebojnih
relacij. Pozornost osredotočam na subtilni spopad med shizofrenim
telesom vokalistke in njenim glasom. Glas prihaja kot udarec in se kot udarec vrača v telo. Zdi se, da
Tea in Vesna ustvarjata zgodbo, dialog, konflikt med seboj in znotraj vsake od
njiju, plesalca pa segata
navzven, skušata povezati točke lastnih teles, prostora, objektov,
impulzov, zvočnih stimulacij. Ples
se potrdi kot graciozno gibanje, glasovi sčasoma prevzamejo prevladujočo
vlogo.
Prekleti kabli
Zdaj preučujem izvajalce in edinstveno konfiguracijo,
ki jo ustvarjajo. Ni prvič, da prisostvujem Neformi; zavedam se, na kakšen
način sem vključena kot gledalka. V prvih petnajstih, dvajsetih minutah se
spoznavam z izvajalci, zvem, kdo kaj dela, katere so njihove prevladujoče
težnje. Šele ko sem seznanjena z osnovami vsakega izvajalca, lahko prepoznam,
kako in kdaj se performerji oddaljijo od svojih »form« in uvedejo »neforme«; to
se lahko zgodi med improvizacijo. Tudi tokrat sem šla skozi ta postopek. Spoznala
sem Vesno, Teo, Bena in Leona in pripravljena sem na »anomalije«. Tudi tokrat »forme«
začnejo bledeti in nastopajoči rinejo v težave. Tavajo po odru. Jasno vidim
proces razmišljanja, iskanja in premlevanja možnosti. Opazim dve stopnji odrske
prisotnosti: poizkus vzdrževanja stopnje “še vedno plešem,” in “še vedno
vokaliziram,” ter hkrati poizkus “nečesa drugega”. Neforma vabi, sili, nežno
poriva proti opustitvi določnosti in gravitira proti ozemlju nedoločene
prisotnosti in nekodiranih odnosov. V nekem trenutku plesalca uporabita kabel
in ustvarita kratek, čudovit, okorni trio s Teo Vidmar. Vidim vrv, bič ali
pijavko. Uporaba kabla omogoča ustvarjanje številnih tekočih podob odnosov,
igrivosti, zmedenosti in podrejenosti. Kabel uteleša plesalčevo vlogo, se
premika, prisili vse vpletene, da se obračajo, skačejo in zvijajo. Celotna
operacija je videti kot gladek balet nesporazumov. V nekem trenutku kabel »izrazi«
jasen namen zapletanja človeških teles. Tea se odloči zapustiti igro. Ni
mogoče, da ne bi končali zavezani ali zavozlani, to se pač dogaja s prekletimi
kabli. Beno in Leon še nekaj časa nadaljujete, se zapletata in počasi valjata
po tleh do končne umiritve. Morda je kabel prva žrtev racionalnih odločitev, ki
jih je treba sprejeti med improvizacijo – primer priložnosti, v katero se ne
splača vlagati. To je srce Neforme: odločiti se, katera ideja ni vredna truda
in v katero se splača vložiti čas. Srci bije ali pa se ustavi.
Zamenjava
Mikrofona pritegneta pozornost Tee in Vesne. Njuna izmenjava zvoka
je intenzivna in bogata. Porodi se mi neumna asociacija na politične debate,
kjer kandidati strastno predstavijo svoje argumente, enega za drugim, na hitro,
da bi privabili gledalce na svojo stran. Prav, asociacija je neumna, ampak me
hitrost in ponavljajoče se pripovedovanje glasov/argumentov prepričata, da
poslušam bolj pozorno in s kančkom nervoze. Leon in Beno se vrneta v območje
neomejenega univerzuma gibov. En preprosto ujame
in nadaljuje gibanje drugega. Drug drugega vodita, ustvarjata dinamične spirale
in končata s figuro, ki spominja na tango. Klasika žanra. Z obupom se oklepata
drug drugega, kar mi da misliti o tem, koliko improvizator računa na podporo in
spodbudo kolegov. Beno in Leon se sprostita in prepustita prostor lahkotnosti;
pojavi se banalnost, ki sčasoma samo sebe izčrpa. Sledi zamenjava: Beno in Leon
se postavita pred mikrofona, Vesna in Tea pa zavzameta središče odra. Tedaj vsi
štirje ustvarijo nekaj, kar zveni kot kompozicija, jok pomešan s ščepcem beatboxa. Melodija zveni čudovito in
gibanje Tee in Vesne me spominja na veslanje. Traja le trenutek in se naglo
konča. Sprašujem se, ali je odločitev, da se ne nadaljuje z nečim tako očitno
lepim, namerna in racionalna. Petje se ustavi, Leon in Beno obmolkneta.
Nastopajoči se razpršijo po prostoru, vsak v svojo smer.
Negotovost v
diskoteki
Nihče ničesar ne potiska ali sili ... kar ni
čisto res. Tea in Vesna vztrajata pri stalni prisotnosti zvoka in tišina ostaja
v pripravljenosti. Poskušam ujeti širšo sliko. Vrnemo se k osnovam: pred nami
sta glasbenici, ki se osredotočata na zvok, in plesalca, ki skupaj plešeta. Tea
in Vesna, vsaka zase, iščeta najboljše mesto za svoj glas. Beno in Leon se
srečujeta v veselih, lahkotnih sekvencah skokov in teka. Gibi so podobni
košarki in zdi se, da je duh Luke Dončića stopil na veliki oder Španskih
Borcev. Da, Neforma je, poleg prostora za tveganje in eksperimentiranje,
tudi odlična priložnost, da preprosto izpustite akumulirano energijo in se
zabavate. Zavem se lastne prisotnosti. Par oči opazuje plesalca in glasbenici,
ki se v tem trenutku trudijo na svojih področjih. V glavi se mi pojavi
vprašanje: v kolikšni meri lahko skrb za drugega na odru prepreči nekomu, da bi
predlagal bolj radikalne spremembe ali zasuke? Do kod lahko stopimo na ozemlje
soigralcev, ne da bi se počutili, kot da bi kaj uničili ali da bi nad tem
prevladali? In pravzaprav, kako prebiti katerokoli mejo osebnega prostora
drugega, ne da bi preprosto vstopili vanj oziroma čakali na povabilo? Imela sem
priložnost nastopiti v dveh Neformah in sama sem se soočala s tem vprašanjem,
ko sem bila enkrat brutalno kolonizirana in drugič navdušena napadalka. Kako
daleč lahko gre posameznik? Te misli se zaletavajo v glavi, medtem ko gledam, kako
so Tea, Vesna, Beno in Leon zelo obzirni
drug do drugega, ko se prepuščajo naključjem in ne sledijo določenim smernicam.
Ampak to je njihov svet – do neke mere podoben resničnemu, zunaj te stavbe – z
odnosi, napolnjenimi s kančkom strahu, skrbnosti, navado, da je treba držati
distanco, in težnjo, da morajo nekaj narediti skupaj. Potem opazujem, kako sramežljivo
se gibata Beno in Leon, podobno kot negotovi najstniki v diskoteki, ki niso
prepričani, kako pristopiti k osebi, s katero bi radi zaplesali. Vzameta si čas
za medsebojno opazovanje, da bi razmislila, kaj (če sploh) storiti in kako neprisilno
nadaljevati.
Kot
Med
Teo in Vesno se ustvari vokalni in fizični dialog. Ta je hiter, glasovi
preskakujejo iz visokih tonov, krikov v skoraj operne mini arije. Nenadoma
nastopi popolna tišina. Glas in gibanje sta zdaj v pripravljenosti. Nastopajoči
se srečajo in pričnejo hoditi v formaciji, ki spominja na procesijo. Koraki so
počasni in žalostni, spominjajo na korake nekoga, ki bo v kratkem kaznovan s
smrtjo. Tišina mi prija in z nenavadnim užitkom spremljam to žalostno skupino.
Mislim si, da so zdaj utrujeni in da se bodo pustili voditi utrujenosti. To je
pogosta misel, ko gledam improvizacije Neforme, predpostavka, da lahko izčrpanost
ali obup odpreta nova vrata domišljije. To
je manj kot pričakovanje in nekoliko več kot pasivno opazovanje; ta
predpostavka napaja mojo potrpežljivost, potrpežljivost gledalke, ki še bolj
kot nastopajoči nima pojma, kaj, kako in kdaj se bo kaj zgodilo. Korak za
korakom nastopajoči pridejo do omenjenega kota.
Koti
so zapuščena mesta, ki nosijo slabe konotacije. Morda nikoli popolnoma očiščena.
Zavzamejo jih pajki in mravlje. V grozljivkah demoni ali zombiji napadejo prav
iz kotov. Za trenutek razmišljam o odru kot podaljšanem, bolj spektakularnem kotu,
ogromni pasti z ostrimi konturami in obilo svetlobe, kot o kraju, ki so ga
ustvarili ljudje, ko so se odločili, da se bodo omejili, da bi se srečali.
Vesna, Tea, Beno in Leon stopijo iz svojega kota, da bi se spoznali, pogovorili,
da bi pokadili cigareto in nazdravili z dobrim, antipandemičnim šnopsom.
Nekaj splošnih misli …
»Ples
ne zmore vsega.«
Jonathan
Borrows
Improvizirane
predstave, vključno z Neformo, imajo meje, tudi če je javno prepričanje, da so
izvajalci popolnoma svobodni v odločitvah, kaj, kdaj in kako storiti. Te meje
so povezane z naključnostjo, časovnim pritiskom in pomanjkanjem konceptualnega okvira. Moč improvizacije
je potencial uporniškega ravnanja z običajnimi metodami, ki se uporabljajo v
plesu ali glasbi. Je priložnost, da se ignorira obveznosti, za katere mislimo,
da so nujne za »dobro narejeno« predstavo. V resnici, improvizacija ne more in
ne sme biti »dobro narejena« ravno zaradi svoje narave, katere značilnosti so
praznina, kaos, utrinki zavedanja v morju zmede, neumne in velike napake,
neproduktivnost in dragoceni trenutki dobrega počutja prav zato, ker se ni
zgodilo nič posebnega. A kljub temu ne osvobodi izvajalcev in gledalcev od
prepoznanja tistih skrivnostnih trenutkov, ko vse pade na svoje mesto in se zdi
»prav«. Ne osvobodi nas racionalnih ali estetskih odločitev, sodb in občutkov
zadovoljstva ali nezadovoljstva. Zame
je pri Neformi čudovito to, da ne gre za virtuoznost ali mojstrstvo, temveč za
vztrajnost pri lovljenju in definiranju trenutkov, ki so
posebno dragoceni in osvobojeni kakršnegakoli vsiljenega namena ali pretencjoznega smisla. Mislim, da je Neforma eden najbolj zanimivih in resnično
tveganih programov. Ni namenjena množicam, ponuja pa ogromno izkušenj tako za
izvajalce, ki si želijo izziva, kot tudi za gledalce, ki so siti sterilnega
pristopa in režima nadzora.
