(Ne)forma #100, 10. marec 2023, Španski borci
rekel je manj je več
in nato izbrisal plus
kako se izruje stik teles?
med nežnostjo in silo
kako artikulirati razliko med krikom človeka in kričanjem neljudi?
drsenje čez sivino
krajina med sanjskimi deartikulacijami, pod aeroplani
potovanje skoz postindustrijske pokrajine
tik
popoln krog, bubble
cage
izmenjevanje sledenja in zasledovanja
kjer je krog je jezero
mehkoba bližineintime
svoboda glasu
nič
senca, svetloba
znotranjščina
kako gib nastaja za zaprtimi očmi in potuje skoz prostor?
flow
sovražnik je lisica
kdo kam usmeri kazalec?
moč zapika
zvok je določilo pokrajinskega
obvladano telo visi
nikjer
večfrekfenčnost in 4 rakije
ob jajčecu očesca spermijev
bivanje je bivanje v postapokaliptični realnosti prehajajočnih form in oblik
pojenje – gesta solidarnosti
zvok narekujoč vrsto nato stanje
pot skoz pravljično pokrajino, sestrica orientalizacija
nastanek sveta iz belega šuma
***
K pisanju za (Ne)formo sem bila povabljena kot (gledališka) kritičarka, ne kot literatka. Hitro branje – ali vsesplošna zmedenost – me je napeljalo na to, da sem se ob vabilu pozanimala o (ne)improviziranosti lastnega teksta; naj bi pisala tekst po ali na dogodku? Ideja beleženja na samem mestu dogajanja se mi je zdela zanimiva z vidika posega v sam način tvorbe analitičnega teksta, kritike, recenzije … tako ali drugače premišljevanja, refleksije o videnem. Čeprav dogodek (in besedilo) sprva ni bil zamišljen na način, da bi odziv nanj nastajal sproti, se je ideja zdela dovolj intrigantna tudi (drugim?) ustvarjalkam_cem, da sem se na stoti (Ne)formi znašla pred računalnikom – in ne med publiko.
Moj dogovor z ustvarjalkami_ci (Leon Marič, Katja Legin, Žiga Jenko, Kikiriki) tokratne (Ne)forme pred samim dogodkom je bil ohlapen – morda celo preohlapen; v improvizacijo se lahko vključujem s tekstom, predvidoma z refleksijo videnega. Da to ne bo šlo, se je izkristaliziralo v prvih trenutkih performansa; gib je posebej hipen, fluiden izraz in v hipu, ko sem skušala zapisati odziv na videno, sem zamudila del koreografije, del izmenjave, seveda tudi del glasbe – v slednjem primeru bi pisanje pomenilo, da glasba postane zvočna kulisa, ne predmet opazovanja. Obenem sta se gib in zvok izkazala hipni, tako rekoč impulzivni, analizi preveč izmikajoča. Smisel se je znotraj performansa generiral zelo postopoma; za razliko od performansa, ki bi temeljil na vizualijah, videu ali tekstu, se mi je v primeru plesa (osebno, zaradi moje siceršnje provenience) veliko težje nečesa oprijeti; analitična misel se je tako zelo naravno umaknila hipnim impresijam, vtisom, ki jih je bilo mogoče beležiti ne toliko kot odzive na videno, temveč kot miselne prebliske, občutke, lastne vizije videnega, ki so naposled začenjali učinkovati kot svojevrsten spoj med esejističnim in pesniškim mišljenjem.
Leposlovje kot ustvarjalni medij v nasprotju s plesom, glasbo ali gledališčem z improvizacijo pretežno nima veliko stika; ne odvija se v timu, ne nastaja javno. Tekst, ki nastaja v individualnosti piske_ca, tudi ni zares improvizacija, ker umanjka moment neponovljivosti, ki je za improvizacijo sicer značilen; tekst, ki nastane kot samostojno umetniško delo, je celovit in ponovljiv z branjem, medtem ko tekst, ki nastaja, tako kot je nastajal tu na (ne)formi, nikoli ne funkcionira popolnoma enako brez vseh drugih umetniških elementov (torej v tem primeru plesa in glasbe). Sama sem – kot prozaistka in publicistka – tako ob tem poskusu morala med samim procesom pisanja premišljati tudi možnosti pisne, tekstovne improvizacije in naravo improviziranega umetniškega procesa kot takega. Morda bi bilo dobrodošlo, če bi ta splošnejša vprašanja – kot je denimo,kakšna je moja vloga v performansu?, sem so-ustvarjalka ali spremljevalka nastajajočega del? – premišljala sproti.
S pristopom refleksije ali komentarja nastajajočega bi bila spremljevalka, komentatorka, s pristopom literarnega odziva bi bila so-ustvarjalka; komentatorska vloga bi, tako se mi je zdelo, v nastajajoče delo zarezala pregrobo, ne bi mu pustila, da se razvije, morda bi ga celo zmotno preokrenila, ker bi bil komentar verjetno nujno tudi usmeritev, ki pa bi bila zaradi svoje strukture, podajanja sredi perfomansa, nujno partikularna in neizdelana, torej bi neizdelana, fragmentirana refleksija narekovala delo, ki se morda nikoli ne bi uspelo razviti v umetniško prepričljiv izraz. Ta vloga se je zdela zelo nehvaležna in kontraproduktivna. Vloga motilke. Kljub temu da je sicer teoretski diskurz mogoče razumeti kot nekakšno ob-dejavnost, ki usmeri, komentira, poglobi ali pomaga razvijati umetniške izraze, ta diskurz navadno potrebuje prav ta odmik, vpogled v celoto z distance in se lahko v polnosti razvije šele z njo, šele tedaj postane relevanten, ker pozna objekt, ki ga ocenjuje v celoti.
Zelo naravno je bilo po drugi strani porajanje podob, izgrajevanje narativa, ki je nastajal v mojih mislih kot odziv na videno. Kot so-ustvarjalka bi si, najbrž, lahko privoščila tak narativ zapisati in se s tem dejavno vključiti v fikcijski svet performansa, a tak zapis bi, spet, terjal, da izgubim pozornost spremljanja.
Poezija se je tako vsaj meni občutila kot naravna vstopna točka, ki s kondenzacijo izraza omogoči hiter odziv, ki ne poseže pregrobo v zmožnost spremljanja in refleksije videnega, obenem pa ponudi le blage, ne zavezujoče interpretacije, ki jih je mogoče sprejeti, zavrniti ali vzeti in postaviti v nove kontekste. Ker poezije sicer ne pišem – oziroma jo pišem izjemoma in za 'v predal' – je bilo to zame tudi po tem, ko sem dojela, da gre pravzaprav za edino besedno obliko, ki jo čutim kot primerno za intervencijo, sorazmerno težavno delo (posebej ker se nisem mogla povsem odvezati od občutka, da bi morala pisati odzivno), a vsekakor skrajno zanimivo, tudi z vidika razmisleka o lastnem ustvarjalnem mediju/izrazu. Pomenljivo je seveda to, da se je tudi moj tekst, moj odziv s tem znašel v nekakšni (ne)formi; nepoezijieseju (ali nekaj takega).
Tisto, kar se bržkone vidi tudi v samem tekstu, spisanem na (ne)formi, je tako značilnost mojega literarnega mišljenja, ki iz videnega takoj ustvarja pripoved; noiseglasbo sem, speto s figurami iskanja, potovanja, zasledovanja, raziskovanja prostora … takoj postavila kot neko sredstvo narekovanja, porajanja sveta, ki se mi je kazal kot postapokaliptičen in kakofoničen, plesalko in plesalca pa sem nato percipirala kot lika, potujoča po tej pokrajini, izpraznjeni, hrupni, pretežno neprijazni, v kateri pa se najdevata v dvojini, v odnosu, ki se je skozi figure zasledovanja, prižemanja, prepletanja in razhajanja bral kot razgiban in kompleksen, poln tenzij, ampak pravzaprav edino sidrišče v postapokaliptični izpraznjenosti.
S tekstom, ki je nastal na (ne)formi, sem, nekako, tudi sama vstopila v performans in s (pol)literarnim odzivom na nek način, mislim, izgubila možnost, da legitimno komentiram nastalo celoto, ker bi morala s tem kritično premisliti tudi svoj doprinos, kar je najbrž … zdrsljivo. Izkušnja – in tisto, o čemer sem tako tukaj lahko pisala – je torej bila predvsem zanimiv pretres vprašanja, kako se lahko v stiku z drugimi ustvarjalnostmi (in ustvarjalnimi mediji) odziva literarni (ali bolj obče, besedni) medij. Zdi se, da na spoju plesa in poezije tako vznika možnost za kreativno so-ustvarjanje, pa tudi najbolj intuitiven most od giba do ubeseditve.
Po drugi strani je hibridno besedilo, umeščeno nekam med poezijo in refleksijo, vseeno tudi že komentar videnega, ki odpre tudi nekatera vprašanja, ki sta jih načenjala ples in glasba, ponudi tudi razdrobljen, fragmentaren narativ videnega in ponudi izhodiščne točke, od kje (in do kam) premišljati ta performans. Naposled pa se, na dodatni meta ravni, tudi ta tekst zdaj sam znajdeva v položaju, ko je na voljo za kritiko in refleksijo – in morda, posredno, poruši tudi to mejo med improvizacijo in ponovljivostjo, saj pomeni trajni odtis dela improviziranega performansa, ki ostaja dostopen tudi po tem, ko neponovljiva celota že ni več na voljo.
