Neforma #123, 11. november 2025, Španski borci
Andreja Rauch Podrzavnik, Zlatko Kaučič, Milan Tomášik, Tomaž Grom
Neforma ali ne(o)forma? Morda se
bom ponavljal: nikdar ni neforme, vedno je forma, lahko razvezana, razpadla,
razpuščena, razprta, nikdar neobstoječa: forma ni oblika, temveč status,
projekcija na ozadje, ki ga ni, a kljub temu materialna, tudi brez objektov,
teles, zgolj kot vmesni, prazen prostor. Forma je v resnici kreacija kot taka,
čeprav samo še kot proces, kot čista potencialnost, resda usmerjena v
realizacijo, a še brez nje, samo kot pomisel, ki pa že postaja telo, tik pred
združitvijo obeh izvornih celic, celic nečesa, kar pa vedno – druge možnosti
celo ni – obstaja samo v svojem izvornem stanju, torej v potencialnosti.
In: neforma je v resnici vedno, v
vsakem svojem pojavu v teh petnajstih letih, neoforma, torej nova forma.
Predpona neo- sicer ni podvržena imperativu nova-za-vsako-ceno, nova-v-vsakem-trenutku,
saj je njena novost preprosto v tem, da je pred izvedbo še ni bilo, morda so
bili samo fragmenti, zasnove in zametki, pa že izdelani vzorci, koncepti,
telesa in celo prizori, ki pa se v vsakokratni zasedbi, ki karte premeša in jih
vrže na mizo kot novo – dobitno? - kombinacijo, izoblikujejo v novo obliko, v
novo zaporedje, v nov izvedbeni korpus. To seveda ni nič novega, to bi/smo
nemara lahko prebrali že v utemeljitvi tega improvizacijskega dogodka na samem
začetku; nov pa bi lahko bil koncept uprizarjanja ali izvedbe, ki ga vsakokratna
zasedba odpira. Gre namreč za njeno usmerjenost: lahko deluje za-nazaj, kot
predstava že izdelanega, preverjenega (»vzorci«, »forme«, »klišeji«), ali kot
napoved nečesa šele prihajajočega, kar še nima oblike (»neforma«) oz. svojo
obliko šele išče (»neoforma«). Išče: izraz ni pravi, saj postopek ni geografski,
naravoslovni, temveč kreativni: to prihajajoče se kaže (čeprav se v resnici še
ne kaže) kot vrzel v danem zaporedju, kot izpust ali napaka, kot
trenutek zaustavitve, nezavedna prekinitev ali zavestna provokacija, ki lahko
izzove nepričakovano. Improvizacija ni iskanje, ki naj bi nekaj našlo, čeprav,
paradoksno, vedno nekaj najde. A ta najdba ni materialna, temveč
proceduralna: gre za nov režim, nov vzgib, ki ga sproži trenutna, še
nepreverjena kombinacija izvedbenih danosti, ne samo soizvajalcev, temveč tudi
prostora, občinstva, »historičnega trenutka«.
Zaznavam jo – tudi na tej jubilejniNeformi – v trenutku zapleta prostorskih elementov: nepričakovanega
trka (včasih tudi sozvočja, a to je lahko v osnovi problematično), kolizije
izvedbenih linij in točk, ki je prav tako lahko problematična, saj pogosto
sledi negativni intenci subverzije, negacije fizičnih ali prostorskih impulzov,
vendar se v produktivnih trenutkih pokaže kot perpleksna in v bistvu aporetična
sklenitev diferenciranih – in raznorodnih – linij v enoten tok, ki pa ni nikdar
prepleten, uvit v enotno gensko verigo, temveč vselej paralelen, vse do točke,
ko posameznih linij ni več mogoče razlikovati. Gre za podvojeno identiteto, ki
ji fenomen izvedbe podeljuje videz enotnosti, integracije, asimilacije,
skupnosti ipd. Vse nazadnje navedeno – torej enotnost, integracija,
asimilacija, skupnost – pa je pravzaprav napačno, izvedbena pomota, ki lahko
ima dolgoročne posledice (npr. razumevanje performansa kot eksplicitne aktivistične
– identitetne, družbene – zanke). Performativno se namreč vselej odvija v neki
ločenosti, raz-ločenosti od podlage, vzporedja, dogodka; performativno v
resnici sploh ni dogodek per se, temveč dogodek v svoji možnosti,
nedogodek, zgolj razprtje neke nerazloč/žljive temporalne premice, ki omogoča
vpogled v »notranjost«, v lastno drobovje, ki pa je samo neke vrste ostanek ali
osnutek, raz-drob-ljena magma neke, zgolj v odsevu kompaktne mase, ki pa v
trenutku izbruha že tudi ugasne.
Tako da je, denimo, pripisovanje
skupnostne dimenzije performansu v resnici zgrešeno; prav tako – in o tem
improvizacijski format, kakršen je Neforma, spregovori še toliko bolj
razločno – je identifikacija performansa z identitetnim vidikom, njegova
redukcija ad absurdum: identiteta ne rabi performansa, zato, da bi se
»kazala«, manifestirala, temveč zato, da se iz-kaže kot identiteta: razlika je
minimalna, vendar predpona iz- prinaša v dogodkovno zavest performansa nekaj
ključnega, namreč izstop iz nekega ozadja, ki pa še-ni-dogodek, temveč zgolj
njegova pred-priprava, napoved, izraz njegove potencialnosti, torej plastična
nabreklost nekakšne elastične ponjave, bivanjske čistine, ki šele zadobiva
obliko, za začetek zgolj prostorsko razlikujočo se od sosledja, o-zračja. Gre
predvsem za vzpostavitev istosti-s-seboj, interne, ne eksterne, ne podvojene,
temveč potrjene, zaznavne istosti, ki se daje v vidno, tipno, slišno, in ne
dokazuje ničesar razen svoje prisotnosti. Vse drugo je stvar izvedbene razsipnosti,
širine, v resnici želje in arbitrarnosti, povezane z naravo prostora,
objektov/teles v njem in publike.
***
Zadnja, »jubilejna« Neforma,
z nastopom iste zasedbe kot v prvotni pred petnajstimi leti, je vse povedano – ponovno? - »pokazala« v zelo
nazorni luči. Glasbeni del – kolikor ga sploh lahko ločimo od celote – je
vztrajen, prisoten kot ozadje, ki pa ga kot takega definira zgolj gledalčev
pogled, ki penetrira v plesni del z občutkom za njegove ritmične modulacije, ne
zgošča dogajanja, temveč ga prej »redči«, tipa, se ga dotika v hipnih, na
trenutke zadržano erotičnih impulzih, ki se hitro umaknejo v lasten vir;
slišimo ga in ga tudi ne, saj včasih uhaja iz slušnega polja v vidno in
taktilno, odbija se od prostora, ki pa ga v resnici šele sam, s svojo nevsiljivo
prisotnostjo, kreira, zarisuje njegove koordinate. To velja zlasti za Zlatkovo muziciranje,
ki proizvaja zvoke, bolje: slušne zaznave iz hipnih, kratkih dotikov ali
podaljšanih drgnenj različnih zvočil, preprosto, a z zrelim sočut(en)jem.
Tomažev prispevek – ki na trenutke
to sploh noče biti – je bolj zapleten, sploh ne samo »glasben«, sestavljen iz
»spremljave« in zvočnih, verbalnih ali fizičnih »intervencij«, zapisano tudi
brez narekovajev. Njegova želja je močnejša, čeprav decentna, prekinja in nato
popravlja povzročeno, z veliko izkušnjo sodelovanja v improvizacijskih dogodkih
ve, kaj je »prav« in kaj »narobe« (seveda skrajno problematična izjava), hkrati
pa polni nujne prekinitve s potrebo po verbalnem komentarju, avtorefleksiji, pa
čeprav je ta izrečena še tako benigno/maliciozno, humorno/cinično, samo/kritično.
Vselej je v nekakšni zadregi, konfliktu: slediti lastnim vzgibom ali pustiti
»biti« soizvajalcem; čeprav lahko to dilemo razumemo tudi drugače: ali ni
performans, improvizacijski pa še posebej, forma, ki se nenehno zvrača vase, to
je njen conditio sine qua non, izvedba je vedno, kot že rečeno, iztrgana
iz neke podlage, prostora, ozadja, in se, spet v skladu s povedanim v uvodu, ne
»sme« definirati kot zaključena, kot odlitek namesto zgolj odtis. Forma iz Neforme(neforme) lahko vznikne samo skozi distanco, skozi razliko, ki jo proizvede v
odnosu do prostora, še posebej pa do same sebe, razlike telesa do telesa, plesa
do plesa, zvoka do zvoka. Kolikor je Tomažev prispevek na trenutke čisto
zanikanje forme, je v drugih momentih neforma v najčistejši obliki: ne kot možnost
forme, temveč kot možnost možnosti nekakšne forme (hvala, Sara!), ki pred
našimi očmi valovi in gomazi v želji, da bi se dokopala do »cilja« v
nedoločljivi daljavi.
Milan in Andreja večinoma plešeta,
torej se v prostoru gibljeta na način variiranja fizičnih manifestacij lastnega
telesa v odnosu do prostora, drug do drugega, do obeh »glasbenih« soizvajalcev.
Morda se je v kakšni od preteklih Neform ples v primerjavi z glasbo ali
zvokom težje vzpostavljal, najdeval »nujno« mesto v prostoru izvedbe, tokrat se
zdi drugače, plesalec in plesalka praktično takoj »zaplešeta«, zastavita
ritmično linijo dogodka. Milan pleše po »osi«, prostor si prisvaja, telo
ukrivlja v obvladanih krivuljah, odmakne se od njega in ga/se vrne vanj, nazaj
v obvladljivo. Čeprav se na trenutke zazdi, da je njegov ples vnaprej
»pripravljen«, je tak vtis napaka, vsaj delno (vnaprej so lahko pripravljeni
določeni že preverjeni gibalni vzorci, njihova kombinacija pa je nedvomno nova),
zato bi morali o plesu obeh govoriti bolj kot o hotenju, o vztrajanju v
gibanju, ki samo na videz vodi do nekega cilja, v resnici pa je ta po
definiciji nedosegljiv. Hkrati pa spet ne gre za gibanje-na-mestu, izčrpavanje,
praznjenje, sesanje moči iz telesa, ki bi vodilo v njegovo redukcijo, negibnost,
temveč v mehanično multipliciranje do neznosnosti, navsezadnje za preverjanje
možnosti, v tem primeru ne možnosti kot potencialnosti, temveč kot variacije
istega, ki pa se, kot že rečeno zgoraj, ne more z lastnim »bistvom« nikdar sestaviti
v »eno«.
Andreja je prostorsko suverena, njegovo
zračnost zajame z vso sapo, nato ga cepi, deli na segmente, iz njega počrpa
njegove odklone, nianse, detajle, zavoje, meandre, ve, da je prostor sestavljen
iz sledi vsega, kar se je v njem kadar koli dogajalo, te sledi »spotoma« zaznava,
jih trga iz voluminozne mase, posname njihove oblike in jim dodaja nove,
subjektivne reinterpretacije; vtis o neke vrste manualnem »delu«, ki naj bi ga s
tem opravljala, ni povsem napačen, a je vselej nadgrajen z odmikom, izmikom,
umikom v abstraktno, ki pa je, po drugi strani, konkretizacija nekih drugih
»sledi« - emotivnih, spominskih, komunikacijskih. Oba plesalca večinoma sledita
lastnim vzgibom, najmočnejša sta v prehitevanju lastnih gibov, premikov, v
njihovi, včasih komaj zaznavni podvojitvi, točneje rečeno: razločitvi, z vtisom
zabrisanosti, ki je posledica nadzorovanega vrtinčenja, pri tem vedno zaznavata
tudi prostorske vibracije, a se jim ne podrejata. Če bi sliko dogodka nekoliko
razblinili, bi v njej zanali štiri zabrisane linije ali poti, ki se v določenih
trenutkih ali fazah srečajo, redko prekrižajo, razen v točkah neke splošne
prekinitve, padca izvedbene energije na minimum, na nekakšen stand-by,
ki pa si hitro spet opomore in ponovno sproži v dejanje – in presenečeni bi
bili, ko bi v teh poteh prepoznali nenavadno čvrst red. V glavnem pa vsi ti poskusi
potekajo v intenzivnem, a strpnem sobivanju, za gledalca morda celo bolj produktivnem
kakor za izvajalce, vse do konca.
***
Je v takem orisu dogodka sploh kaj,
kar bi lahko imenovali »napaka«? Morda konec zadnje Neforme (Tomaževa
brezupna intervencija), ki ni proizvedel željenega, vključno s participacijo
občinstva ... Morda pa je bila ta intervencija tu zgolj kot varovalni mehanizem
s strani najbolj izkušenega in že ničkolikokrat izpričanega neformalista,
kot preventivni poseg v dogodek, ki je na trenutke morda pokazal preveč »forme«
... Podpisani sicer ni tega mnenja, po petnajstih letih je Neformadefinitivno še vedno »v formi«, a tudi to mnenje je samo oblika neoblike,
nezapis, poln propozicij, ki večinoma tako ali tako ne bodo (u)slišane ...
