Neforma #121, 19. september 2025, Španski borci
Pia Mačerol (gib) in Daniel Petković (gib), Ina Puntar
(glas) in Vita Kobal (violina). Kot gledalec sem najprej pomislil – naj jih že
zanalašč jemljem kot kvartet, par proti paru, par s parom; kot plesalko in
plesalca, ki sta tudi ... ter dve glasbenici, ki sta tudi ...? Iz tega sledi prvo
nehvaležno vprašanje: kaj je največji primanjkljaj dogodka?
Spregledane ali neustvarjene možnosti, da se vsaka od
njihovih temeljnih vlog obrne. Glasbeniciostajata na svojem »bregu« in plesalca
se izražata večinoma v gibu. Beseda kot dramsko ali izumiteljsko, zamenjave
pričakovanih profilov ali kaj tretjega ostajajo izven poskusa.
A če začnemo pri začetku – predvidevanja performeric_jev že
tu težijo izven konvencije, vendar je slovensko/ljubljansko/izbrano (v tem zaporedju/ožanju
določanja) občinstvo precej konvencionalno. Redko sproščeno sodeluje, sploh
posamično, ali bolj svobodno bere drobne provokacije, včasih celo, če je
cehovsko razgledano, soglasno in naklonjeno. Torej si ne dovoli kakšne majhne
spremembe niti pri takšnih jasnih inštalacijskih gestah, kot so ob vstopu
občinstva na oder nametani stoli na odru. Skupaj z nekaj potencialnimi kostumi
tvorijo gomilo na pasu plesnega poda med dvema pasovoma črnega, lesenega res-odra). Medtem ko se je meni kot
gledalcu zdelo kar mimogrede osvežujoče, da so stoli končno lahko samo izbira
in da to ne bi predstavljalo prehudega trpljenja pri pregovorno krajšem formatu
Neform; da bi torej lahko stali ali sedeli na tleh, mogoče celo z nastopajočimi
na odru ... smo si kot celota izbrali klasično izhodišče: parter, črno nasproti
belemu, izven domnevnega prizorišča.
In tako se je začelo tudi z Vito in Ino, ki sta v majhnem območju
za stojali mikrofonov ostali (pre)dolgo v drugem planu, kot opazujoča
spremljava glavnim vajam v napetosti na sredini. Pia in Daniel tam izkazujeta
veliko mero želje po stični improvizaciji. V tem neobremenjeno nikoli ne
posegata po pripovedovanju ali vzročno-posledičnem razvoju, ki bi zapiral
pomene. Daniel tvega v preigravanju predstav o spolnih vlogah, prek preoblek,
lasulj, pet, ki bočijo narte in dajo hoji krhkost, vmes pa ponazarjajo
kabaretna ravnotežja, tako ali drugače v zvezi s stolom, ter dajejo jasne oči,
ki z venomer rahlim nasmeškom ne dopuščajo enostavne razlage. Na drugi strani Pia
ostro preverja impulzivnost, nevljudnost, trde stranske dotike z ličnicami,
nepričakovan poteg za lase, ne svoje, torej vedno kakor da v zanikanju dobrega
predloga in iskanju novega ali bolj neizprosnega začetka.
In ko se iz Piine prežeče prisotnosti zgodi nekakšen
polzmaj s kitajske povorke (pisan šal kot tunel iz glave, ki ji ga skuša
sneti/podaljšati v stožec in črevino Daniel) in iz Danielove šolske deklice, ki
je obenem tudi deček, iz vesolja pade nova ženska, na enega tistih, spet,
stolov, z glavo naprej v diagonalo, kot kakšen zamrznjen žarek napol
napravljene kraljice preobleke, se do teh dogodkov počasi odpira tudi Ina s
svojim visokim in v polglasnosti venomer višjem, skoraj izgubljajočem se
vokalu. Ina nenehno preizkuša zgornje meje svojega aparata, koliko prostora še lahko zaseda njen najbolj tanki
in prekinjeni glas. Pri čemer ne želi biti v ospredju, začutim, kljub
predirljivim alikvotnim tonom. Istočasno kot edina od glasbenic ponudi možnost,
da se vključi tudi kot čustveno tveganje sámo, imaginarna tretja onkraj zunaj-stoječe
zvočne krajine. Resda Vita nikdar ne zapolnjuje prostora z nepotrebnim melodiziranjem
ali čaka v dolgih tišinah, a tudi drugačne možnosti prisotnosti ne uresniči.
Najpomembnejša trenutka sta dva: ko se za hip znajdejo
trije, Ina, Pia in Daniel pod velikim, razprtim, zlatorumenim in bleščavim
plisiranim krilom, pod ad hoc polpresojno
zaveso, in ostanejo nerodno uvrščeni, povezani za kratek čas, v trebuhu
presojnega leviatana rahlo zakrčeni, da bi se morebiti končno izvili iz svojih običajnih vlog, iz sistema poziv-odziv – morda pa
zares preobrazili v zmaja, ki se mi je ves čas prikazoval kot naslednji korak.
Da bi torej postali tista valjasta karavana, ki dela živahne spirale in z njimi
menja iluzijo truda polnih posameznikov za nekaj več občutka celote.
Drugi trenutek: ko se Pia in Daniel skoraj zaletita v steno
z nalašč ekspresivnim poljubom, otroški preveč, ki je pretiran, ker je
preobčutljiv. Vsak zase končno najdeta tretjega – soigralko z imenom črna
navpična stena, zadnja plat odra, ki jima vrača hladen poljub, navidez posežeta
po tej gesti tudi že v rahli želji po kulminaciji, vrhuncu, zaokrožitvi. In
poklon se zgodi, ko bi se moralo pravo skupno življenje štirih ljudi v obsegu
odra šele začeti. Stanje je takšno: violina umolkne do nujnega malo; glas postaja vedno bolj tudi dotakljivo
telo in zadrega, ne-varnost; performerja nista več v očitnem antagonizmu ali
solidarnosti med sabo, marveč na skupni misiji, ki dobiva daljše enote/fraze in
nekaj, v čemer lahko dovolj polagoma spremljam razvoj vsake scene in vseeno
ničesar ne zaokrožim pred vsakim dogodkom.
Hvala vsem štirim za navdihujočo kratko večernico in
fotografu za nekaj odličnih portretov poskusov skupne prisotnosti v gibanju.
