Brigita Gračner: Umetniški dialog balansiranja giba in zvoka

Neforma #76, 11. november 2019

Zadnja letošnja Neforma je v dialogu združila umetniška znanca iz predstave Sorry. Natančneje – domači glasbenik, skladatelj in multiinštrumentalist Andrej Fon je k sodelovanju povabil poljsko plesalko, koreografinjo, pedagoginjo in rezidentko Vie Negative Anito Wach. Serialka, ki bo naslednje leto slavila deseto leto obstoja, se poslužuje forme dialoga dveh različnih umetniških okolij, najpogosteje pa glasbe in plesa, pri čemer dogodek ne temelji na vnaprej pripravljenem performansu, kar pa ne pomeni, da ustvarjalca o tem, kaj bi lahko počela na odru, ne razmišljata. Ker se sicer gibljem bolj v opisovanju in sodbah slišanega, mi je bilo predlagano, da se pri beleženju oziroma analizi osredotočim bolj na glasbeni del.

Naloge bi se lahko lotila v tej maniri, če se ne bi dilema pojavila že ob prvem prizoru (ter nekaterih nadaljnjih), v sklopu katerega ni bilo čisto razločeno ali pomembno, kdo je plesalec in kdo glasbenik. Hkrati sta zgolj njuna pojavnost in gibanje po prostoru prevladovala pri prevzemanju naše pozornosti. Velik faktor, da se mi je zataknilo že zgolj ob misli na ločitev posameznih elementov, pa je bilo tudi dejstvo, da sem bila  ravno sredi branja starejše knjižice Neje Kos Ples od kod in kam[1], v kateri avtorica večkrat omenja razmerje med glasbo in plesom, njunim podobnostim in razlikam, umestitvi v prostor in čas. Če naj bi obstajala tri osnovna razmerja, lahko govorimo najprej o zvočenju, ki je gibalnemu delu navdih. V drugem primeru je lahko v ospredju ples in je glasba zgolj zvočna kulisa. (Ne)forma, ki jo predvideva dotična serija dogodkov, pa naj bi predvidevala soodvisnost obeh vpletenih nastopajočih, medsebojno oplajanje slišnega in vidnega ter v tem primeru primarno spada v tretjo kategorijo, v kateri sta si gibalni in zvočni del enakovredna in kombinirata svoje kvalitete, čeprav se lahko balans nagne v smeri prevladovanja ali zgolj podlaganja le enega medija.

Denimo, da me v tej luči v prvi vrsti v analizi zanima, kako sta se komponenti dopolnjevali in odzivali druga na drugo ter kako se je na momente lahko razmerje nagibalo v prid ene ali druge strani. Poleg omenjenega je bilo v mojem razmišljanju prisotno tudi vprašanje, koliko je vplival na dialog sam prostor in kako sta se ustvarjalca nanj odzivala. Nadalje – kaj je kljub dialogu in komunikaciji zgolj med ustvarjalcema bilo predano nam poslušalcem/gledalcem (morebitno abstrahiranje določenih tem in prizorov).

Če se ustavimo najprej pri začetnem prostoru, je bil slednji precej preprost – relativno velik oder, ki so ga osvetljevala preproste statične luči in na katerem je bil osnovni set bobnov ter okoli njih en kup pihal: saksofon, klarinet in doma izdelani inštrumenti. Oder je bil torej preprostost, brez olepševanj, na njem pa smo sedeli tudi poslušalci. Nobenih drugih rekvizitov ni bilo v začetni postavitvi, ki bi dopolnjevali ali reševali morebitno izrazno nemoč samega performansa. Oba umetnika sta z nerazumljivim dialogom pričela ob strani na levo ter se z občasno uporabo doma narejenih trobil v obliki rokavice-balona premaknila do bobnov, ki jih je Fon nato zasedel. Zavzel je nadrobljen in intenziven ritem, ki mu je hkrati dodajal tudi saksofonske linije, medtem pa se je ob spremembi zvočnega prostora spremenilo tudi Anitino gibanje, ki je prevzelo podobno intenziteto. Njeno telo je krčevito plesalo oziroma se pretresalo neposredno pred gledalci.

Sledil je eden bolj hudomušnih in bizarnih prizorov večera, ko je Anita v roke vzela svoj pametni telefon, dvignila majico in začela snemati svoje gole prsi, pri čemer je z rokami obe dojki premišljeno masirala. Namreč, ko je s snemanjem zaključila, je telefon prislonila na oči, publika pa je lahko strmela v Anitini joški, ki sta prevzeli vlogo njenih zavijajočih oči. Z njimi se je spogledovala tudi s klarinetistom, ki je v tem času igrivo priigral do nje. Seveda je večino časa 'zrla' v nas in izzvala precej smeha. Snemanja pa se je bodisi zaradi našega odziva bodisi zaradi drugih okoliščin poslužila tudi v nadaljevanju (snemanje svojega jezika, snemanje ognja iz vžigalnika). Podobne navihanosti se je navzel tudi Fon, ki je (ne nujno po vrsti po prizorih) s palicami pod srajco 'podložil' prsi  ter skozi ovratnik speljal klarinet. Le-tega je po prenehanju igranja še bolj izpostavil na plano do meje, da je štrleči inštrument še obstal pokonci ter s pomočjo umetnice iskal balans, da ne pade.

Večja sprememba v prostoru se je zgodila, ko se je Fon odločil, da se bo ravnotežje razmerja nagnil zgolj proti mediju glasbe. Na desni strani si je nastavil mikrofon, v roke prijel doma narejeno brenkalo ter napovedal, da je za večer pripravil avtorski komad, nekakšen denimo pop intermezzo v performansu v stilu psihedeličnega krik 'bluza', ki smo ga po posluhu lahko prepoznali iz njegovega solo projekta Olfamož in razširjene zasedbe Olfamoštvo. Anita pa je medtem svoje telo okrasila z modnim pajacem rjavo-črne barve ter obula 'štikle'. Po lahnem pozibavanju pred nami se je umetnica sprehodila do desnega roba prizorišča ter postopoma pričela prinašati daljše veje v bolj osrednji del odra. Le-te je nato vsako posebej lomila do dolžin, ko jih je še bila zmožna prelomiti. A ni bilo zanimivo zgolj njeno lomljenje v modni postavi, temveč način. Za vzvod pri opravilu je denimo uporabila glavo, vrat, čevlje, kolena, mednožje itd. Pravzaprav je uporabila vse pozicije, ki so ji prišle na misel, kar je spomnilo na njeno solo predstavo sto zdravic (seveda v popolnoma drugačnem kontekstu), kjer gesto nazdravljanja ponovi v mnogih različicah. Pri lomljenju, ki je spominjalo na fitnesiranje, se je borila z zmožnostjo svojega telesa, katerega mišice in žile so se napenjale, medtek ko se je Fon napenjal v pihanju v svoje inštrumente. Pri obredu je Anita seveda navidez ponosno pogledovala publiko iščoč znake odobravanja vsega zvočnega in gibalnega postavljanja moči. Sledil je še sklepni del – ko je nalomila vse veje, je nanje položila posnetek ognja iz vžigalnika, ki ji ga je na njeno prošnjo vmes posnel nekdo iz občinstva. Ogenj, to prastaro središče glasbe in gibanja, je postal simulacija ognja.

Kot je bilo že vmes nakazano, sta se umetnika polotila komunikacije po pretežno celotnem prostoru oziroma borbe z njim tako z zvočnega kot gibalnega polja – njuno telo smo lahko opazovali z vseh strani ter od blizu in daleč, s tem pa sta nam vsako mesto v prostoru prikazala kot posebno ne zgolj s simetrične odrske sredine. Medtem ko se je Fon z različnimi premičnimi zvočili sprehajal po prostoru, da je raziskoval njegovo akustiko ali pa v gibanju sledil svoji sodelavki, se je Anita na drug način borila s prostorom in telesom – z izvijanjem bokov, rok, nog, hrbtenice, padci, smehom, poseganjem v gledalce itd. Sam nastop pa se je zgodil v kosu, a če začnemo o njem razmišljati, kaj hitro razbijemo njegovo enovitost. Hitro lahko zaidemo v to, da je mogoče performans vmes ločiti na denimo temu prizore, med katerimi so bili mejniki spogledovanje umetnikov, v katerem je bilo zaznati kanček dvoma – kdaj končati in kaj dalje?

Če Neforma temelji na pretežno glasbeno plesnih srečanjih in povezovanjih, kjer igra improvizacija glavno vlogo, bi lahko po opazovanem rekli, da je kljub improviziranim delom šlo za delno premišljeno pripravo in vsaj navidezno predstavo. Seveda je potrebno vzeti v zakup, da ustvarjalca poznata delo drug drugega ter da sta že sodelovala, kar se posledično večkrat izkaže v dobri komunikaciji. V prvi vrsti je seveda komunikacija potekala med njima samima, a se nista zaprla v svoj trenutni lik/like, temveč sta na posreden in neposreden način svoje doživetje delila z nami ter se na nas skušala odzivati. Reagirala sta na naš smeh, prestavljanje po stolih ter vzpostavljala očesni in drugi stik (Anitin stik s prvo vrsto v obliki dotikanja, vlečenja, sledenja žužku pod naše stole, ki ji je ušel med publiko, prošnja, da ji nekdo snema par minut ognja z vžigalnikom, Fonovo vmesno nagovarjanje, da je za nastop pripravil komad).

Vseeno je večina dela potekala v komunikaciji med njima, v vzpostavljanju začasnih pravil in oddaljevanj v zvoku in gibanju brez posebnega namena sporočilnosti za nas gledalce. Ampak zaradi naše odzivnosti na prizore sta poskrbela za določeno mero našega spopadanja s predsodki. Po eni strani zaradi začetnega fizičnega dialoga med njima in nato njegovega nasprotja, to je digitalnega vnosa (telefonske aparature in obsedenosti z njimi, seksualnosti in voajerstva, simbolike posnetega hladnega ognja). Gre za že večkrat prevzete teme, ki težko šokirajo, a še vedno lahko učinkovito naslavljajo v posamezniku lepoto in grdost sveta in samih nas. Novembrska Neforma je priredila zanimiv in bizaren umetniški dialog, ki je poleg mnogih presenečenj poskrbel za obilico krohota in celovit vtis gibanja in zvočenja, čeprav je vizualna komponenta malenkostno izstopala.